Jedro

Obe oporočni priči sta potrdili sočasno prisotnost z zapustnico v pisarni odvetnika, ki je oporoko sestavil, kot tudi, da je ta oporoko prebral oziroma predstavil njeno vsebino. Ena od oporočnih prič je izrecno izpovedala, da je zapustnica oporoko podpisala, druga pa se sicer ni spomnila, da bi videla akt podpisovanja, se je pa spomnila, da je šlo za njegovo (tj. pričino) „soglasje“ za oporoko, da je odvetnik predstavil vsebino, da je bila zapustnica poleg in da je bil na listini tudi zapustničin podpis. S tem so izpolnjeni vsi zakonsko zahtevani obličnostni pogoji za veljavnost pisne oporoke pred pričami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 3064/2012 z dne 16. 5. 2013 napotena, da zoper toženca vloži tožbo na ugotovitev, da je oporoka zapustnice z dne 2. 3. 2007 neveljavna. Tožnica je tožbo vložila(1). Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči naložilo povračilo pravdnih stroškov tožencev.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da oporoke ni podpisala zapustnica, prav tako oporoka ne odraža njene prave, svobodne in pristne volje. Ne strinja se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, saj to ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov in prič. Graja zaključke sodišča glede oporočnih prič, saj nista prepričljivo potrdili, da je oporoko narekovala in podpisala zapustnica v njuni prisotnosti, niti nista zatrjevali, da je zapustnica izjavila, da je to njena oporoka. Izvedenec grafološke stroke je ugotovil, da je verjetno, da je oporoko podpisala zapustnica, ni pa mogel z zanesljivostjo odgovoriti, ali je podpis na oporoki res njen, ker je imel na voljo premalo primerjalnih listin. Sodišče je pri ocenjevanju, ali je v oporoki prava volja zapustnice, upoštevalo izpovedi pooblaščenca prvega toženca in N. N., ki imata interes za izid pravde, medtem ko tožničine izpovedi ni štelo za prepričljivo in verodostojno, češ da ni imela pogostih stikov z zapustnico, čeprav se je z njo pogosto pogovarjala po telefonu. Opozarja, da je imela zapustnica zaradi revme deformirano roko, pa tudi težave zaradi zloma roke, zato se zagotovo ni mogla podpisati tako, kot je podpisana na oporoki. Tožnica se z zapustnico o oporoki ni pogovarjala, saj ji je ta omenila, da je sama zagotovo ne bo sestavila. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

3. Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Leta 1992 je bila sklenjena izročilna pogodba, s katero je bila pritožnici izročena ¼ solastniškega dela hiše in ½ treh parcel okrog te hiše. Kot protidajatev si je zapustnica izgovorila služnost stanovanja v prvem nadstropju pritožničine hiše ter določene usluge v zvezi s preživljanjem na stara leta. V letu 2000 je med zapustnico in pritožnico prišlo do spora, saj tožnica ni več izpolnjevala svojih obveznosti in se je do zapustnice vedla nehvaležno in zavržno. Leta 2002 je zapustnica zahtevala razvezo izročilne pogodbe v delu, ki se je nanašal na izročitev ¼ dela hiše, leta 2006 pa še razvezo v delu, ki se je nanašal na ½ treh parcel okoli hiše. Z obema zahtevkoma je uspela. Nato je leta 2007 zapustnica podpisala oporoko, s katero je pritožnico razdedinila. Ta oporoka je predmet te pravde: tožnica trdi, da v njej ni izražena prava volja zapustnice, poleg tega pa naj oporoka ne bi zadoščala obličnostnim pogojem za to vrsto oporoke.

6. Oporoko lahko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti (59. člen ZD). Veljavna je oporoka, ki je napravljena v obliki in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. člen ZD). Pisno oporoko pred pričami (kakršna je tudi sporna) lahko napravi oporočitelj, ki zna brati in pisati, tako da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka (64. člen ZD)(2). Oporoka je neveljavna, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti (60. člen ZD).

7. Pritožbeno sodišče zavrača očitke o obstoju v uvodu pritožbe uveljavljane absolutno bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbene navedbe v tej smeri niso konkretizirane, zato pritožbeno sodišče nanje ne more podrobneje odgovoriti, sámo pa na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kar onemogoča ex offo iskanje neskladnosti(3).

8. Iz pritožbe, ki je mestoma nejasna ter v podajanju pritožbenih razlogov neizčiščena, je moč razberati, da pritožnica napada predvsem dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. V njeno pravilnost pritožbeno sodišče ne dvomi.

9. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi vestno izvedenega dokaznega postopka, v katerem je prvostopenjsko sodišče med drugim zaslišalo tožnico, oporočni priči, N. N. in pooblaščenca prvega toženca ter postavilo izvedenca grafološke stroke, ki je izdelal izvedensko mnenje. Sodišče se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do vseh izvedenih dokazov. V delu, ko je ugotavljalo, ali je na oporoki podpis zapustnice, je večjo težo pripisalo oporočni priči A. A., ki je izpovedal, da je zapustnica sama podpisala oporoko. Verodostojnost njegovega pričanja je bila podkrepljena z izvedenskim mnenjem, v katerem je bilo ugotovljeno, da je verjetno, da je sporni in primerjalne podpise podpisala zapustnica(4). Tudi N. N. je potrdila, da se je bila zapustnica zmožna sama podpisati, oporočni priči pa sta skladno izpovedali, da težav s podpisovanjem pri zapustnici nista opazili. Prvostopenjsko sodišče je sledilo tudi pooblaščencu prvega toženca, ki je izpovedal, da zapustnica od leta 2002 ni imela stikov s pritožnico ter da mu je zapustnica večkrat in zelo jasno izrazila željo, da pritožnica zaradi svojega zavržnega ravnanja do nje ne dobi ničesar. Želja zapustnice je bila, da ji sestavi oporoko, kar je tudi storil. Te trditve je potrdila N. N. ki si je bila z zapustnico blizu, saj jo je večkrat na teden obiskovala v domu za starejše. Pritožnica je v izpovedi potrdila, da je k zapustnici v dom hodila le občasno, iz česar življenjsko logično izhaja, zakaj se prvostopenjsko sodišče na njeno izpoved ni oprlo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je iz vsebine oporoke razvidno, da je zapustnica pritožnico razdedinila zaradi hčerine velike nehvaležnosti in zavržnega ravnanja, ki ga je ta izvajala v letih 1999 do 2002. Iz povzetega sledi, da je sodišče sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je v dejanskem stanju mogoče najti dovolj trdno podlago za sklep, da oporoka z dne 2. 3. 2007 predstavlja pravo, svobodno in pristno voljo zapustnice.

10. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz izpovedi zaslišanih prič, izvedenskega mnenja in ostalih izvedenih dokazov izhaja, da je zapustnica lastnoročno pred dvema oporočnima pričama podpisala oporoko in s tem zadostila zakonskim obličnostnim pogojem. Drži sicer, da izvedenec zaradi omejenega števila primerjalnih podpisov zapustnice ni mogel z gotovostjo ugotoviti, ali je podpis na oporoki zapustničin ali ne, je pa to ugotovil s stopnjo verjetnosti, kar povsem zadošča. Zlasti zato, ker je sodišče izvedenčeve ugotovitve vpelo v dokazno oceno, v kateri je kot verodostojni ocenilo tudi izpovedi oporočnih prič, ki sta bili prisotni, ko je (tedaj prav tako prisotni) zapustničin pooblaščenec oporoko pred vsemi prebral(5) oziroma predstavil njeno vsebino(6), nakar je zapustnica oporoko podpisala(7). Pritožnica svojih navedb (ki jih ponavlja v pritožbi), da je imela zapustnica zaradi revme deformirano roko in da je imela težave zaradi zloma roke, zato se zagotovo ni mogla podpisati, ni z ničimer izkazala. Z obličnostjo sporne oporoke torej ni bilo nič narobe, zato je tožbeni zahtevek tudi na tej podlagi neutemeljen.

11. Pritožba je neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve svoje sodbe sicer navaja, da je bila tožba vložena znotraj 30-dnevnega roka, kar ne drži. Sodišče je namreč nepravilno izračunalo datum pravnomočnosti napotitvenega sklepa. Ta je bil tožnici vročen 30. 5. 2013 (vročilnica, speta k list. št. 19 priloženega zapuščinskega spisa) in je postal pravnomočen 14. 6. (in ne 15. 6.) 2013 (nepravilno zapisana klavzula pravnomočnosti na sklepu pod red. št. 10 v zapuščinskem spisu nima pomena). Rok za vložitev tožbe je torej iztekel 14. 7. in ne 15. 7., ko nastopijo sodne počitnice. Vendar očitana kršitev (ki je tožnici tudi sicer v korist) ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, rok ni prekluzivne narave (VSH Rev 221/86 z dne 27. 3. 1986).

Op. št. (2): Izjava oporočitelja, da je listina njegova oporoka, je zaželena, ni pa nujno, da jo izrazi s točno temi besedami; lahko je dana tudi s takšno izjavo oporočitelja, ki jasno izkazuje njegovo voljo, da listino priznava za svojo oporoko, npr. tako, da na vprašanje, če listina predstavlja njegovo oporoko, odgovori z jasnim pritrdilnim odgovorom. Tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi II Cp 308/2014 z dne 23. 4. 2014. Op. št. (3): Če ima pritožnica tu v mislih dejstvo, da eden od tožencev na tožbo ni odgovoril in bi moralo sodišče po njenem to upoštevati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je gre za (absolutno) bistveno kršitev postopka, temveč kvečjemu za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tudi ta očitek ni utemeljen, ker so dediči v takem primeru nujni enotni sosporniki, eden od tožencev pa je na pritožbo pravočasno odgovoril. Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3262/2013 z dne 12. 3. 2014. Op. št. (4): Izvedenec je pristnost zapustničinega podpisa najprej ugotovil s stopnjo gotovosti (točka 6 mnenja na list. št. 83 v spisu), na pripombe tožnice, da je pri tem uporabil nedovoljeno primerjalno gradivo, pa je slednjega izločil in pristnost podpisa ugotovil s stopnjo verjetnosti (sklepno mnenje na list. št. 106 v spisu). Ker je tožnica s pripombami uspela in je dosegla tudi spremembo končnega učinka (iz stopnje gotovosti v stopnjo verjetnosti pristnosti podpisa), iz pritožbe (peti odstavek na drugi strani pritožbe) ni jasno, kaj v zvezi z izdelanim končnim izvedenskim mnenje tožnico moti.

Op. št. (5): Tako priča A. A., ki je bil oporočna priča (list. št. 54 v spisu).

Op. št. (6): Tako priča B., ki je bil druga oporočna priča (list. št. 57 v spisu).

Op. št. (7): Tako priča A. A. na list. št. 54, medtem ko se priča B. ni spomnila, da bi videla akt podpisovanja, se je pa spomnila, da je šlo za njegovo „soglasje“ za oporoko, da je odvetnik predstavil vsebino, da je bila zapustnica poleg in da je bil na listini tudi zapustničin podpis (list. št. 58 v spisu).