Jedro

Glede na to, da med strankama ni sporno, da je bilo gradbeno dovoljenje, na katerega se tožnik sklicuje, dano za gradnjo stanovanjske hiše na drugem zemljišču in ne na zemljišču, na katerem stoji stanovanjska hiša, ki je predmet inšpekcijskega postopka, po presoji sodišča ni mogoče govoriti o neskladni gradnji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora v devetih mesecih od prejema te odločbe na svoje stroške odstraniti zidan stanovanjski objekt tlorisnih dimenzij cca 10,5 m x 9,5 m, ki po višini obsega delno vkopano klet, pritličje in mansardo s kolenčnim zidom višine cca 0,6 m z dvokapno simetrično streho, s prizidkom na SV strani, tlorisne velikosti cca 2 m x 1,5 m, na zemljiščih s parc. št. 1200 in 1124/1 k. o. …, ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka) in da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo (2. točka izreka). Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 3. točka izreka). Poleg tega je bilo odločeno, da mora tožnik o izpolnitvi obveznosti takoj obvestiti pristojnega inšpektorja (4. točka izreka), da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov (5. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah inšpekcijskega nadzora 16. 8. 2011 in tožnikovi izjavi, da je leta 1979 pridobil zemljišče od očeta, da si je pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše, ki jo je še istega leta začel graditi, dokončal pa naj bi jo pred približno petimi leti, ko je naredil fasado. Tožnik je povedal še, da je šele pred 10 leti izvedel, da ni lastnik zemljišča, da je to Sklad kmetijskih zemljišč, geometer pa naj bi celo ugotovil, da je del hiše (JZ del približno en meter) na sosedovem zemljišču. Upravni organ je ugotovil, da je tožnik pridobil gradbeno dovoljenje št. 351-210/71-4 z dne 2. 7. 1971 za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1197/1 k. o. … (sedaj 1197/1 k. o. …). Tudi iz drugih dokumentov (vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja, zapisnika z dne 6. 4. 1971, zemljiškoknjižnega izpiska z dne 3. 3. 1971) je po ugotovitvah organa razvidno, da je bila gradnja dovoljena na zemljišču s parc. št. 1197/1 k. o. … (sedaj k. o. …) in da sta sedanja velikost ter lega parcele enaki kot leta 1971. Ker tožnik za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 1200 in 1124/1 k. o. … ni pridobil predpisanega gradbenega dovoljenja, gre po določbah ZGO-1 za nelegalno gradnjo. Pojasnil je tudi, da obravnavane gradnje zaradi spremenjene lokacije za približno 40 m, na drugi parceli, ki ni v tožnikovi lasti, ni mogoče uskladiti s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, in da zato ne gre za neskladno gradnjo.

Drugostopenjski upravni organ je ob reševanju pritožbe izreku izpodbijane odločbe dodal novo 7. točko, s katero se tožnika kot inšpekcijskega zavezanca opozori, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 1. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravila po drugih osebah na tožnikove stroške, ali s prisilitvijo. V ostalem delu je pritožbo zavrnil, med drugim tudi tožnikovo sklicevanje na gradbeno dovoljenje št. 351-219/71-4 z dne 2. 7. 1971, saj se to dovoljenje nanaša na gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1197/1 k. o. … (sedaj k. o. …) in ne na gradnjo obravnavanega objekta, ki stoji na drugem zemljišču. Zato gre tudi po stališču pritožbenega organa v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo. Kot neupoštevne je zavrnil tudi tožnikove trditve, da ni vedel, da ne gradi na pravem mestu in da ni imel namena graditi „na črno“. Pojasnil je še, da tožnikove aktivnosti v smeri pridobivanja gradbenega dovoljenja ne vplivajo na pravilnost in zakonitost odločitve, da bi si tožnik gradbeno dovoljenje pridobiti, preden je začel z gradnjo. Ugovor, da je rok za odstranitev objekta prekratek, pa je zavrnil s pojasnilom, da je inšpekcijski organ v skladu s pooblastilom določil primeren in razumen rok ter da aktivnosti v smeri pridobivanja gradbenega dovoljenja niso razlog za podaljšanje roka.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre za neskladno in ne za nelegalno gradnjo, saj je bilo gradbeno dovoljenje izdano, objekt naj bi bil tudi zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem, le na drugem, tj. nepravem mestu. Navaja, da je bil prepričan, da gradi na pravem mestu, ko pa je ugotovil, da ne, spremembe gradbenega dovoljenja ni mogel dobiti, ker objekt ne stoji v celoti na njegovem zemljišču, oz. da zemljišče v zemljiški knjigi ni vknjiženo kot njegova last. Zato je že leta 2011 vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice. Meni, da inšpekcijski ukrepi sploh ne bi smeli biti izrečeni, poleg tega pa naj bi bil tudi 9 mesečni rok za odstranitev objekta prekratek, da bi uredil vse potrebno, tj. pridobil pravnomočno sodbo, da je lastnik nepremičnine, in nato pridobil še pravnomočno gradbeno dovoljenje. Zato bi bilo po njegovem mnenju pravilno in primerno, da se mu določi bistveno daljši rok. Sodišču predlaga, naj odločbi organa prve in druge stopnje razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) in postopek ustavi, podrejeno pa, naj odločbi razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča), zadevo vrne toženki v ponovno odločanje in ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja še: Glede na to, da med strankama ni sporno, da je bilo gradbeno dovoljenje, na katerega se tožnik sklicuje, dano za gradnjo stanovanjske hiše na drugem zemljišču in ne na zemljišču, na katerem stoji stanovanjska hiša, ki je predmet inšpekcijskega postopka, tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o neskladni gradnji.

Po 12.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oz. dela izvajajo oz. so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V primeru neskladne gradnje 153. člen ZGO-1 določa, da se investitorju v prvi fazi naloži pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), v naslednji fazi, če za spremembo ne zaprosi ali je ne pridobi, pa odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju (drugi odstavek).

Vendar v obravnavani zadevi ne gre za neskladno gradnjo iz 153. člena ZGO-1, saj izdano gradbeno dovoljenje podeljuje pravico do gradnje točno določenega objekta na točno določenem zemljišču, investitor pa v nobenem primeru ne more te pravice samovoljno prenesti na drugo zemljišče (ali del drugega zemljišča) in s tem doseči uporabe 153. člena ZGO-1, ki investitorju omogoča, da v določenem roku pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje. Investitor je torej dolžan graditi le tisto, kar je določeno v upravnem dovoljenju, v nasprotnem primeru nase prevzame tveganje, da bo objekt odstranjen kot nelegalna gradnja (enako tudi v sodbi Upravnega sodišča I U 1732/2009 z dne 21. 10.2010).

To pomeni, da se gradnja objekta na drugem zemljišču lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), ki se nanaša na gradnjo na tem drugem zemljišču. Če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, pa gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Iz gradbenega dovoljenja, na katerega se tožnik sklicuje, izhaja, da je imel pravico graditi na zemljišču s parc. št. 1197/1 k. o. … (sedaj k. o. …) in ne na zemljiščih s parc. št. 1200 in 1124/1 k. o. …. Za gradnjo na teh zemljiščih pa gradbenega dovoljenja do izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil. To pomeni, da mu ni bil izrečen inšpekcijski ukrep, ki ne bi imel podlage v zakonu, temveč ukrep, ki je predviden pri nelegalni gradnji v 152. členu ZGO-1, kar v celoti ustreza pravilnim dejanskim in pravnim zaključkom inšpekcijskega organa.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o tožnikovi dejanski zmoti, da gradi na pravem mestu, da ni želel namenoma graditi nelegalno in da se bo potrudil, da bo uskladil gradbeno dovoljenje, saj nobena od teh okoliščin ni pravno odločilna za izrek inšpekcijskega ukrepa. Iz navedenih zakonskih določb, ki so podlaga za ukrepanje gradbenega inšpektorja v primeru nelegalne gradnje, namreč izhaja, da se v tem postopku ugotavlja le, ali ima investitor za objekt, ki ga gradi oziroma ga je zgradil, pridobljeno gradbeno dovoljenje, oziroma ali so podane okoliščine, v katerih ZGO-1 dopušča gradnjo brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. a člena ZGO-1).

Ker je po navedenem tudi sodišče pritrdilo ugotovitvam toženke, da gre za nelegalno gradnjo iz 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1, je bil utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve in postavitve v prejšnje stanje na podlagi 152. člena ZGO-1. ZGO-1 namreč v primeru nelegalne gradnje ne predvideva drugega ukrepa kot njene ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje. Le pri neskladni gradnji, ko torej gradnja poteka z izdanim gradbenim dovoljenjem, vendar pa v nasprotju z njegovimi pogoji, zakon določa, da se inšpekcijskemu zavezancu naloži ustavitev gradnje do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 153. člena ZGO-1). Ker v obravnavanem primeru ne gre za inšpekcijski ukrep zaradi neskladne gradnje po 153. členu ZGO-1, je neutemeljen tudi tožbeni očitek o prekratkem roku za odstranitev nelegalne gradnje, ki ga tožnik utemeljuje s časom, potrebnim za pridobitev gradbenega dovoljenja. To pomeni (kot je pravilno pojasnil že organ druge stopnje), da čas, potreben za pridobivanje gradbenega dovoljenja, ni razlog, ki bi ga bilo treba upoštevati pri določitvi roka za izpolnitev navedene obveznosti. Morebiti kasneje izdano gradbeno dovoljenje, pa ima lahko vpliv na kasnejši postopek izvršbe, ki se zaradi izdanega gradbenega dovoljenja ustavi.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (da tožnik za gradnjo na zemljiščih s parc. št. 1200 in 1124/1 k. o. … ni pridobil gradbenega dovoljenja), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.