Jedro

V obravnavanem primeru uporabljeno načelo prepovedi reformatio in peius izključuje potrebo po ugotavljanju materialne resnice. Tožena stranka zato tudi, ob predpostavki, da bi bil uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljen, ne more doseči razveljavitve izpodbijane sodbe. Procesna situacija iz izpodbijane sodbe zaradi uporabe določila iz 374. člena ZPP več ne dopušča ugotavljanja materialne resnice.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Stroške odgovora na revizijo trpi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da je T.P. za ugotovljeni hujši kršitvi delovnih obveznosti po 20. in 42. točki 27. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke sicer vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, njegovo izvršitev pa je odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da so bili za pogojno odložitev izvršitve ukrepa izpolnjeni pogoji iz 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je ob uporabi določila 374. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Ugotovilo je, da za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa tožniku niso bili izpolnjeni pogoji iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker se je zoper sodbo prvostopnega sodišča pritožila le tožena stranka (izpodbijala obstoj olajševalnih okoliščin), sodišče druge stopnje zaradi prepovedi reformatio in peius (374. člen ZPP) v odločitev o izbiri disciplinskega ukrepa ni moglo poseči. To načelo ima prednost pred načelom iz 2. odstavka 365. člena ZPP, po katerem mora sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti presojati, ali je bilo na prvi stopnji pravilno uporabljeno materialno pravo.

Proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča je vložila tožena stranka pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smislu njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila skladno z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonitem roku o njej ni izjavil, in tožeči stranki. Tožnik je v odgovoru predlagal, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti. Druge kršitve postopkovnih določb obravnava revizijsko sodišče le, če so izreno uveljavljene. Tožena stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ne uveljavlja.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov po uradni dolžnosti (386. člen) upošteva dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev o obstoju okoliščin, ki vplivajo na samo izbiro disciplinskega ukrepa (olajševalne ali obteževalne) ali na pogojno odložitev njene izvršitve. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določbe 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Po določbi 1. odstavka 90. člena ZDR se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži največ za dobo enega leta. Izvršitev izrečene sankcije se pogojno odloži, če se da glede na okoliščine dejanja, prejšnjega dela in obnašanja delavca ter njegovih osebnih razmer zaključevati, da bo že s samim izrekom ukrepa dosežen namen kaznovanja. Načelo individualizacije namreč zahteva, da se v disciplinskem postopku ne uporabljajo samo ukrepi kaznovalne narave, če so podani pogoji tudi za uporabo sankcije opominjevalne narave.

V obravnavani zadevi sta nižji sodišči na podlagi presojenih dokazov ugotovili, da obstajajo pogoji za odložitev izvršitve tožniku izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Odločilna je bila dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je bil pri toženi stranki zaposlen več let, da doslej na njegovo delo in vedenje ni bilo pripomb, da ni bil predkaznovan, kot tudi lažjo obliko krivde pri storitvi obeh kršitev (prvo očitana kršitev je tako zastarana). Te dokazane okoliščine so narekovale pravilno pravno presojo kot je vsebovana v izpodbijani sodbi.

Za njeno neizpodbojnost pa je upoštevati tudi formalne razloge ob ugotovitvi sodišča druge stopnje, da za izrek najstrožjega ukrepa tožniku ni obstajala zakonita podlaga (89. člen ZDR), čeprav ga je zaradi načela iz 374. člena ZPP vzdržalo v veljavi, zato tožena stranka ne more uspeti z uveljavljanim revizijskim razlogom po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. Če niso bili izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, potem tudi ni podana pravna možnost za uporabo omilitvenega inštituta pogojne odložitve.

V obravnavanem primeru uporabljeno načelo prepovedi reformatio in peius izključuje potrebo po ugotavljanju materialne resnice. Tožena stranka zato tudi, ob predpostavki, da bi bil uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljen, ne more doseči razveljavitve izpodbijane sodbe. Procesna situacija iz izpodbijane sodbe zaradi uporabe določila iz 374. člena ZPP več ne dopušča ugotavljanja materialne resnice.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).