Jedro

Udeleženčeva ravnanja so trenutno pod vplivom bolezenske simptomatike (depresivnih simptomov hude stopnje, ki so se v zadnjem času stopnjevali) in zato sebe in okolice ne presoja realno in tudi ni sposoben obvladovati svojega ravnanja.

Dejstvo, da se je pred mesecem dni porezal po roki in bil zato pregledan v ambulanti UPK ter hoja po tirih, s katero je povzročil ustavitev vlaka in intervencijo policije, kaže ravno na nesposobnost realne presoje in nesposobnost obvladovati svoja ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se osebi A. A. (v nadaljevanju udeleženec) omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka I izreka) in da se zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične klinike najdlje do 17. 5. 2023 (točka II izreka).

2. Udeleženec po svojem pooblaščencu zoper odločitev vlaga pritožbo. Navaja, da v tej zadevi niso podani vsi kogentno predpisani pogoji iz 39. čl. ZDZdr.1 Povzema izpovedbo udeleženca ter opozarja, da je izpoved enaka temu, kar je povedal ob pridržanju. Izvedenka psihotične simptomatike ni ugotovila. To nasprotuje nadaljnji ugotovitvi, da ima udeleženec depresivno duševno motnjo hude stopnje. Da bi bila presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo moteni, ni dokazano. Res je udeleženec stal na tirih, a je z njih stopil, vlak pa je ustavil. Če bi si hotel vzeti življenje, bi to storil tako, da se to ne bi zgodilo. Počakal je na prihod policistov in ni bežal in si drugje poskusil vzeti življenje, čeprav bi lahko. Ni izkazano niti hudo ogrožanje lastnega zdravja. Odklanjanje medikamentov ni dokazano z listinami v spisu, pri tem pa je celo ugotovljeno, da je v letih 2009 in 2010 prejemal medikamentno terpijo. Ugotovitve so tako same s seboj v nasprotju, sodišče pa jih nekritično povzame. Dejstva ne kažejo na odklanjanje terapije in bi se zato zdravljenje lahko izvajalo ambulantno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so pri udeležencu podani vsi zakonsko zahtevani pogoji za sprejem na zdravljenje.

5. Pritožnik ugotovitvi, da udeleženec trpi za depresivno motnjo hude stopnje, nasprotuje s trditvijo, da je taka ugotovitev v nasprotju s predhodno ugotovitvijo izvedenke, da psihotične simptomatike ne zaznava. Izpodbija tudi ugotovitev, da je zaradi te duševne motnje njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo motena; da hudo ogroža svoje zdravje in da druga oblika zdravljenja ni mogoča. Pritožbeno sodišče mu ne more slediti.

6. Ugotovitev izvedenke, da pri udeležencu ni psihotične simptomatike ter ugotovitev, da trpi za depresivno motnjo hude stopnje, si ne nasprotujeta. Prva ugotovitev namreč pomeni le to, da udeleženec ne trpi za psihozo, ni pa s tem izključena depresivna motnja. Za to duševno bolezen je namreč značilna drugačna simptomatika. Ker pritožnik diagnoze z drugimi argumenti ne izpodbija, pritožbeno sodišče nima razloga, da bi v njeno pravilnost kakorkoli dvomilo.

7. Pravilna je nadalje ugotovitev, da ima udeleženec zaradi ugotovljene duševne motnje, ob istočasno ranljivejši osebnostni strukturi, hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje ter ugotovitev, da obstaja realna grožnja, da bi nezdravljen lahko huje ogrozil svoje zdravje (pa tudi svoje življenje). Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so udeleženčeva ravnanja trenutno pod vplivom bolezenske simptomatike (depresivnih simptomov hude stopnje, ki so se v zadnjem času stopnjevali) in zato sebe in okolice ne presoja realno in tudi ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Ta ugotovitev je oprta na mnenje izvedenke, potrjuje pa jo tudi ravnanje udeleženca pred sprejemom. Dejstvo, da se je pred mesecem dni porezal po roki in bil zato pregledan v ambulanti UPK ... ter hoja po tirih, s katero je povzročil ustavitev vlaka in intervencijo policije, kaže namreč ravno na nesposobnost realne presoje in nesposobnost obvladovati svoja ravnanja. Da je s takimi ravnanji realno in hudo ogrozil (vsaj) svoje zdravje, pa je več kot očitno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedbe v pritožbi, da si ni imel namena vzeti življenja in da bi to, če bi res hotel, storil tako, da bi bil uspešen, ne pomenijo nič drugega kot nov poskus racionalizacije in minimalizacije svojega ravnanja z namenom doseči drugačno odločitev glede zdravljenja. Smiselno enako je namreč udeleženec povedal ob zaslišanju, izvedenka pa je v klinični oceni to pripisala želji po odpustu.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je ob upoštevanju mnenja izvedenke pravilen končno tudi zaključek, da bolezni in posledičnega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Udeleženec je (kar potrjuje tudi vsebina pritožbe) prepričan, da postavljena diagnoza ni pravilna in da z njim ni nič narobe. Da odklanja zdravljenje z zdravili, pa je izvedenka ugotovila po vpogledu v medicinsko dokumentacijo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom, da pri drugačni obliki zdravljenja v tem trenutku ne bi sodeloval in bi ga opustil. 9. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da sprejeta odločitev ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje udeleženca izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (glej 69. in 71. čl. ZDZdr).

10. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 1. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-12 izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

11. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, saj glede na določilo 51. čl. ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev tega postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. čl. ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

1 Zakon o duševnem zdravju. 2 Zakon o nepravdnem postopku.