Jedro

Po smrti imetnika stanovanjske pravice se pravica sklenitve kupoprodajne pogodbe prenese na ožjega družinskega člana, ki lahko vstopi v pravdo namesto umrlega lastnika, ne da bi bilo za takšno procesnopravno nasledstvo potrebno soglasje toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna skleniti s tožnikom pogodbo o prodaji stanovanja v prvem nadstropju hiše V. 24 v Ljubljani za kupnino 526.515,00 SIT. Tožnica je kupnino dolžna plačati v roku 60 dni po sklenitvi pogodbe. Če toženka take pogodbe ne bo sklenila, bo pogodbo nadomestila sodba. Toženka je dolžna povrniti tožnici 113.670,00 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ št. 4/77-29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP) ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožbo je vložil A. A., ki je umrl. Kot piše v uvodu sodbe je tožnica zdaj F. A. R., ki jo zastopa isti zastopnik, vendar v spisu ni pooblastila. Prvo sodišče je sprejelo sklep, da se dovoli sprememba tožbe očitno v tem smislu, da nova tožnica kot edini dedič vstopa v pravdo. Zaradi smrti očeta njegova hči, čeprav kot edina dedinja, ne more vstopiti v že začeto pravdo. Tožnica bi kot intervenient teoretično lahko vstopilav pravdo, vendar samo s privolitvijo obeh pravdnih strank. Toženka je dala izjavo, v kateri se protivi vstopu tožnice v pravdo. Tožnica nima aktivne legitimacije, tožbeni zahtevek prejšnjega tožnika bi moralo sodišče zavreči, saj ni tožnika. Ne gre za zapuščino in ne za prehod na dediče. Tožnica ni bila ožji član družine A. A., saj je živela daleč stran v Ameriki in ima tam svojo družino. Ko je A. A. zahteval prodajo stanovanja, hčerke ni omenil. Pravica postaviti zahtevo za prodajo stanovanja, je osebna pravica imetnika in ni podedljiva. Tožba je vložena prepozno, izven 15 dnevnega prekluzivnega roka. Tudi tisto, da je bilo mogoče imetniku stanovanjske pravice odpovedati stanovanje, ker je prebil več kakor 6 mesecev izven stanovanja, je prvo sodišče obrazložilo v prid imetniku stanovanjske pravice. Že pri prvem potovanju v Ameriko, se je A. A. vrnil v našo državo po preteku 6 mesecev. Enako velja za drugo potovanje. Izpodbijana sodba se sklicuje na izpovedi s strani tožnice predlaganih prič. Sodba ne verjame pričam toženke. Zakaj naj bi šel A. A. na dan poleta dne 17.1.1992 do notarja v Ameriki, ko pa je naslednjega dne odletel proti domu. Še bolj čudno pa je, da sodišče verjame izpovedi tožnice, da je njen oče v Ameriki podpisal več praznih listov za naknadno overovitev pri notarju. Sodišče bi moralo zahtevati original pooblastila z dne 17.1.1992. Lastniki so dolžni prodati stanovanje le imetniku stanovanjske pravice. Njegova hči nima od imetnika nobenega pisnega soglasja. Tožbeni zahtevek je neutemeljen.

Izvod pritožbe je sodišče prve stopnje vročilo nasprotni stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala (člen 359/1 ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

S smrtjo je tožnik A. A. izgubil lastnost pravdne stranke (člen 77/1 ZPP). Njegova pravica kupiti stanovanje po členu 117 Stanovanjskega zakona (Ur. list RS št. 18 in 19/91 - I - v nadaljnjem besedilu SZ) je premoženjska pravica, ki je vezana na osebo določenega upravičenca (imetnika stanovanjske pravice na dan uveljavitve SZ). Ta pravica kot osebna pravica ni predmet dedovanja, zato A. F. R. po očetovi smrti ni vstopila v pravdo kot njegova dedinja. Do procesnega nasledstva ni prišlo zaradi univerzalnega nasledstva. Pred vstopom v pravdo tožnica ni bila intervenient in se pritožba neutemeljeno sklicuje na člen 208/5 ZPP. Tudi ne gre za singularno materialnopravno nasledstvo po čl. 195 ZPP, da bi bila potrebna privolitev toženke za vstop tožnice v pravdo, saj ne gre za (pogodbeno) odtujitev pravice. A. F. R. je vstopila v pravdo namesto umrlega očeta kot tožnica ter za takšno subjektivno spremembo tožbe in procesno-pravno nasledstvo soglasje toženca ni potrebno (člen 192 ZPP). Aktivna legitimacija tožnice pa ima podlago v členu 147/2 SZ: če imetnik stanovanjske pravice umre, se pravica sklenitve kupoprodajne pogodbe prenese na ožjega družinskega člana (materialnopravno nasledstvo). Za vstop tožnice v pravdo zaradi uveljavitve pravice po členu 147/2 v zvezi s členom 117 SZ namesto umrlega imetnika stanovanjske pravice torej ni potrebno soglasje toženke. Pravda se nadaljuje z novo tožnico, za katero je njen pooblaščenec tudi predložil pooblastilo do časa pritožbenega odločanja (člen 98/1 in 2 ZPP). V pritožbi uveljavljane kršitve postopka zato niso podane. Preizkus sodbe prve stopnje glede ostalih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (člen 365/2 ZPP) pa pokaže, da takšne kršitve prav tako niso podane.

Pravilno je prvostopno stališče, da je tožba vložena pravočasno. Člen 128/4 SZ določa, da sproži prejšnji imetnik stanovanjske pravice sodni spor zaradi zavrnitve sklenitve kupoprodajne pogodbe v 15 dneh po zavrnitvi. Toženka je takšno zahtevo zavrnila dne 8.4.1992, tožba pa je bila vložena 14.4.1992, kar je znotraj 15-dnevnega roka. Pa tudi sicer ne gre za prekluziven rok, saj zakon kot posledico kršitve roka ne določa izgube pravice. Ta je prenehala šele z iztekom roka iz člena 123 SZ.

Obsežno, vendar neutemeljeno pritožba izpodbija prvostopno sodbo z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba izpodbija prvostopno dokazno oceno ter ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zatrjevana stališča o dvakratni več kot 6 mesečni odsotnosti imetnika stanovanjske pravice v obdobju po letu 1990. V tem povezavi je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar tudi pritožba ne izpodbija, da je A. A. v primeru obeh odsotnosti odšel v Ameriko na obisk k svoji tam živeči hčerki. Četudi je odsotnost iz stanovanja zaradi obiska trajala nekaj dni ali tednov več kot 6 mesecev (kar zatrjuje pritožba), takšno dejstvo ne omogoča sklepa, da je imetnik stanovanjske pravice trajno nehal uporabljati stanovanje, kar je po členu 19/1 takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS št. 35/82 in 14/84 - v nadaljnjem besedilu ZSR) povzročilo izgubo stanovanjske pravice oziroma prenehanje stanovanjskega razmerja po členu 58/1 ZSR.

Odsotnost zaradi obiskov je res povzročila, da imetnik stanovanjske pravice v tem času ni v stanovanju prebival, ni pa zaradi tega mogoč zaključek, da je stanovanje nehal uporabljati. Takšnega njegovega namena niti toženka ne zatrjuje. Obisk pri hčerki v Ameriki, pa čeprav v časovnem obdobju kot ga zatrjuje pritožba, ne pomeni trajne odselitve in prenehanje uporabe stanovanja. Po vsakem obisku se je A. A. vendar vrnil domov v stanovanje, v katerem je tudi v času odsotnosti imel svoje osebne in druge stvari. Nasprotno stališče bi pomenilo omejevanje svobode gibanja. Kljub odsotnosti v času obiskov je takratni imetnik stanovanjske pravice sporno stanovanje uporabljal za trajno zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb (člen 1/2 ZSR).

Pravilna presoja spornega razmerja torej pokaže, da toženka neupravičeno zavrača sklenitev kupoprodajne pogodbe po členu 128/2 SZ).

Tožnica sklenitve kupoprodajne pogodbe ne zahteva na podlagi pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice ožjemu družinskemu članu po členu 117/1 SZ. Pismeno soglasje imetnika stanovanjske pravice zato ni potrebno. Pravica sklenitve kupoprodajne pogodbe ji gre zaradi očetove smrti na podlagi prenosa te pravice po členu 147/2 SZ.

Tožnici gre vtoževana pravica, ker je ožji družinski član prejšnjega imetnika stanovanjske pravice (smiselna uporaba člena 6 SZ). Zakon ne zahteva pogoja, da bi ožji družinski član živel skupaj z imetnikom in sporno stanovanje stalno uporabljal. Tožnici gre vtoževana pravica, čeprav živi v Ameriki in ima tam morda svojo družino (kot to zatrjuje pritožba).

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za pravilno in zakonito odločitev v sporu.

Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno pravilna. Ker tako niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritobo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (člen 368 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je zajet v zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ni povračilne stroškovne obveznosti v breme nasprotne stranke (člen 154 ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je zato odpadel (člen 166/3 ZPP).