Jedro

Ker v obravnavani zadevi tožena M. ni soglašala, da bi jo v pravdi nadomestila pridobiteljica nepremičnine V., pogoji za spremembo tožene stranke v skladu z 190. členom ZPP niso bili podani. Navedeno pa ne pomeni, da V. v pravdi ni mogla nastopati poleg prvotne toženke kot nova toženka. Tožnica je namreč tožbeni zahtevek razširila tudi na V., ki je z vstopom v pravdo soglašala. Pravilna pravna podlaga za njeno pasivno legitimacijo je tako 191. člen ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica in druga toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek za prestavitev služnosti po nasprotni tožbi ustavi (I. točka izreka), ter nato z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko na ugotovitev, da za potrebe gospodujoče nepremičnine z ID znakom 0000-3200/2-0, ki je v solasti tožeče stranke do ½, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine trajna služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili in drugimi prevoznimi sredstvi po obstoječi poti, to je po celotni južni strani parcele z ID znakom 0000-3199/1 v širini štirih metrov, do njene skrajne jugozahodne strani, kjer so dvoriščna vrata, v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine z ID znakom 0000-3199/1-0, v lasti druge toženke, zaradi česar se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Domžalah vknjiži služnost hoje, vožnje z osebnimi vozili in drugimi prevoznimi sredstvi po služeči nepremičnini z ID znakom 0000-3199/1-0 v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča z ID znakom 0000-3200/2-0 (II. točka izreka). Na podlagi ugotovitve, da je bila lastnica služeče nepremičnine sprva prva toženka, ki je nato nepremičnino odsvojila drugi toženki, je sodišče vsebinsko enak tožbeni zahtevek na ugotovitev služnosti zoper prvo toženko zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je druga toženka dolžna tožnici plačati stroške pravdnega postopka v višini 580,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje druga toženka, in sicer v ugodilnem delu (II. točka izreka) ter odločitvi o stroških postopka (IV. točka izreka). Kot zmotno označuje presojo sodišča, da je sama v postopku nastopala v vlogi tožene stranke, saj je v pravdo vstopila na strani toženke M. M., kar pomeni, da je bila zgolj stranska intervenientka. Pojasnjuje, da je bila tožba vložena ob koncu leta 2014 zoper M. M., ki je nato v aprilu 2015 nanjo prenesla lastninsko pravico na nepremičnini z ID znakom 0000-3199/1-0. Tožeča stranka je posledično z vlogo s 24. 6. 2015 spremenila tožbo, sodišče pa je toženko M. M. in pritožnico V. V. pozvalo, naj sporočita, ali se s spremembo tožbe strinjata oziroma ali V. V. vstopa v pravdo. Pritožnica je podala izjavo o vstopu v pravdo, medtem ko je tožena M. M. spremembi tožbe nasprotovala. Nepravilna je torej ugotovitev sodišča, da je toženka soglašala z vstopom V. V. v pravdo namesto nje. Njeno nestrinjanje onemogoča sklicevanje na 187. in 190. člen Zakona o pravdnem postopku(1). Edina toženka je ostala M. M. in je V. V. na tem mestu ni nadomestila. Sodišče je na naroku 23. 9. 2015 na podlagi soglasja toženke M. M. dopustilo V. V. vstop v pravdo na strani tožene stranke. Navedeno pomeni, da je bila V. V. zgolj stranska intervenientka. Da do spremembe tožene stranke v skladu s 187. in 190. členom ZPP ni prišlo, izhaja tudi iz dejstva, da je sodišče še naprej vodilo postopek zoper M. M. in o zahtevku zoper njo tudi odločilo. Če bi V. V. nadomestila toženo stranko, bi moralo sodišče sprejeti ustrezen sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Sicer pa v obravnavani zadevi pogoji za nastanek sosporništva niso podani, ker odtujitev stvari med pravdo na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva. Dopustitev sosporništva bi pomenila, da sta 190. člen ZPP in irelevančna teorija izgubila svoj pomen. 190. člen namreč varuje tožečo stranko ravno za primer odtujitve med pravdo, saj ji omogoča vložitev izvršbe zoper pravnega naslednika toženke. Sodišče zato vstopa V. V. v pravdo ne bi smelo dopustiti. Odločitev v II. točki izreka je potrebno razveljaviti že zato, ker v skladu z irelevančno teorijo na V. V. učinkuje že III. točka izreka sodbe. Sodišče ne more izdati sodbe zoper stranskega intervenienta v nasprotju z izrekom, ki se nanaša na toženo stranko. Poleg tega je sodišče odločilo preko zahtevka. Posledica napačne presoje procesnega položaja pritožnice je tudi napačna odločitev o stroških postopka. Sodišče je namreč zahtevek zoper edino toženko v celoti zavrnilo, kar pomeni, da mora tožeča stranka povrniti stroške toženke in stranske intervenientke. Če pa bi M. M. in V. V. šteli za sospornici, mora tožeča stranka M. M. povrniti stroške postopka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v izpodbijanem delu, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo prerekala podane pritožbene navedbe ter predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne sledi naziranju pritožnice, da je v postopku nastopala zgolj v vlogi stranske intervenientke in ne tožene stranke. Civilna pravda je zgrajena na sistemu dveh strank: tožeče in tožene stranke. Tožena stranka je tista, ki je zajeta s tožbenim zahtevkom ter zanjo tožnik trdi, da je v postopku pasivno legitimirana(2). Stranko intervencijo pa ureja 199. člen ZPP, ki določa, da lahko oseba, ki ima pravni interes, da v pravdi med drugimi zmaga ena od strank, vstopi v pravdo na strani te stranke. Razlika med tožencem in stranskim intervenientom je torej v tem, da je zoper toženca uperjen tožbeni zahtevek, medtem ko se stranski intervenient udeležuje pravde, ki teče med drugimi osebami in v kateri sam s tožbenim zahtevkom ni zajet. 6. Pritožnica pravilno ugotavlja, da je zaradi odsvojitve nepremičnine med pravdo tožeča stranka v vlogi s 24. 6. 2015 spremenila tožbo, in sicer je tožbeni zahtevek razširila tako, da ga je naperila tudi proti pritožnici V. V. V vlogi je pritožnico že v uvodu opredelila kot novo toženko (poleg M. M.) ter nato podala modificiran zahtevek, ki se je nanašal tudi na pritožnico. Spremembo tožbe je sodišče prve stopnje posredovalo toženi M. M. ter pritožnici V. V., ki jo je pozvalo na izjasnitev, ali vstopa v pravdo. Pritožnica je z vstopom v pravdo soglašala, medtem ko se M. M. ni strinjala, da bi jo na mestu tožene stranke nadomestila V. V. Sodišče prve stopnje je nato na naroku 23. 9. 2015 na podlagi soglasja M. M. odločilo, da se pritožnici dopusti vstop v pravdo na strani tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožnico pravilno štelo kot toženo stranko in ne kot stransko intervenientko, za kar se zavzema v pritožbi. Tožbeni zahtevek je bil namreč naknadno spremenjen tako, da je bil vložen tudi proti pritožnici. Pritožnica je bila s tem seznanjena in je z vstopom v pravdo soglašala, nenazadnje je tudi sama sebe v vseh nadaljnjih vlogah dosledno opredeljevala kot toženo stranko (primerjaj denimo vloge z 28. 9. 2015, 14. 12. 2015, 17. 2. 2016, 12. 5. 2016, 8. 6. 2016). Pomislek, da naj bi imela le položaj stranske intervenientke, je prvič podala šele v pritožbi.

7. Pritožnica sicer pravilno izpostavlja, da se je sodišče v izpodbijani sodbi sklicevalo na napačno podlago, ko se je v utemeljitev njene pasivne legitimacije oprlo na drugi odstavek 190. člena ZPP. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna. 190. člen ZPP tako določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ni ovira, da se pravda med istima strankama ne bi dokončala. Pridobitelj stvari ali pravice, ki je predmet pravde, lahko vstopi v pravdo namesto tožene stranke, če v to privolita obe stranki. Ker v obravnavani zadevi tožena M. M. ni soglašala, da bi jo v pravdi nadomestila pridobiteljica nepremičnine V. V., pogoji za spremembo tožene stranke v skladu z 190. členom ZPP niso bili podani. Navedeno pa ne pomeni, da V. V. v pravdi ni mogla nastopati poleg prvotne toženke kot nova toženka. Tožnica je namreč tožbeni zahtevek razširila tudi na V. V., ki je z vstopom v pravdo, kot sama poudarja v pritožbi, soglašala. Pravilna pravna podlaga za njeno pasivno legitimacijo je tako 191. člen ZPP, ki določa, da se lahko tožba razširi na novega toženca do konca glavne obravnave, če ta v to privoli. Sicer pa je tudi sodišče prve stopnje štelo, da sta toženi tako M. M. kot V. V., kar je razvidno iz dejstva, da je na obravnave vselej vabilo obe, ju v zapisnikih skupaj opredeljevalo kot toženo stranko in nenazadnje odločilo tako o zahtevku zoper M. M., kot tudi o zahtevku zoper pritožnico.

8. Napačno je stališče pritožnice, da v primerih, ki jih ureja 190. člen ZPP, naknadno sosporništvo na strani tožene stranke ni dopustno, ker naj bi zadostno varstvo tožniku omogočalo že dejstvo, da bo na podlagi sodbe lahko vložil izvršbo zoper novega pridobitelja. Namen ureditve po 190. členu ZPP ni v omejevanju pasivne legitimacije v sporih, v katerih pride do odtujitve stvari med pravdo, temveč v zavarovanju položaja tožnika. Potrebno je namreč preprečiti, da bi se toženec obsodbe v pravdnem postopku lahko preprosto rešil tako, da bi med pravdo stvar odtujil tretji osebi, nato pa ugovarjal, da stvari nima več v lasti in posesti(3). Kadar do odsvojitve stvari med pravdo pride na strani tožene stranke, tožniku v skladu z irelevančno teorijo tožbenega zahtevka ni treba spreminjati, saj bo sodišče pravdo končalo, ne da bi pri tem upoštevalo, da je med pravdo prišlo do spremembe stvarne legitimacije. Tožniku torej tožbe ni treba spreminjati, kar pa ne pomeni, da tožbenega zahtevka ne sme razširiti tudi na novega pridobitelja. Za vstop pridobitelja v pravdo bo v vsakem primeru potrebno njegovo soglasje. Če bi soglasje podala tudi prvotno tožena stranka, bi pridobitelj lahko v pravdo vstopil namesto nje. Kadar pa prvotna toženka s tem ne bo soglašala, bo novi pridobitelj na toženi strani lahko nastopal kot sospornik. Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi.

9. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje odločilo preko zahtevka. Tožnica je namreč v vlogi s 24. 6. 2015 tožbeni zahtevek upoštevaje spremembo lastništva modificirala tako, da se je glasil tudi na pritožnico, prav o tem zahtevku pa je v izpodbijani sodbi odločilo sodišče prve stopnje. Tako ne drži, da bi sodišče prve stopnje brez ustreznega tožbenega zahtevka izdalo sodbo zoper osebo, ki naj bi nastopala zgolj kot stranska intervenientka.

10. Pritožnica je nasprotovala tudi odločitvi o stroških postopka, pri čemer je njena graja temeljila na napačni predpostavki, da sama v postopku ni nastopala kot tožena stranka. Poleg tega je menila, da bi tožeča stranka morala M. M. povrniti stroške postopka, saj je bil zahtevek zoper njo zavrnjen. Vendar pa druga toženka nima interesa za uveljavljanje pritožbenih razlogov glede stroškov, ki jih sodišče ni priznalo prvi toženki.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo druge toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnica in druga toženka sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Druga toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnice pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako za odločitev v zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj: A. Galič, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 265. Op. št. (3): Primerjaj: A. Galič, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 227.