Jedro

Upravni organ bi moral, ko med pravnimi nasledniki upravičenca ni bilo soglasja o obliki vračila podržavljene nepremičnine po 2. odstavku 25. člena ZDen, ravnati po določbi 56. člena ZUP/86 in zahtevati od strank, da imenujejo skupnega predstavnika oziroma ga sam določiti in izvajati procesna dejanja prek njega. Če med pravnimi nasledniki kljub skupnemu pooblaščencu ne bo soglasja o izbirah, pa je organ dolžan vrniti podržavljeno nepremičnino tako, da na njej vzpostavi lastninsko pravico do višine njene prvotne vrednosti, kar je splošno načelo vračanja po ZDen, torej da se primarno vrne toliko in v obliki, kot je bilo podržavljeno (2. alinea 2. odstavka 25. člena ZDen).

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odpravita 5. točka dopolnilne odločbe Upravne enote A. št. ... z dne 16. 12. 2005 in odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 6. 12. 2006 ter se zadeva vrne v odpravljenem delu prvostopnemu organu v nov postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo št. ... z dne 16. 12. 2005 v 5. točki izreka odločil, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo za parc. št. .. k.o. B. (stavbišče v izmeri 105 m2, dvorišče v izmeri 93 m2, dvorišče v izmeri 80 m2, dvorišče v izmeri 327 m2 in travnik v izmeri 135 m2), vse skupaj objekt C. s pripadajočim zemljiščem v skupni izmeri 740 m2. Drugostopni organ je pritožbi A.A. in B.B. zoper navedeno odločitev zavrnil. Upravna organa ugotavljata, da sta zahtevo za denacionalizacijo vložila pravna naslednika upravičenca, vnuk C.C. in upravičenčeva hči D.D.. Večina premoženja je bila denacionalizacijskemu upravičencu že vrnjena, v konkretni zadevi pa je sporna oblika vračila podržavljene parc. št. ... k.o. B., katere vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala in je pri vračanju potrebno upoštevati določilo 2. odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), kar med strankami ni sporno. Bistveno povečana vrednost je bila ugotovljena v poročilu o pravnem in dejanskem stanju z dne 20. 9. 2005. Pravni nasledniki upravičenca so se na ustni obravnavi 5. 7. 2005 opredelili za vračilo v naravi z doplačilom razlike zaradi večvrednosti nepremičnine v višini 37.311,00 DEM. Na poročilo pa je podal pripombe sin vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka, pok. D.D., E.E., ki nasprotuje vračilu v naravi z doplačilom razlike v vrednosti, ostali pravni nasledniki pa zahtevane oblike vračila, predvidene v poročilu z dne 20. 9. 2005 niso spremenili. Po določbah 62. člena ZDen mora zahteva za denacionalizacijo poleg drugih podatkov vsebovati tudi podatke o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev podržavljenega premoženja. Organ je vezan na zahtevo stranke, stranka pa lahko svoj zahtevek spremeni do izdaje odločbe na prvi stopnji. V konkretni zadevi je tako pred izdajo prvostopne odločbe prišlo do različnih zahtevkov glede oblike vračila istega premoženja, o obliki vračila pa organ, ki vodi postopek, ne more sam odločati. Prvostopni organ je z dopisom z dne 17. 10. 2005 pozval vse pravne naslednike, da se v postavljenem roku opredelijo do oblike vračanja nepremičnin in jih opozoril na posledice, če pozivu ne bodo sledili. Tudi po podaljšanju roka stranke niso enotno opredelile oblike vračanja, zato prvostopni organ zahtevku ni mogel ugoditi. Drugostopni organ pa na pritožbene navedbe A.A. še odgovarja, da je njegova navedba, da bi moral upravni organ izdati sklep po 68. členu ZUP neutemeljena, ker je prvostopni organ vlogo že obravnaval in ni mogoče šteti, da vloga sploh ni bila vložena. Vloga je postala nepopolna oziroma pomanjkljiva z dnem, ko je stranka E.E. spremenil že postavljeni zahtevek in spremenil zahtevano obliko odškodnine, druge stranke v postopku pa so vztrajale pri prvotni zahtevi. Rok za poenotenje stališč je bil po oceni drugostopnega organa ustrezen. Neutemeljeno pa drugostopni organ zavrača tudi pritožbeno navedbo tožnice, da upravni organ ni imel podlage za zavrnitev zahtevka, ker v ZDen ni podlage za zavrnitev zahtevka za vračilo v naravi, če se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno povečala. Razlog za zavrnitev zahtevka ni bila bistveno povečana vrednost nepremičnine po podržavljenju, temveč neusklajen zahtevek pravnih naslednikov glede oblike denaiconalizacije.

Tožnica izpodbija odločbi organov iz razloga kršitve materialnega zakona, kršitve določb postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da se drugostopni organ ni opredelil do večine navedb tožnice v pritožbi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Zavrnitev zahtevka za denacionalizacijo, ker se pravni nasledniki niso mogli poenotiti, je materialno pravno in formalno pravno nepravilno, zlasti če se upošteva podano pravno in dejansko stanje. Meni, da je po ZDen vrnitev premoženja v naravi primarna oblika denacionalizacije in to pravilo velja tudi v primerih, če se je vrednost podržavljene nepremičnine bistveno povečala. Res ima v primerih, če se je vrednost podržavljene nepremičnine bistveno povečala, upravičenec na voljo tri možnosti, vendar pa so z vsako od teh treh možnosti varovani tako interesi upravičenca, kot interesi zavezanca glede povečanja realne vrednosti podržavljene nepremičnine. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo v svojih odločbah temelji ZDen na načelu pravičnosti, krivice pa naj bi se popravile tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi, le če to ni mogoče (kar v konkretnem primeru ni primer), pripada upravičencem odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Na teh temeljnih načelih slonijo poglavitne rešitve ZDen, to je predvidena vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju zaradi investicij bistveno povečala, ureja 25. člen ZDen, ki sledi splošnemu pravilu, da se nepremičnina, če so podani drugi pogoji za njeno vrnitev, vrne upravičencu glede na spremembo njene vrednosti v času od podržavljenja do odločanja o denacionalizacijskem zahtevku. Upravičenec ima pri tem, kot je že navedeno, na voljo tri možnosti. Ta zakonska rešitev daje upravičencem možnost, da dosežejo vrnitev krivično odvzete podržavljene nepremičnine v naravi. Pri tem ne gre spregledati, da ZDen, prav s tem, ko določa primarnost vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi, v največji meri zagotavlja popravo krivic. Navedeno izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-129/95, s katero je sodišče odločalo o ustavnosti 25. člena ZDen. V konkretnem primeru ni nobene ovire, da se upravičencu vrne nepremičnina v last in posest v naravi, zato bi moral upravni organ zahtevi za denacionalizacijo ugoditi in nepremičnino vrniti v last in posest v naravi. V tovrstnih primerih, v skladu z enotno prakso Vrhovnega sodišča RS ter Upravnega sodišča RS določitev odškodnine niti ni nujno sestavni del izreka odločbe o denacionalizaciji, saj se o odškodnini lahko odloči kasneje - z dopolnilno odločbo (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 430/2002 z dne 27. 1. 2004). Na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 696/2001 z dne 18. 11. 2004 lahko tudi razberemo, da v ZDen ni podlage za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo, ki se glasi na vrnitev v last in posest, četudi gre za bistveno povečano vrednost nepremičnine po podržavljenju, niti ni podlage za ugotovitev, da je zahteva za denacionalizacijo s takšno vsebino neopredeljena v smislu določil 25. člena ZDen. Tudi ni mogoče slediti stališču drugostopnega organa, da upravni organ prve stopnje ni mogel slediti zahtevi za denacionalizacijo, ker se upravičenci niso mogli uskladiti glede oblike vračanja podržavljenega premoženja. Pri tem kaže izrecno upoštevati, da eden izmed upravičencev, ki je sprva soglašal glede oblike vračanja podržavljenega premoženja, nato pa stališče spremenil, ne more s spremembo stališča glede oblike vračanja podržavljenega premoženja povzročiti pravne učinke, na podlagi katerih upravni organ lahko zavrne zahtevo za denacionalizacijo v škodo vseh preostalih upravičencev, ki so se uskladili glede oblike vračanja. Pri tem ne gre spregledati, da bi upravičenec E.E. pravni interes po pridobitvi denarnega zneska lahko, po zaključku denacionalizacije ter dedovanju uveljavljal tudi v postopku razdružitve solastnih nepremičnin, medtem kot preostali upravičenci pravnega interesa po pridobitvi podržavljenega premoženja v last in posest več ne bi mogli doseči. Predlaga odpravo obeh odločb in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom SOD na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom C.C., F.F. in E.E. soglašajo s tožbo in njenimi razlogi.

Tožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče meni, da tožnica utemeljeno ugovarja bistveni kršitvi določb postopka, čeprav ne iz razlogov, ki jih navaja v tožbi. Po 2. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnala po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Nepravilno ravnanje organa prve stopnje, ko med pravnimi nasledniki upravičenca ni bilo soglasja o obliki vračila podržavljene nepremičnine (obe zahtevani pa sta po 2. odstavku 25. člena ZDen možni), je vplivalo na odločitev v zadevi, saj je v posledici nepravilne uporabe določb upravnega postopka, organ zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Upravni organ bi namreč moral, kot je v obravnavanem primeru, ko so udeleženci na aktivni strani vsi pravni nasledniki po upravičencu, ter so torej v procesni skupnosti, ki ima lahko le istovetni zahtevek, ravnati po določbi 56. člena ZUP/86 in zahtevati od strank, da imenujejo skupnega predstavnika oziroma ga sam določiti in izvajati procesna dejanja prek njega. V ponovnem postopku naj prvostopni organ, kateremu sodišče vrača zadevo, upošteva navedeno stališče sodišča, ki se nanaša na pravilno izvedbo upravnega postopka ter prek skupnega predstavnika zahteva od strank, da postavijo zahtevek v obliki, kot ga predvideva ena od opcij v 2. odstavku 25. člena ZDen.

Utemeljen pa je tudi nadaljnji tožbeni ugovor o kršitvi določb materialnega prava. Namreč po mnenju sodišča upravni organ v primeru, kot je obravnavan, ko podlaga za vrnitev podržavljenja premoženja obstoji, in je možna vrnitev v naravi (torej ovire niso ugotovljene), nima podlage za uporabo 62. člena ZDen, kot ga je ugotovil v obravnavanem primeru za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo, ker pravni nasledniki upravičenca niso bili soglasni z obliko vrnitve - izbiro, ki jo predvideva 2. odstavek 25. člena ZDen. V primeru take procesne situacije bi organ moral, kolikor pravni nasledniki ne bi soglašali z izbiro oziroma kolikor v ponovnem postopku kljub skupnemu pooblaščencu izbire po 2. odstavku 25. člena ZDen ne bodo poenotili, ravnati po temeljnem načelu ZDen (kadar je vrnitev v naravi možna) - vrniti nepremičnino v obsegu podržavljenja upravičencu v naravi. Namreč določbi 1. in 3. alinee 2. odstavka 25. člena ZDen temeljita na zavarovanju predvsem koristi denacionalizacijskih upravičencev, katerim zaradi bistvene večvrednosti nepremičnine omogočata, da dobijo nepremičnino v obsegu podržavljenja v obliki odškodnine oziroma jo dobijo v celoti v naravi s tem, da se zavežejo plačati razliko v vrednosti. Obe navedeni obliki predstavljata obliko razrešitve bodočega solastninskega razmerja (upravičenec in zavezanec) že v postopku denacionalizacije, ki bi po črki zakona nastala kolikor navedeni izbiri ne bi bili določeni. Torej kolikor med pravnimi nasledniki o oblikah vrnitve po 2. odstavku 25. člena ZDen ni soglasja, bi bil organ dolžan vrniti podržavljeno nepremičnino tako, da na njej vzpostavi lastninsko pravico do višine njene prvotne vrednosti, kar je splošno načelo vračanja po ZDen, torej da se primarno vrne toliko in v obliki, kot je bilo podržavljeno (2. alinea 2. odstavka 25. člena ZDen). V ponovnem postopku odločanja o obravnavani parceli naj upravni organ upošteva navedeno stališče, če med pravnimi nasledniki kljub skupnemu pooblaščencu ne bo soglasja o izbirah po 2. odstavku 25. člena ZDen. Ob dejanski podlagi v obravnavnem primeru organ torej ni imel procesne podlage za zavrnitev zahtevka za denacionalizacijo.

Sodišče je tožbi ugodilo ter odločbi prve in druge stopnje odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, na podlagi 3. točke 1. odstavka tega člena, ker v postopku za izdajo odločbe niso bila upoštevana pravila postopka in 4. točke tega člena, ker materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Zato je na podlagi 3. in v smislu 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu zadevo v ponovni postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče prisodilo znesek povračila stroškov postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07).

Pravi pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.