Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba II Ips 466/2000

ECLI:SI:VSRS:2001:II.IPS.466.2000 Civilni oddelek

investicijska vlaganja imetnika stanovanjske pravice v družbeno stanovanje odškodnina plačilo vrednosti stanovanjske opreme
Vrhovno sodišče
11. april 2001
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

ZSR iz leta 1982 je v razmerju do splošne ureditve vseh oblik neupravičene pridobitve iz ZOR specialni predpis. Posebej je vnesel vprašanje investicijskih vlaganj takratnih imetnikov stanovanjske pravice v stanovanja v družbeni lastnini. Tožnik ni ravnal po določbah 1. in 2. odstavka 53. člena ZSR, prav tako pa ni izkazana izjema situacija iz 3. odstavka istega člena.

Tožnik ni zahteval plačila odškodnine zaradi škode na opremi, temveč kljub svojemu lastništvu, plačilo vrednosti te opreme. Pri tako postavljenem zahtevku se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali in kakšna škoda je nastala na posameznih elementih stanovanjske opreme.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3,573.975,00 SIT, ki je zajemal plačilo vrednosti tožnikovih investicij v hišo v Piranu v višini 2,009.100,00 SIT in plačilo zneska 1,564.875,00 SIT kot odškodnine za vrednost pohištva in druge opreme v tej hiši. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da je Piran staro mesto s starimi hišami, iz zemljiškoknjižnega izpiska pa tudi izhaja, da gre za izredno staro stavbo. Jasno je, da tožnik ni imel dovoljenja za gradnjo nove hiše na mestu stare, saj je šlo za družbeno lastnino. Tožnik je hišo v celoti adaptiral, namen hiše pa je ostal enak, šlo je torej za koristna vlaganja. Sodišče se v te tožnikove trditve sploh ni spuščalo. Pavšalna je ugotovitev, da tožnik ni dokazal nezakonitega ravnanja in škode. Ves čas je zatrjeval, da drugotoženec nezakonito uporablja tožnikovo opremo in da mu ne dovoli prevzema. Kakšno je stanje opreme, tožnik ne ve, želel pa je to ugotoviti s predlaganim dokazom o ogledu, pa mu sodišče tega ni omogočilo. Treba je analogno tolmačiti 226. člen Zakona o pravdnem postopku. Drugotoženec je na zvit način prišel v hišo le za nekaj mesecev, sedaj pa tožniku ne dovoli pristopa. Če bi sodišče tožnika zaslišalo, bi vse to izvedelo. Če bi bil opravljen predlagani ogled, bi tožnik lahko specificiral zahtevek. Vse kar je tožnik vložil v hišo, je prvotožena stranka prodala drugotožencu in se z višino tožnikovih vlaganj neupravičeno obogatila. Zaradi kršitve temeljnih ustavnih pravic tožnik napoveduje ustavno pritožbo, sklicuje pa se tudi na svoje pritožbene trditve, ki naj se štejejo za sestavni del revizije.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - Ul. RS, št. 26/99, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti glede na prehodne določbe in datum izdaje sodbe prve stopnje; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Materialnopravno pravilni so razlogi obeh sodišč, da tožnik neutemeljeno zahteva plačilo vrednosti svojih investicijskih vlaganj v hišo. Ker je tožnik po lastnih trditvah adaptacijska dela izvedel v času do aprila 1991, hiša pa je bila v družbeni lastnini, je treba uporabiti določbe tistega zakona, ki je veljal v času zatrjevanih investicijskih vlaganj, torej Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS, št. 38/82, 14/84; v nadaljevanju ZSR). Ta zakon je v razmerju do splošne ureditve vseh oblik neupravičene pridobitve iz Zakona o obligacijskih razmerjih specialni predpis. Posebej je uredil tudi vprašanje investicijskih vlaganj takratnih imetnikov stanovanjske pravice v stanovanje v družbeni lastnini. Imetnik stanovanjske pravice je moral primarno zahtevati izvršitev takega popravila od skupnosti stanovalcev in pri tem postaviti primeren rok, le podrejeno pa je lahko tako popravilo opravil sam, vendar ob dodatnih pogojih, da je postavljeni rok potekel brez uspeha in da je imetnik stanovanjske pravice v nepravdnem postopku dosegel ugotovitev sodišča, da je tako popravilo potrebno. Tožnik v tem pravdnem postopku ni niti zatrjeval, da je ravnal v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 53. člena ZSR. Pravilna je nadaljnja ugotovitev sodišča druge stopnje, da tudi ni izkazana izjemna situacija iz tretjega odstavka 53. člena ZSR, da naj bi torej šlo za taka popravila ali investicijska vlaganja, ki so bila neodložljiva zaradi zavarovanja življenja ali zdravja stanovalcev ali zavarovanja stanovanja in opreme v njem pred večjo škodo. Tožnikove trditve o starosti hiše so kljub delni razširitvi v sami reviziji ostale splošne in nekonkretizirane. Zato jih ni mogoče upoštevati. Ker je šlo za zakonsko prepoved vlaganja v družbena stanovanja, je pravno neupoštevna trditev o koristnosti teh vlaganj. Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na povrnitev vrednosti zatrjevanih investicijskih vlaganj, je torej materialnopravno neutemeljen.

Tožnik pri revizijskem utemeljevanju drugega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odškodnino v višini vrednosti opreme stanovanja, uveljavlja procesno kršitev na prvi stopnji, ker mu sodišče kljub predlaganemu dokazu za ogled na kraju samem ni omogočilo, da bi s pomočjo ugotovitev na ogledu specificiral svoj tožbeni zahtevek. Zato se ne strinja z ugotovitvami sodišča druge stopnje, da ni dokazal niti nezakonitega ravnanja niti škode. Če bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo, bi izpovedal o nezakonitem ravnanju drugotoženca, če bi opravilo ogled, bi se ugotovilo tudi stanje opreme. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so pravilni razlogi sodišča druge stopnje ob zavrnitvi vsebinsko enakih pritožbenih navedb, saj je res stranka tista, ki mora uveljavljani zahtevek pravilno utemeljiti in zato ni naloga sodišča, da izvaja preliminarne dokaze za njen tožbeni zahtevek. Revizijsko sodišče k tem razlogom še dodaja, da tožnik niti ni zahteval plačila odškodnine zaradi škode na opremi, temveč kljub svojemu lastništvu plačilo vrednosti te opreme. Pri tako postavljenem zahtevku se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali in kakšna škoda je nastala na posameznih elementih te opreme. Tožnik se pri utemeljevanju procesne kršitve sklicuje na analogno uporabo 226. člena ZPP. Niti novi niti prejšnji zakon v 226. členu ne obravnavata izvedbe dokaza z ogledom, pa tudi sicer analogna uporaba procesnih določb ni dovoljena. Neizvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem strank prav tako ni procesna kršitev, saj ima lahko za posledico le nepopolno ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, uveljavljanje tega razloga pa po izrečni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP v reviziji ni več mogoče. Revizija ne pojasni, zakaj naj bi prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navedba številke člena brez konkretizacije očitanega procesnega ravnanja ne zadostuje za obravnavanje procesne kršitve.

Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo z drugačnim obsegom in drugačnimi razlogi izpodbijanja kot pritožba. Nekonkretizirano sklicevanje na pritožbene navedbe, ki naj se štejejo za sestavni del revizije, je zato neupoštevno. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da tožnik v reviziji ne opredeljuje, s katerim ravnanjem in katero temeljno ustavno pravico naj bi sodišči kršili.

Iz navedenih razlogov revizijsko uveljavljane procesne kršitve niso utemeljene. Sodišči druge in prve stopnje sta z zavrnitvijo tudi tega dela tožnikove pritožbe oziroma tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno odločili, saj nedokazanost škode in protipravnosti oškodovalčevega ravnanja pomeni, da manjkata kar dva od štirih potrebnih elementov odškodninskega delikta iz prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia