Jedro

V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določbah Odloka AVNOJ (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljanju), temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje že pred zaplembo s kazensko sodbo ex lege odvzeto na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelja sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predlagatelja navajata, da je bila Š. z.o.z. (v nadaljevanju Š.) lastnica nepremičnin, vpisanih pri vložnih številkah ..., ... in ... k.o. ... Trdita, da iz priloženih kazenskih sodb Vrhovnega sodišča Ljudske Republike Slovenije Kv 7/46 z dne 31. 1. 1946 in Kv 7/46 z dne 6. 11. 1946 izhaja, da je bil njun pravni prednik M. B. do polovice lastnik ... Trdita, da iz zaplembenega spisa Okrajnega sodišča v Celju Zp 78/46 izhaja, da je bila zaplemba te družbe opravljena na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 14. 11. 1945. Sodba Kv 7/46 z dne 6. 11. 1946, s katero je bil M. B. obsojen (tudi) na zaplembo premoženja, je bila razveljavljena s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu VII Ks 86094/2010 z dne 17. 11. 2010. Zato v tem postopku zahtevata vrnitev polovice vrednosti nepremičnin, ki so bile v lasti ...

2. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev zaplenjenih nepremičnin, ki so bile v času zaplembe vpisane v vložne številke ..., ... ter ..., vse k.o. ... Odločilo je še, da udeleženci postopka sami trpijo vsak svoje stroške postopka. V utemeljitev svoje odločitve je obrazložilo, da je premoženje, katerega vrnitev zahtevata predlagatelja, prešlo v državno last na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 - v nadaljevanju Odlok AVNOJ), in sicer s 6. 2. 1945, ko je ta odlok stopil v veljavo, ne pa na podlagi kazenske sodbe. Nadalje pa je še utemeljilo, da predlagatelja nista izkazala, da bi bil njun pravni prednik sploh do polovice lastnik Š.

3. Gornji sklep s pravočasno pritožbo izpodbijata predlagatelja. Uveljavljata vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelja s trditvami o vsebini sodbe Kv 7/46 z dne 31. 1. 1946, katere razlaga naj bi bila v nasprotju z vsebino te sodbe, le navidezno uveljavljata postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP). Kakšne konkretne napake v sestavi sodbe, zaradi katere ne bi bil možen preizkus sodbe, namreč prvostopnemu sklepu ne očitata. Razčlenitev pritožbenih navedb glede razlogov, katerih vsebina naj bi bila nasprotujoča, pa pokaže, da s temi navedbami pritožnika pravzaprav kritizirata dejansko stanje (napačno dokazno oceno kazenske sodbe), torej uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Med drugo svetovno vojno in po njej je bilo premoženje razlaščeno v korist države na različnih pravnih podlagah. Eno izmed njih predstavlja tudi Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupacijske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št 2/45, z dne 6.2.1945 - v nadaljevanju Odlok AVNOJ), katerega namen je bil ekonomska in politična osvoboditev od tujega kapitala (zagotovitev materialne osnove za izvedbo socialistične revolucije), pa tudi reparacija vojne škode, ki je bila povzročena z nemško okupacijo Jugoslavije. Odlok AVNOJ je v prvem odstavku 1. člena določal, da z dnem, ko stopi ta odlok v veljavo (21.11.1944), preide v državno svojino: - vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije; - vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno; - vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev ne glede na njihovo državljanstvo in, ne glede na državljanstvo, imetje vsake osebe, ki je bila s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države.

7. V predmetni zadevi se postavlja vprašanje, ali je prešlo premoženje, katerega vrnitev zahtevata predlagatelja, v državno lastnino na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, ali na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena tega odloka. V prvem primeru je prišlo do prehoda premoženja v državno last s 6.2.1945 po samem Odloku AVNOJ (ex lege), v drugem primeru pa z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je premoženje prešlo v državno last na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ, in sicer s 6.2.1945, ko je ta odlok stopil v veljavo. Ker je premoženje prešlo v državno last pred izrekom kazenske sankcije zaplembe premoženja, izrečene s sodbo Vrhovnega sodišča Ljudske Republike Slovenije Kv 7/46 z dne 6. 11. 1946, je štelo, da kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku ni pravno pomembna in da zato vrnitev premoženja po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) ni mogoča. 9. Predlagatelja v pritožbi vztrajata, da je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo, ker ob zaplembi premoženja ni bilo nobene pravne podlage za zaplembo in ker je bil proti B. M. izpeljan krivični kazenski postopek.

10. Takšno stališče ni pravilno. Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) je namreč za vse primere zaplembe premoženja v 30. členu predvidel odločbe zaplembnih komisij in sklepe sodišč. Vse to so bile le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplembe premoženja, ki je bilo že pred tem podržavljeno bodisi po samem zakonu ali pa s kazensko sodbo. Enako je določil tudi kasnejši Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ št. 61/46), ko je v 5. členu določil sodišča le za izvrševanje zaplembe, tako da so imele tudi te odločbe le deklaratorni učinek.

11. Zaključek, da je bilo premoženje, katerega vrnitev se v tem postopku zahteva, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, pritožnika izpodbijata še s trditvijo, da izpodbijani sklep spregleda, da njun pravni prednik ni bil ne državljan rajha ne pomagač okupatorja, ampak zaveden Slovenec in simpatizer NOB.

12. V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določbah Odloka AVNOJ (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljanju), temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje že pred zaplembo s kazensko sodbo ex lege odvzeto na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a1 . V tej luči je ključna ugotovitev prvega sodišča, da odvzem premoženja na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ izkazuje odločba z dne 14. 11. 1945, sklep z dne 6. 2. 1946, odločba z dne 27. 3. 1946 ter zemljiškoknjižni izpisek za sporne nepremičnine. Pri tem gre posebej izpostaviti, da sodišče v tem postopku nima pristojnosti za odločanje o tem, ali je okrajna zaplembena komisija pri izdaji zaplembenih odločb pravilno uporabila Odloke AVNOJ-a ali ne2 . Tako je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za vrnitev premoženja na podlagi določbe 145. člena ZIKS ni utemeljen.

13. Ob gornjem, ko ni podlage za vrnitev premoženja, se pritožbene navedbe, da sta predlagatelja izkazala, da je bil njun pravni prednik lastnik zaplenjenega premoženja, izkažejo za nebistvene. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da sporne nepremičnine v državno lastnino niso prešle na podlagi kazenske sodbe, namreč dejstva, ali so te sporne nepremičnine spadale v premoženje B. M., ni potrebno ugotavljati.

14. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP).

15. Predlagatelja sama krijeta nastale jima stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, 35. člena ZNP).

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 119/2016 z dne 14. 7. 2016. 2 Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 181/2012 z dne 23. 8. 2012 ter II Ips 126/2010 z dne 23. 6. 2010.