Jedro

Delavcu morajo biti dokazane kršitve delovnih obveznosti v disciplinskem postopku, sicer se šteje, da očitanih kršitev ni storil. Če je delavec v času trajanja sodnega postopka delal pri drugem delodajalcu, je treba pri odločanju o višini reparacijskega zahtevka upoštevati tudi prejemke iz delovnega razmerja, ki jih je prejel.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se delno razveljavi in sicer v točki 4, 5 in 7 izreka in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu, to je v 1., 2. in 3. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da se sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 30.11.1995, potrjen s sklepom nadzornega sveta z dne 10.1.1996 v izreku spremeni tako, da je delavec A.B. kriv, ker je dne 19.8.1995 ob 9,20 uri račun za naročeno pijačo evidentiral na blagajni in ga vrgel v smeti, s čimer je kršil delovno obveznosti po 16. točki 34. a člena disciplinskega pravilnika tožene stranke; zato se mu izreče disciplinski ukrep - prenehanje delovnega razmerja, katerega izvršitev se pogojno odloži za dobo 6 mesecev. Za preostale kršitve se A.B. oprosti odgovornosti in se disciplinski postopek zoper njega ustavi.

Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz njega. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Sodišče prve stopnje je tudi razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.977.192,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov navedenih v 4. točki izreka prvostopenjske sodbe dalje do plačila ter poravnati pristojnim organom vse pripadajoče prispevke in dajatve, ki odpadejo na navedene zneske in ki izhajajo iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je tožena stranka dolžna plačati tožniku regres za letni dopust za leto 1966 v znesku 75.082,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1996 do plačila in za leto 1997 v znesku 76.388,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1997 do plačila ter poravnati za tožnika vse pripadajoče davke in prispevke, ki odpadejo na te zneske, v 8 dneh pod izvršbo ter tožniku povrniti stroške postopka v znesku 94.165,00 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 87.210,00 SIT od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo kot neutemeljeno kar tožnik zahteva več.

Zoper navedeno sodbo, zoper ugodeni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo glede obstoja očitanih kršitev delovnih obveznosti in glede izreka disciplinskega ukrepa ter vrnitve tožnika nazaj na delo, zato pritožbeno sodišče v tem delu ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe in se na njih sklicuje.

V preostalem, glede denarnih terjatev pa dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba v tem delu razveljaviti izpodbijano sodbo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, so nejasni in med seboj v nasprotju ter z razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov. Tožnik je bil vodja J. bara. V ugovoru zoper sklep o suspenzu priznava, da je delal kot vodja bara. Sodišče tega dejstva ne presoja oziroma ga spregleda. Delo vodje mu je bilo odrejeno, potem ko se je restavracija X. zaprla. Opisa del in nalog vodje restavracije P. in vodje J. bara sta identična. Tožnik je prejemal tudi dodatek za vodenje. V.X. je povedal, da je tožnik prešel v J. bar kot vodja. To mu je povedal in se tako do njega obnašal. Z odreditvijo dela v J. baru ni šlo za prerazporeditev, ampak za ukrep zaradi potreb delovnega procesa. Priča M. X. je izpovedala, da je bila seznanjena, da je tožnik vodja. O cenah v lokalu se je dogovarjal z V.X. prav tožnik, torej je bil dolžan voditi in organizirati delo in kontrolirati delavce, kar je tudi počel, kot izhaja iz tožnikovih sporočil V.X.. O teh dejstvih sodba nima razlogov. Po mnenju pritožbe je napačna ugotovitev sodišča, da tožnik ni bil vodja J. bara in da za vodenje in poslovanje ni bil odgovoren.

Zmoten je po mnenju pritožbe zaključek sodišča, da ni dovolj dokazov o storjenih kršitvah. Zmotno je sodišče ocenilo izpoved A. M., ki je sicer na glavni obravnavi izpovedal, da se ne spominja več vseh opažanj, vendar kar je ob kontroli ugotovil, je takoj zapisal in so zapisi točni. Poročilo z dne 11.10.1995 (prva stran) potrjuje, da je tožnik storil očitane kršitve 18.8. in 19.8.1995, ko se ugotavlja, da pri tožniku pozneje niso več opazili opuščanj blokiranja. Na seji nadzornega sveta 10.1.1996 je A.M. prepričljivo izpovedal, da je imel pregled nad blagajno in se je dalo videti, kaj se dela. Zanesljivo je lahko videl, ali je tožnik izdal račun gostom ali ne. Zmotna je ugotovitev sodišča, da zabeležke A. M. temeljijo bolj na sklepanju, kot na dejanskem stanju. M. zabeležka je verodostojna; spremljal je goste od njihovega prihoda v lokal do odhoda. Ni podlage za domnevo sodišča, da obstoja možnost, da je tožnik dal račun tistim gostom kasneje ob kasiranju ali da je možno, da je tožnik blokiral naročilo, račun pa shranil do kasiranja in da je možno, da je tožnik zaradi velikega števila gostov naročeno blokiral z zamikom. Pritožba predlaga ponovno zaslišanje priče A. M.. Sodišče je zmotno tolmačilo navodilo z dne 22.2.1991, saj iz njega izhaja, da je treba izstaviti gostom račun - odrezek blagajniškega traku za vsako posamično naročilo. Ni dovoljeno v primeru več postopnih naročil istega gosta izdati le en skupen račun - odrezek. Ob kontroli poslovanja 20.8.,22.8. in 23.8.1995 je bilo ugotovljeno, da posamezni ročno pripisani zneski na blagajniških blokih niso bili evidentirani na kontrolnih trakovih. Te kontrole sta opravila delavca tožene stranke ob prisotnosti delavca O..

Ročno pripisani zneski niso bili blokirani na blagajni. Zato je izrek nepogojnega prenehanja delovnega razmerja utemeljen. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da se priči Z.X. in L. B. zaslišita v ponovljenem postopku, ki bi vedela povedati tudi o drugih istovrstnih tožnikovih kršitvah v istem obdobju.

Po mnenju pritožbe je sodišče napačno ugotovilo, da tožnik ni odgovoren za nedoseganje mesečnih planov kot vodja J. bara od januarja do septembra 1995. Kršitev iz 5. točke 34.a člena disciplinskega pravilnika lahko stori vsak delavec. Tožnik večkrat ni blokiral naročenega v blagajni in računa ni izstavil gostom. Očitno je to počel v daljšem obdobju glede na ugotovljeno nedoseganje mesečnih planov v lokalu. Številne okoliščine kažejo, da je tožnik v lokalu prodajal tudi svojo pijačo, oziroma dopuščal, da se je prodajalo blago, ki ni bilo last tožene stranke; izkupiček od te prodaje pa je šel v tuj žep. Tožnik je pripisoval na bloke zneske, ki niso bili blokirani na kontrolnem traku. Ob kontrolah so se nahajali artikli, ki so bili očitno prinešeni od drugod npr.: steklenica refoška, coca-cole, radenske, druge brezalkoholne pijače, kava. Ob kontroli 20., 22., 23.8.1995 je bilo ugotovljeno, da je tožnik zelo pogosto opravljal vpogled v stanje zalog prav teh artiklov, ki so prišli v lokal mimo skladišča. Ob vsakodnevnih inventurah manjko ni izkazan. To pomeni, da so bili neblokirani aktikli, last nekoga drugega. Tako se je prodalo v J. baru manj artiklov, kar je povzročilo nedoseganje mesečnih planov. Doseženi rezultati so bili občutno nižji od rezultatov v enakem obdobju 1994. Samo tako je moč pojasniti, zakaj je tožnik zelo pogosto med delovnim časom opravljal pregled stanja zalog in obsega prodaje. Tožnikovo opravičevanje, da je tedaj delal z učenci in pripravniki, je V.X. ovrgel, saj v času kontrole 20.8., 22.8. in 23.8.1995 ni v J. baru delal noben pripravnik ali učenec. Blagajniške trake je pregledoval le zaradi kontrole stanja artiklov. Tožnik je sicer skušal pojasnjevati, zakaj je ročno pripisal zneske na račune, vendar ni znal pojasniti, kako to, da ročno pripisani zneski niso bili evidentirani na kontrolnem traku. Tožnik se je po koncu delovnega časa izredno dolgo še zadrževal v lokalu. Iz poročila z dne 5.9.1995 izhaja, da je lokal zapuščal šele ob 1.00 uri zjutraj. Ni moglo biti drugega, kot da je stanje zalog tožene stranke usklajeval z dnevnim iztržkom in obsegom neevidentirane prodaje artiklov, ki niso bili last tožene stranke.

Pritožba uveljavlja, da je napačna tudi odločitev sodišča glede obstoja delovnega razmerja, poziva na delo, izplačila plače in regresa. Tožnik je od 1.5.1997 v delovnem razmerju pri Gostinstvu XY, Ljubljana. To izhaja iz priloženega dopisa ZZZS od 21.10.1997. Tožnik je to zaposlitev zamolčal, kar je zgovorna okoliščina za ocenjevanje tožnikove izpovedi. Razen tega je tožnik delal po prenehanju delovnega razmerja na Srednji šoli... , Ljubljana. Ta zaslužek je treba upoštevati pri odločanju o tožnikovem zahtevku. Protispisna je trditev sodišča, da tožena stranka izračunu ni ugovarjala po višini.

Iz zapisnika o naroku dne 16.9.1997 izhaja nasprotno, da je tožena stranka tožnikovemu zahtevku ugovarjala po temelju in višini. Tudi ta del zahtevka (plača, regres) je preuranjen, enako kot zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka predlaga, da se opravijo poizvedbe pri Gostinstvu XY in Srednji šoli... o tožnikovem delu pri njih in o višini zaslužka.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe glede disciplinske odgovornosti niso utemeljene. O kršitvah delovnih obveznosti očitanih po 16. točki 34.a člena pravilnika se opis v pravilniku nanaša na neizdajanje računov gostom oziroma kupcem in nepravilno zaračunavanje opravljenih storitev.

Glede posameznih dejanj storjenih v dneh 18.8. in 19.8.1995 je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze glede posameznih dejanj in dejstva tudi dokazno ocenilo. Pravilno je štelo, da niso dokazane druge kršitve, razen kršitve, ker tožnik A.M. dne 19.8.1995 za naročeno pijačo ni izdal računa oziroma odrezka blagajniškega traku.

Sodišče prve stopnje je pri zaslišanju M. upoštevalo njegove zapiske.

Zaslišalo je pričo tudi o tem, ali so zapisi bili pomanjkljivi glede dejstev, ki bi sicer bila pomembna za obstoj kršitve in krivdno ravnanje tožnika. V pritožbi tožena stranka za posamezno dejanje v kritičnih dneh ne nakazuje drugačnih dejstev, navaja pa, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe A. M. nepravilna, češ, da je A. M. imel pregled nad blagajno in se je dalo vse videti, kaj tožnik dela.

Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tako je sodišče prve stopnje obrazložilo glede kršitve z dne 18.8.1995, "ker ob 14.15 uri ni videti računa v blagajni, niti ga ni dal gostom, ko je postregel z vinom", da ne šteje za dokazano, saj priča ni videl blagajne in ker je obstajala možnost, da je tožnik račun gostom dal kasneje ob kasiranju. Tak dokazni zaključek pritožba ne izpodbija z novimi dejstvi, razen z trditvijo, da je priča M. mogel vse videti.

Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo kršitve, ki naj bi bile storjene 19.8.1995. Zaključilo je, da na podlagi zabeležke in izpovedbe priče M. ni razvidno, ali so gostje ostali dalj časa v lokalu, ali so večkrat naročili in kdaj je tožnik naročeno kasiral. Sodišče ni izključilo možnosti, da je tožnik blokiral naročilo, odrezek blagajniškega traku pa shranil do kasiranja, hkrati pa je dopustilo možnost, da je zaradi števila gostov in naročil tožnik naročeno blokiral z zamikom. Za kršitev dne 19.8.1995 ob 10.05 uri je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je priča M. že na seji nadzornega sveta 10.1.1996 povedal, da ni prepričan, da naj bi tožnik izdal dva računa, prvega za 1.500,00 SIT, drugega za 1.100,00 SIT.

Očitno je šlo za dve naročili, tam pa je bil le en račun. Sodišče ni štelo za dokazano, da na danem računu ni bilo računano vse naročeno.

Glede nepopolnosti oziroma netočnosti zapiskov priče M., je sodišče ugotovilo, da tožnik istega dne ob 14.50 uri ni evidentiral računa na blagajni, ko je goste postregel s porcijama rib, saj ta kršitev ni bila storjena, ker ni sporno, da rib v lokalu sploh ne strežejo.

Sodišče je tudi upoštevalo izpoved tožnika, da so zaposleni ribe spekli za malico in jih pojedli v lokalu. Tega tožnik ni bil dolžan zaračunati.

Pritožbeno sodišče je po preizkusu dokazne ocene sodišča prve stopnje in ob upoštevanju navedb pritožbe zaključilo enako kot sodišče prve stopnje, da ni dovolj dokazov, da je tožnik storil navedena dejanja, razen dejanja napram priči M.. Zato niso potrebni novi dokazni predlogi tožene stranke glede tega, da bi priči Z.X in L.B. vedela povedati tudi o drugih tovrstnih tožnikovih kršitvah v istem obdobju, saj je sodišče vezano pri presoji obstoja kršitve le na tiste, ki jih je tožena stranka očitala tožniku v disciplinskem postopku. Ne more se pred sodiščem obravnavati morebitnih drugih tožnikovih kršitev. Iz pritožbe ne izhaja, kaj bi A. M. glede posameznih dejanj, katerim je bil očitvidec, izpovedal še kako bistveno drugače glede dejstev, česar še ni izpovedal. Zato novi dokazni predlogi niso utemeljeni.

Glede hujše kršitve delovnih obveznosti "nedoseganja pričakovanih delovnih razultatov v 3 zaporednih mesecih iz neopravičenih razlogov, oziroma, če za to ni objektivnih razlogov" pritožba navaja dejstva, ki naj bi kazala na to, da je tožnik z nepravilnim ravnanjem oziroma pasivnim odnosom to očitano kršitev tudi zakrivil. Pritožba le domneva brez navajanja odločilnih dejstev in ni dovolj le splošno navajanje okoliščin, da je tožnik v lokalu prodajal svojo pijačo oziroma dopuščal, da se je prodajalo blago, ki ni bilo last tožene stranke; izkupiček od prodaje pa naj bi šel v tuj žep. V postopku ni bilo dokazano, da je tožnik prodajal svojo pijačo oziroma, da je dopuščal prodajo blaga, ki ni bilo last tožene stranke. Tožnik je izpovedal, kakor tudi priče, da so gostje prinašali npr.: pijačo, vendar se delavci tožene stranke niso upali zameriti gostom, da bi jim preprečili prinašanje oziroma uživanje s seboj prinešene pijače. Tudi naštevani predmeti, steklenica refoška, coca-cole, radenske, brezalkoholne pijače in kava še niso dokazi, da je steklenico refoška prinesel tožnik, oziroma da je prodajal coca-colo, radensko in druge brezalkoholne prijače ter kavo, kakor tudi ni dokazov, da bi si tožnik prilastil kakršenkoli znesek, ki ga je kasiral od gostov. Samo sum, brez navedbe dokazov, izraža pritožba, ko skuša prikazati, kakšen pomen je imelo tožnikovo ostajanje po delovnem času v lokalu, saj ni tožena stranka niti v enem primeru konkretno ugotovila oziroma navajala, kaj je tožnik počenjal nepravilnega po delovnem času. Tudi ni odločilno za dokazano dejstva, da v času kontrole 20.8., 22.8. in 23.8.1995 ni v Julija baru delal noben pripravnik ali učenec. V svojem zagovoru je tožnik nasplošno, ne pa za določene dneve govoril o tem, da so v J. baru delali tudi pripravniki ali učenci.

Tožena stranka v pritožbi ne zanika dejstev, ki jih je navajal tožnik, da je upad poslovanja šel delno tudi na račun tega, da ni bilo redne kuhinje, ampak je ta delala deljeno od 12.00 do 15.00 ure in od 19.00 do 22.00 ure; v bližini so se odprli tudi novi lokali, kot so N., R., čajna kuhinja, ki so pobrali del strank. Priča V.X. je med drugim izpovedal, da J. bar plana ni dosegala, zaradi česar so se večkrat dobili in pogovarjali o spremembah. Tožnik je predlagal več sprememb, olepšav, vendar k njim niso pristopili zato, ker je bila tik pred iztekom najemna pogodba za lokal. Priča je izpovedal, da je menil, da tožnik ni storil dovolj za spodbujanje gostov, kar bi pripomoglo k večji prodaji. Največji vpliv na uspeh lokala ima namreč vodja. Povedal je tudi, da se je enota J. bar zaprla s 1.4.1996, ko je potekla najemna pogodba in ker bi ob visoki najemnini, to je 4.000,00 DEM, lastnica pa je zahtevala 9.000,00 DEM mesečno, bilo potrebno vsaj 40.000,00 DEM za prenovo, zato se je tožena stranka odločila, da se enota zapre. Glede vodenja in organiziranja dela je priča izpovedal, da sta se s tožnikom pogovarjala tudi o možnosti zaposlitve še enega natakarja, tako da bi on kot delovodja opravljal delo v dveh izmenah, tožnik pa je delal v eni izmeni kot natakar, ker trenutno možnosti za zaposlitev še enega natakarja ni bilo. To pomeni, da tudi organizacija dela ni bila takšna, da bi lahko tožnik kot vodja enote mogel kontrolirati in voditi delo drugih delavcev v izmeni. Iz teh razlogov ni odločilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik, ker mu odločba za vodjo J. bara ni bila vročena, za vodenje in poslovanje tega lokala ni bil odgovoren.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločilno za oprostitev tožnika očitane kršitve nedoseganje mesečnih planov, zlasti to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo prej navedena druga dejstva, kot so, da tožena stranka ni ustrezno organizirala vodenje enote in je tožnik prvenstveno opravljal delo v strežbi ter so obstojali drugi objektivni razlogi, kot so konkurenca na novo nastalih lokalov, dotrajano stanje v kakršnem so bili prostori J. bar in tožena stranka ni bila več zainteresirana, da vlaga v poslovne prostore dodatna večja sredstva. Hkrati pritožba ne navaja pomembnih krivdnih dejstev oziroma dejanj tožnika. Očitane pomanjkljivosti četudi bi bile dokazane, niso takšega značaja, da bi le one same za sebe predstavljale razlog za padec prometa v J. baru, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Tožnik pritožbe ni vložil, zato pritožbeno sodišče ni presojalo dokazane kršitve in ali je take teže, da je bilo zakonito izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je razsodilo le na podlagi ene dokazane kršitve v primeru priče M..

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede denarnih zahtevkov dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno. Pritožba pravilno navaja, da je tožena stranka na glavni obravnavi dne 16.9.1997 prerekala zahtevke tožeče stranke, tako po temelju kot po višini. Protispisen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka po višini izračunu ni ugovarjala. Razen tega dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno tudi glede na navedbe in predlagane dokaze v pritožbi.Ti so pomembni za odločitev o denarnih zahtevkih tožeče stranke. Zato naj v dopolnitvi dokaznega postopka sodišče prve stopnje preveri, ali je tožnik bil od 1.5.1997 v delovnem razmerju pri Gostinstvu XY, in ali je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki delal tudi na Srednji šoli... V kolikor se ugotovi, da je tožnik prejemal v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačo oziroma imel denarne prejemke, naj sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju upošteva tudi načelo odškodninskega prava, da je oškodovanec dolžan poskrbeti za čim manjšo škodo tožene stranke. Sodišče naj pridobi podatke o prejemkih tožnika pri Gostinstvu XY in pri Srednji šoli....

Ker je možno, da je bil tožnik drugod v delovnem razmerju, je morebiti realiziral tudi pravico do regresa za letni dopust, zato je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo v 4. in 5. točki izreka.

Razveljaviti je bilo treba tudi izrek o stroških, saj bo o stroških postopka ponovno odločalo sodišče prve stopnje pri dokončni odločitvi.

V navedenem delu je bilo treba delno ugoditi pritožbi tožene stranke in delno razveljaviti izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter vrniti zadevo sodišča prve stopnje v novo obravnavanje in sojenje.