Jedro

Stroga izpeljava načela materialne resnice ni povsem izvedljiva, saj bi le-to od sodišča terjalo, da se ob pomanjkanju pobude strank samo dokoplje do vseh informacij, ki so pravno relevantne za odločitev o zadevi. Navedeno bi namreč vodilo v situacijo, ko bi bila neodvisnost sodišča pri odločanju zamegljena oziroma celo onemogočena. Zato je v trenutni zasnovi našega kazenskega postopka in drugih kaznovalnih postopkov načelo materialne resnice potrebno razlagati tudi v povezavi z načelom kontradiktornosti. Slednje načelo pa je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih si stališč. Odraz tega pa je, da mora udeleženec tako v kazenskem postopku, kot v postopku z zahtevo za sodno varstvo zadostiti svojemu trditvenemu bremenu in ugovore glede dejanskega stanja tako konkretizirati, da jih je mogoče preizkusiti, morebitne dokazne predloge pa ustrezno substancirati.

Presoje verodostojnosti posameznih izpovedb ni mogoče opreti samo na listovno dokumentacijo. Načelo neposrednosti namreč sodišču narekuje, da svojo presojo o verodostojnosti posameznih izjav lahko opre le na preizkus tovrstnega dokaza na ustni obravnavi. Kolikor se je sodišče v obravnavanem primeru odločilo, da bo ugotavljanje pravno odločilnih dejstev oprlo tudi na izjave obeh udeležencev oziroma, da bo presojalo njuno verodostojnost, bi to lahko naredilo le na podlagi ustnega zaslišanja obeh udeležencev. Spoštovanje pravice do izjave kot sestavnega elementa načela kontradiktornosti namreč od sodišča terja, da prepričljivost tovrstnih dokazov neposredno preizkusi na ustni obravnavi. Brez takšnega preizkusa pa ni mogoče narediti zaključkov o verodostojnosti tovrstnih dokazov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Lendava je storilcu D. K. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po četrtem odstavku 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), s katerim mu je izrekel globo v znesku 120,00 EUR. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 7. 3. 2018 zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložil zagovornik storilca, zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, in sicer zaradi kršitve določb postopka ter zaradi kršitev 22. in 29. člena Ustave. V zahtevi navaja, da sodišče storilca pred odločitvijo o vloženi zahtevi za sodno varstvo ni zaslišalo, kljub temu, da je imelo pred seboj dva nasprotujoča opisa povzročitve prometne nesreče. Po oceni vrhovnega državnega tožilca bi moralo sodišče, ki je podvomilo v storilčevo izjavo, v skladu z načelom materialne resnice, v dopolnjenem dokaznem postopku kljub odsotnosti izrecnega storilčevega dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in za zaslišanje drugega udeleženca prometne nesreče, samo raziskati pravno odločilno dejstvo. Šele s takšnim ravnanjem bi bilo ustvarjeno procesno ravnovesje med sodišče in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice. Poudarja, da je bilo s tem kršeno načelo materialne resnice iz 68. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), hkrati pa je bila zaradi pomanjkanja ravnovesja, kršena tudi storilčeva pravica do obrambe. Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču, da storilca ni seznanilo s pripombami na izvedensko mnenje, ki jih je podal drugi udeleženec prometne nesreče. Glede na to, da je sodišče na omenjeno izjavo drugega udeleženca oprlo svojo sodbo, ne da bi pred tem z njo seznanilo storilca, je po presoji vrhovnega državnega tožilca podana kršitev iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z petim odstavkom 65. člena ZP-1, kakor tudi kršitev pravic do obrambe in izjave iz 22. oziroma 29. člena Ustave. Vrhovni državni tožilec predlaga Vrhovnemu sodišču, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki na zahtevo nista odgovorila.

B.

4. V obravnavani zadevi se je storilec D. K. dne 8. 12. 2015 vozil po avtocesti iz smeri Lendave proti Murski Soboti. Prekrškovni organ mu je očital, da se, preden je zapeljal levo na prehitevalni prometni pas, ni prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa. Zaradi storilčevega ravnanja je R. Š., ki se je v tistem trenutku peljal po prehitevalnem pasu, s prednjim desnim delom svojega vozila trčil v zadnji levi del storilčevega osebnega vozila. Storilčevo ravnanje je po oceni prekrškovnega organa predstavljajo uresničitev znakov prekrška iz četrtega odstavka 42. člena ZPrCP, zato mu je izdal plačilni nalog, s katerim mu je izrekel globo v znesku 120,00 EUR.

5. Zoper izdani plačilni nalog je zagovornik storilca vložil zahtevo za sodno varstvo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zahtevi je zatrjeval, da storilec očitanega prekrška ni storil, saj ni nevarno spremenil prometnega pasu, ampak je prometno nesrečo povzročil drugi udeleženec, ki je od zadaj trčil v njegovo vozilo, s katerim se je že dlje časa nahajal na prehitevalnem pasu. V dokaz svojim navedbam je predlagal postavitev izvedenca prometne stroke, ni pa predlagal svojega ali zaslišanja drugega udeleženca prometne nesreče. Sodišče je v postopek pritegnilo izvedenca prometne stroke, ki je izdelal izvedensko mnenje o obravnavani prometni nesreči. Mnenje je sodišče posredovalo v izjasnitev storilčevemu zagovorniku in drugemu udeležencu prometne nesreče, R. Š., ki sta podala pripombe na mnenje oziroma svoje videnje nastanka prometne nesreče. Sodišče je nato presodilo, da so navedbe R. Š. podprte z ugotovitvami izvedenskega mnenja in so zato verodostojnejše od storilčevega opisa dogodka. Glede na navedeno je zaključilo, da ne držijo trditve storilca, da se je na prehitevalnem pasu nahajal že daljši čas, ampak je verjelo navedbam R. Š., da je storilec zapeljal na prehitevalni pas tik pred trčenjem.

6. Vrhovni državni tožilec sodišču očita, da bi moralo v obravnavani situaciji, ko se izjavi obeh udeležencev prometne nesreče povsem razlikujeta, oba udeleženca zaslišati, kljub odsotnosti izrecnega dokaznega predloga po zaslišanju. Svoje stališče opira na načelo ugotavljanja materialne resnice, ki po njegovi oceni od sodišča v primeru nejasnosti o pravno odločilnem dejstvu, narekuje izvedbo dokaza z zaslišanjem, tudi brez podanega dokaznega predloga. Zaključuje, da sodišče ni dosledno upoštevalo načela materialne resnice kar je vodilo v procesno neravnovesje in v kršitev storilčeve pravice do obrambe.

7. Iz podatkov spisa, kakor tudi iz izpodbijane sodbe, je razvidno, da sta bili v obravnavani zadevi soočeni dve diametralno nasprotni verziji vzroka nastanka prometne nesreče. Sodišče je ob tem zaključilo, da je verodostojnejša izjava nasprotnega udeleženca, ki je zatrjeval, da je bila vzrok prometne nesreče nenadna sprememba prometnega pasu s strani storilca. Glede na uveljavljano kršitev načela materialne resnice in s tem povezano kršitev pravice do obrambe, je najprej treba presoditi, ali je sodišče sploh imelo podlago za zaslišanje obeh udeležencev prometne nesreče, ob odsotnosti tovrstnega dokaznega predloga.

8. Cilj vsakega postopka o prekršku je pravilna in zakonita odločitev o (ne)obstoju prekrška. Vendar zgradba hitrega postopka o prekršku predpostavlja hitro in preprosto zbiranje dokazov ter ugotavljanje dejstev zunaj kontradiktorne razprave. Dokazni elementi, ki jih prekrškovni organ tako zbere, so zato le delci resnice, za katere bi se ob soočenju nasprotujočih stališč lahko ugotovilo, da ne dosegajo zadostne stopnje prepričljivosti. Zato mora biti storilcu vsaj v postopku z zahtevo za sodno varstvo dana ustrezna možnost, da dokazuje svojo različico dogodka.1 Vendar je zahteva za sodno varstvo primarno zasnovana kot pravno sredstvo, kar pogojuje tudi drugačno izpeljavo načela materialne resnice v tem postopku. Omenjeno načelo v osnovi od sodišča zahteva, da po resnici in popolnoma ugotovi vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku (prvi odstavek 68. člena ZP-1). Hkrati je pri presoji uveljavljane kršitve potrebno upoštevati tudi, da stroga izpeljava načela materialne resnice ni povsem izvedljiva, saj bi le-to od sodišča terjalo, da se ob pomanjkanju pobude strank, samo dokoplje do vseh informacij, ki so pravno relevantne za odločitev o zadevi. Navedeno bi namreč vodilo v situacijo, ko bi bila neodvisnost sodišča pri odločanju zamegljena oziroma celo onemogočena.2 Zato je v trenutni zasnovi našega kazenskega postopka in drugih kaznovalnih postopkov načelo materialne resnice potrebno razlagati tudi v povezavi z načelom kontradiktornosti. Slednje načelo pa je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih si stališč. Odraz tega pa je, da mora udeleženec tako v kazenskem postopku, kot v postopku z zahtevo za sodno varstvo zadostiti svojemu trditvenemu bremenu in ugovore glede dejanskega stanja tako konkretizirati, da jih je mogoče preizkusiti, morebitne dokazne predloge pa ustrezno substancirati.

9. V luči navedenega se ni mogoče strinjati s tožilcem, da je v obravnavani zadevi sodišče kršilo pravico do obrambe, s tem ko ni po uradni dolžnosti zaslišalo storilca in nasprotnega udeleženca. Storilčev zagovornik namreč ni podal tovrstnega dokaznega predloga. Ob odsotnosti vsakršnega dokaznega predloga, sodišče s tem, ko dokaza ni izvedlo po uradni dolžnosti, ni moglo poseči v storilčevo pravico do obrambe. Zgoraj predstavljana razlaga načela materialne resnice namreč sodišču ne nalaga izvajanja dokazov po uradni dolžnosti.

10. Vrhovno sodišče je sicer že zavzelo stališče, da načelo materialne resnice v določenih situacijah od sodišča zahteva, da v dopolnjenem dokaznem postopku pravno odločilno dejstvo samo razišče in nekatere dokazne predloge izvede tudi po uradni dolžnosti.3 Vendar pa se je omenjeno stališče Vrhovnega sodišča nanašalo na specifično procesno situacijo, v kateri mora storilec zaradi zakonske domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva ter za svoje trditve predložiti ustrezne dokaze. V takšni procesni situaciji bi potencialen dvom v pisne izjave, ki jih je predložila obramba, od sodišča terjal izvedbo določenih dodatnih dokazov tudi po uradni dolžnosti. Vendar v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o tovrstni situaciji, saj se storilec ni razbremenjeval zakonske domneve, zato ni mogoče od sodišča pričakovati izvajanja dokazov po uradni dolžnosti.

11. Vrhovni državni tožilec zatrjuje, da sodišče, če je podvomilo v izjavo storilca, hkrati pa za verodostojnejše štelo navedbe drugega udeleženca, ni imelo ustrezne podlage za sprejemanje tovrstnih zaključkov. S takšnimi trditvami zahteva za varstvo zakonitosti odpira vprašanje, ali je sodišče ob pomanjkanju ustrezne podlage v izvedenem dokaznem postopku smelo presojati verodostojnost izjav obeh udeležencev. Tovrstne navedbe pa ne predstavljajo uveljavljanje kršitev načela materialne resnice, ampak kršitev pravice do izjave in pravice do kontradiktornega postopka iz 22. člena Ustave.

12. Pravica do kontradiktornega postopka in pravica do izjave kot njen sestavni del, zagotavljata, da lahko vsakdo pride do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese ter s tem vpliva na izid postopka. Razlog za kontradiktorno zasnovo kaznovalnih postopkov je vzpostavitev vsaj približne enakosti med strankama in s tem odprava fizične prevlade države nad posameznikom. S tega vidika je kontradiktornost izraz spoštovanja posameznikovega dostojanstva in njegove subjektivitete v postopku. Ta dva namena kontradiktornosti pa sta lahko uresničena šele na ustni obravnavi. Drugo načelo, ki je povezano s pravico do ustne obravnave pa je načelo neposrednosti. Neposredno izvajanje dokazov omogoča, da si sodnik ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza. Za pravilno razsojo namreč ni odločilno, da dokazi obstajajo, ampak kako prepričljivi so. To pa se praviloma izkaže šele, ko se verodostojnost posameznega dokaza neposredno preizkusi na ustni obravnavi.4

13. V obravnavani zadevi je sodišče presodilo, da je izjava nasprotnega udeleženca verodostojnejša kot izjava storilca. Za takšen zaključek pa ni imelo ustrezne podlage v izvedenem dokaznem postopku. Presoje verodostojnosti posameznih izpovedb namreč ni mogoče opreti samo na listovno dokumentacijo. Načelo neposrednosti namreč sodišču narekuje, da svojo presojo o verodostojnosti posameznih izjav lahko opre le na preizkus tovrstnega dokaza na ustni obravnavi. Kolikor se je sodišče v obravnavanem primeru odločilo, da bo ugotavljanje pravno odločilnih dejstev oprlo tudi na izjave obeh udeležencev oziroma, da bo presojalo njuno verodostojnost, bi to lahko naredilo le na podlagi ustnega zaslišanja obeh udeležencev. Spoštovanje pravice do izjave kot sestavnega elementa načela kontradiktornosti namreč od sodišča terja, da prepričljivost tovrstnih dokazov neposredno preizkusi na ustni obravnavi. Brez takšnega preizkusa pa ni mogoče narediti zaključkov o verodostojnosti tovrstnih dokazov. Glede na to, da je sodišče zaključke o verodostojnosti izjav naredilo, ne da bi pred tem zaslišalo storilca in nasprotnega udeleženca, je s tem kršilo storilčevo pravico iz 22. člena Ustave.

14. S kršitvijo pravice do izjave pa je povezan tudi očitek vrhovnega državnega tožilca sodišču, da storilca ni seznanilo s pripombami na izvedensko mnenje, ki jih je podal drugi udeleženec prometne nesreče. Glede na to, da je sodišče na omenjeno izjavo drugega udeleženca oprlo svojo sodbo, pri čemer pred tem z njo ni seznanilo storilca, je po vložnikovem mnenju podana kršitev iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z petim odstavkom 65. člena ZP-1. Ustava v 22. členu v okviru pravice do izjave posamezniku zagotavlja, da ima v postopkih pred državnimi organi položaj procesnega subjekta, ki mu zagotavlja, da v največji meri razvije funkcijo obrambe. Navedeno pa od sodišča zahteva, da storilcu kot udeležencu v postopku omogoči zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Pri tem mu mora biti predhodno omogočeno, da se seznani s pridobljenim procesnim gradivom ter nato do njega zavzame stališče in tako skuša vplivati na odločitev sodišča v postopku. Odraz navedenih zahtev je tudi zakonsko določilo petega odstavka 65. člena ZP-1, ki sodišču v postopku z zahtevo za sodno varstvo nalaga, da storilca seznani s podatki spisa in dejstvi o katerih se v postopku pred prekrškovnim organom ni mogel izjaviti.

15. V obravnavanem primeru je sodišče s tem, ko storilca ni seznanilo s pripombami na izvedensko mnenje, ki jih je podal drugi udeleženec prometne nesreče, zagrešilo kršitev iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z petim odstavkom 65. člena ZP-1, kakor tudi kršitev pravic iz 22. člena Ustave.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 in kršitev pravice do izjave, ki ju je zatrjeval vrhovni državni tožilec, zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

1 mag. Tea Melart: Upravno-kaznovalni postopek: erozija pravic obrambe; Pravna praksa, let. 2010, št. 6-7, str. 20-22. 2 dr. Katja Filipčič in ostali avtorji: ZAKON O PREKRŠKIH S KOMENTARJEM, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 452. 3 Sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 38/2014 z dne 8. 7. 2014 in IV Ips 23/2014 z dne 15. 4. 2014. 4 Karin Merc: Pravica do ustne obravnave v postopku na podlagi zahteve za sodno varstvo, Pravna praksa, let. 2013, št. 35, str. 12.