Jedro

Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna.

Pobot terjatev, ki naj bi jo imela pravna oseba kot delodajalec do delavca kot dolžnika na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s terjatvijo, ki jo ima delavec do delodajalca iz naslova plače, saj je tak pobot mogoč le ob izrecnem pisnem soglasju delavca, ki pa v predmetni zadevi ni izkazano.

Ker je v obravnavani zadevi delovno razmerje prenehalo z dnem 3. 10. 2018, bi moral delodajalec delavcu izplačati plačo za mesec september 2018 najkasneje do 18. 10. 2018, in ker tega ni storil, je s tem kršil določbe ZDR-1 in storil prekršek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravna oseba je dolžna plačati stroške tega pritožbenega postopka – sodno takso v višini 450,00 EUR, odgovorna oseba pravne osebe pa sodno takso v višini 67,50 EUR v roku in na način, kot bosta pozvana s pozivom prekrškovnega organa za plačilo sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevi za sodno varstvo pravne osebe ter njene odgovorne osebe zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorata RS za delo, Območne enote Celje – Velenje št. ... z dne ... kot neutemeljeni ter jima naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse, in sicer pravni osebi v višini 300,00 EUR ter odgovorni osebi pravne osebe v višini 45,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta pravna oseba in njena odgovorna oseba zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) oziroma predpisa, ki določa prekršek (2. točka 154. člena ZP-1), saj menita, da dejanje zaradi katerega je začet postopek o prekršku, ni prekršek in da so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek in postopek o prekršku. Pritožnika predlagata, da se odločba o prekršku razveljavi in postopek ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prekrškovni organ je z zahtevo za sodno varstvo izpodbijano odločbo o prekršku pravno osebo spoznal za odgovorno storitve prekrška po 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1, ki jo je odgovorna oseba pravne osebe storila s tem, ko dne 19. 10. 2018 delavcu N. B. ni izplačala plače za mesec september 2018. Pravni osebi je bila z odločbo o prekršku izrečena globa v znesku 3.000,00 EUR, njeni odgovorni osebi pa globa v višini 450,00 EUR.

5. V zahtevi za sodno varstvo sta se pritožnika sklicevala na svoj dopis naslovljen kot „Dostava dokumentacije in izjava delodajalca v postopku izrednega inšpekcijskega pregleda s področja zaposlovanja z dne 17. 11. 2018“, v katerem sta obrazložili vse okoliščine v zvezi z zaposlitvijo, delom in odpovedjo delovnega razmerja delavcu N. B. in dodatno pojasnjevali, da delavec odločitve o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločitve delodajalca ni izpodbijal pred sodiščem ter da ima delodajalec zoper delavca terjatev v višini 6.051,60 EUR, ki večkratno presega znesek neizplačanih plač s strani delodajalca in temelji na sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 7. 2019, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 31. 8. 2019. 6. Glede na take navedbe je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo zakonitega zastopnika pravne osebe, prebralo izpodbijano odločbo o prekršku, dopis z dne 28. 11. 2018 (dostava dokumentacije in izjava delodajalca v postopku izrednega inšpekcijskega pregleda), izpis iz sodnega registra za pravno osebo, spisa ZSV 219/2020, potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, vabilo na razgovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2018, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za delavca N. B., izpis SKB ter ostale listine v spisu. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je z gotovostjo ugotovilo, da kljub navedbam odgovorne osebe pravne osebe v zagovoru, da je bila delavcu izplačana plača za mesec september, niso pa mu bile izplačane dnevnice, jasno in nedvoumno izkazano, da delavcu plača za mesec september 2018 ni bila izplačana. Iz priloge I dopisa pravne osebe z dne 28. 11. 2018 namreč jasno izhaja, da izplačilo plače za mesec september 2018 delavcu N.B. v zakonskem roku 15. 10. 2018 ni bilo izvedeno po odločitvi direktorja družbe ter da bo znesek 1.305,28 EUR zadržan do odločbe Delovnega sodišča v Celju ali do pravnomočnosti sklepa o izvršbi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v izvršilnem postopku. Nobenega dvoma torej ni, da delavcu N. B. plača za september 2018, ki bi morala biti izplačana do 18. 10. 2018, ni bila izplačana, kar predstavlja kršitev 134. člena ZDR-1 in je opredeljena kot prekršek po 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1. 7. Pritožnika sta skušala svoje ravnanje opravičiti s pojasnili, da je delavec N. B. v času od začetka dela pri delodajalcu 22. 5. 2018 do 3. 10. 2018 večkrat izostal z dela za daljše obdobje brez opravičljivih razlogov. Najprej je v obdobju od 16. 7. 2018 do 10. 8. 2018 neprekinjeno in zaporedno neupravičeno izostal z dela skupaj 25 koledarskih oz. 20 delovnih dni, v času te odsotnosti pa celo opravljal delo pri drugem delodajalcu v Avstriji, zaradi česar je bil uveden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta postopek je bil na prošnjo delavca in njegovega očeta ustavljen s strani delodajalca. Nato pa je delavec ponovno izostal z dela od 3. 10. 2018 dalje in se niti na telefonske klice, niti na elektronska sporočila ni odzival in ni sporočil razlogov svoje odsotnosti. Zato je bil ponovno uveden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je bila pogodba o zaposlitvi delavcu z dnem 3. 10. 2018 odpovedana. Delodajalec je zoper delavca uveljavljal tudi odškodninsko odgovornost na podlagi 28. člena Pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2018 in od delavca terjal pogodbeno kazen v znesku šest mesečnih pogodbenih bruto plač oziroma znesek 6 x 1.008,60 EUR, kar znaša skupaj 6.051,60 EUR.

8. Tudi v pritožbi pritožnika svoje ravnanje opravičujeta s sklicevanjem na 136. člen ZDR-1, ki ureja vprašanje pravice zadržanja izplačila plače, ter 311. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi trditvami v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da lahko v skladu s 136. členom ZDR-1 delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih in da so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna, ter da tudi ni mogoče pobotati terjatve, ki naj bi jo imela pravna oseba kot delodajalec do delavca kot dolžnika na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s terjatvijo, ki jo ima delavec do delodajalca iz naslova plače, saj je tak pobot mogoč le ob izrecnem pisnem soglasju delavca, ki pa v predmetni zadevi ni izkazano. Zgolj na podlagi dejstva, da delavec zoper odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vložil tožbe oziroma zahteval sodnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti, da je upnik dejansko soglašal s pobotom. Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da lahko delodajalec svojo terjatev do delavca pobota le ob njegovem izrecnem pisnem soglasju, in da v konkretnem primeru delavec N. B. takega pisnega soglasja ni podal, pritožnika s ponovnim sklicevanjem na 136. člen ZDR-1 ne moreta doseči drugačne odločitve glede odgovornosti za storjeni prekršek. Ker gre v obravnavani zadevi za obveznosti iz delovnopravnih razmerij, je sklicevanje pritožnikov na 311. člen OZ, ki ureja pogoje pobota v obligacijskopravnih razmerjih, za predmetno zadevo nerelevantno. Ker torej niso bili izpolnjeni pogoji po ZDR-1 za pobotanje terjatev, je sklicevanje sodišča na dejstvo, da je sklep o izvršbi, ki izkazuje obstoj terjatve delodajalca do delavca, postal pravnomočen in izvršljiv šele 31. 8. 2019 (skoraj leto dni po zapadlosti terjatve delavca do delodajalca) sicer odveč, vendar pa ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve, zaradi česar je pritožbeno nasprotovanje tem ugotovitvam neutemeljeno.

9. Na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe pa ne vpliva niti pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da delavec ni nikoli vsaj enim postopanjem, zahteval kakršnakoli izplačila terjanih plač, za katere je prekrškovni organ ugotovil, da niso bile izplačane, in da je inšpektorat postopek začel po prijavi nepooblaščene osebe in ne na predlog delavca. Iz popisa spisa prekrškovnega organa številka ... v upravni zadevi zoper pravno osebo namreč jasno izhaja, da je prijavo kršitve pri prekrškovnem organu vložil oškodovani delavec N. B., sicer pa za ugotovitev prekrška, kot se očita pravni osebi in njeni odgovorni osebi ni bistveno, ali je delavec terjal plačilo do delodajalca, saj je to stvar njunega delovnopravnega razmerja, niti kdo je dal prijavo. Prekršek je namreč v skladu zakonsko definicijo iz 6. člena ZP-1 dejanje, ki predstavlja kršitev predpisa in za katerega je predpisana sankcija. Prekršek, kot se ga očita pravni in njeni odgovorni osebi, je storjen že s tem, ko na dan, ko bi morala biti izplačana plača delavcu, le-ta ni izplačana, kar je v obravnavani zadevi jasno in nedvoumno izkazano. Ker je v obravnavani zadevi delovno razmerje prenehalo z dnem 3. 10. 2018, bi moral delodajalec delavcu izplačati plačo za mesec september 2018 najkasneje do 18. 10. 2018, in ker tega ni storil, je s tem kršil določbe ZDR-1 in storil prekršek.

10. Glede na ugotovljene okoliščine in izvedene dokaze pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odgovorna oseba pravne osebe za prekršek subjektivno odgovorna, saj se je v celoti zavedala svoje obveznosti, da mora delavcu izplačati plačo za mesec september 2018 najkasneje do 18. 10. 2018 in da neizplačilo plače do zadnjega dne za izplačilo predstavlja prekršek, pa kljub temu ni odredila izplačila plače oziroma je izplačilo plače celo zadržala in s tem privolila v nastanek prepovedane posledice tj. storitev prekrška, kar pomeni, da je ravnala (najmanj) z eventualnim naklepom. V zvezi z odgovornostjo pravne osebe pa je pravilno ugotovilo, da je le-ta akcesorna, saj pravna oseba odgovarja za prekršek, ki ga lahko izvrši le fizična oseba, ki je lahko bodisi neposredni storilec, bodisi odgovorna oseba pravne osebe in je tako odgovorna za prekršek, razen če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja pravni osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Nobenega izmed teh ekskulpacijskih razlogov pa pravna oseba tekom postopka ni niti zatrjevala, niti dokazala.

11. Ob nadaljnjih ugotovitvah, da je prekrškovni organ pravni osebi in njeni odgovorni osebi izrekel sankcije v skladu z zakonom, ki določa prekršek in da niso podani zakonski pogoji za izrek opomina, saj sta tako pravna oseba kot njena odgovorna oseba že predkaznovani zaradi kršitve delovnopravnih obveznosti do istega delavca zaradi neizplačila regresa za leto 2018, je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito zavrnilo vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa in v posledici take odločitve tudi naložilo plačilo stroškov postopka z zahtevo za sodno varstvo pravni osebi in njeni odgovorni osebi.

12. Glede na navedeno in ker tudi pritožbene navedbe, da pritožnika nista več zainteresirana za izid predmetnega postopka, ker je pravna oseba pravnomočen in izvršljiv sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani za znesek 6.051,60 EUR posredovala pooblaščencu v Bosni in Hercegovini za izvedbo postopka priznanja in izvršitve te terjatve v BiH, ter da bo tako sredstva za plačilo izrečene globe izterjala od delavca, ki bo pa v posledici odločitve prekrškovnega organa v izvršilnem postopku nedvomno ostal brez očetove hiše, kar bo čutila tudi celotna družina, ne predstavljajo podlago za spremembo izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, prav tako pa niso izkazani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, jima je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tarifno številko 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s opombo 8.2 tarifnega dela ZST-1, in sicer za pravno osebo v višini 450,00 EUR, za odgovorno osebo pravne osebe pa v višini 67,50 EUR. Stroške postopka sta sta pritožnika dolžna plačati na način in v roku, kot ga bo določil prekrškovni organ v pozivu na plačilo sodne takse.