Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v skladu s pravilom, da odloča po predpisih, ki veljajo v času odločanja, sprejela pravilno odločitev. Po tedaj veljavnem 78. členu ZDen se je dedovanje uvedlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, kar je pomenilo, da so dedovali tisti dediči denacionalizacijskega upravičenca, ki so bili v tem trenutku živi. Po izdaji odločbe tožene stranke pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 11/01), razveljavilo 20. člen ZDen-B, s katerim je bil spremenjen 78. člen ZDen. Razveljavitev te določbe pomeni, da je ponovno začel veljati prvi odstavek 78. člena ZDen v besedilu prvotno sprejetega ZDen, ki določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po razlagi ustavnega sodišča ta določba, ob uporabi določb ZD, pomeni, da se dediči določijo po trenutku zapustnikove smrti. Če dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe niso več živi, dedujejo njihovi dediči, torej dediči dedičev, ne pa več dediči denacionalizacijskega upravičenca. Ker se po določbi 44. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) del zakona, ki ga ustavno sodišče razveljavi, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno, kot je to v obravnavani zadevi, je sodišče pri presoji izpodbijane odločbe upoštevalo ureditev v prvotnem besedilu 78. člena ZDen.

Izrek

1. Tožbi CC se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 29. 1. 2001, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožbi EE in DD se zavržeta.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo prvo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A z dne 17. 11. 2000, s katero je prvostopni organ zavrnil njeno zahtevo za vrnitev parc. št. 95/4 k. o. B, podržavljeno AA. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila navedena parcela razlaščena AA z odločbo okupatorja z dne 22. 4. 1942, leta 1958 pa jo je od bivših lastnikov odkupila Občina A. AA je leta 1949 umrla, celotno premoženje pa je z oporoko zapustila svojemu možu BB, ki je umrl leta 1977. Njegovi zakoniti dediči so njegova druga žena CC in njegova sinova DD in EE. Glede na sporno vprašanje v zadevi, ali je zahtevo za denacionalizacijo vložila upravičena oseba, se tožena stranka sklicuje na 15. člen in 60. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Če vložnik zahteve za denacionalizacijo vlaga zahtevo po pokojnem upravičencu, kot je to v obravnavanem primeru, mora pravno nasledstvo verjetno izkazati. CC pa ni pravna naslednica AA, moževe prve žene. To bi bila le, če bi jo AA kot pravno naslednico določila z oporoko in ji zapustila svoje premoženje. Niti po vstopni pravici pa ni njena zakonita dedinja. Zato je odločitev prvostopnega organa pravilna. Glede ugovorov o zagotavljanju pravne pomoči upravnega organa pa je pojasnila, da je upravni organ dolžan stranki nuditi le tista pojasnila, ki bi ji zaradi neukosti ali nevednosti povzročila škodo, sicer pa je dolžnost stranke, da skrbi za svoje pravice.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da je bil BB zakoniti in oporočni dedič upravičenke AA. CC pa je druga žena BB in njegova zakonita dedinja. Njegova zakonita dediča pa sta tudi njegova otroka DD in EE. Zahtevo je vložila CC, in bi jo moral upravni organ, če je štel, da ni upravičena vlagateljica, na to opozoriti in ji določiti rok za odpravo pomanjkljivosti, saj sta tako ona kot njen pooblaščenec EE prava neuki stranki. Pa tudi EE bi moral opozoriti na dopolnitev vloge in ga pozvati, da se postopka udeleži kot vlagatelj zahtevka. Zato je nastala škoda, ker upravičenki podržavljena nepremičnina ne bo vrnjena, in je tudi tožniki kot njeni pravni nasledniki ne bodo mogli pridobiti. Upravni organ pa je tudi napačno razlagal pojem pravnega naslednika. CC to je, prav tako pa tudi njena sinova DD in EE. ZDen ne govori o zakonitih dedičih, temveč o pravnih naslednikih. To pa vključuje tudi oporočno dedovanje premoženja, kot je že odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. U 858/94 z dne 10. 10. 1996. Tožeče stranke opozarjajo, da o pritožbi DD in EE tožena stranka ni odločila, čeprav sta tudi onadva vložila pritožbo zaradi varstva svojih pravic in interesov. Tudi zaradi tega je izpodbijana odločba napačna. Tožeče stranke predlagajo njeno odpravo.

Tožena stranka v odgovorih na tožbo prereka tožbene trditve iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku Tožba prvotožeče stranke je utemeljena.

V zvezi s tožbo prvotožeče stranke se sodišče opredeljuje do spornega vprašanja, ali je tožnica, ki je po listinskih dokazih v predloženih spisih druga žena BB, ta pa je bil zakoniti in oporočni dedič po prvi ženi AA, upravičena vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka za premoženje, ki naj bi bilo podržavljeno AA.

Po 15. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl. in 11/01-odločba US) so v primeru, ko je upravičenec do denacionalizacije mrtev, upravičeni za uveljavljanje pravic do denacionalizacije njegovi pravni nasledniki. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije (drugi odstavek 15. člena ZDen). Dedovanje denacionaliziranega premoženja urejata ZDen in zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 13/94, 40/94, 82/94; v nadaljevanju ZD). Po ZD so zakoniti dediči prvega dednega reda zakonec in otroci ter po vstopni pravici njihovi potomci. Zakonec (v obravnavanem primeru CC) deduje kot zakoniti dedič le po zapustnikovem zakoncu (v obravnavanem primeru BB), zapustnikovo premoženje (v obravnavanem primeru premoženje AA) pa deduje posredno preko zapustnikovega zakonca tako, da deduje tisti del zapustnikovega premoženja, ki je pripadel zakoncu (v obravnavanem primeru je BB dedoval celotno zapuščino po AA). Za dedovanje premoženja pa je pomembno, kdaj se dedovanje uvede, ker so po tem dnevu, po določilih ZD, določa, kdo je dedič. Uvedbo dedovanja po umrlem denacionalizacijskem upravičencu določa ZDen v 78. členu.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v skladu s pravilom, da odloča po predpisih, ki veljajo v času odločanja, sprejela pravilno odločitev. Po tedaj veljavnem 78. členu ZDen se je dedovanje uvedlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, kar je pomenilo, da so dedovali tisti dediči denacionalizacijskega upravičenca, ki so bili v tem trenutku živi. Po izdaji odločbe tožene stranke pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 11/01), razveljavilo 20. člen ZDen-B, s katerim je bil spremenjen 78. člen ZDen. Razveljavitev te določbe pomeni, da je ponovno začel veljati prvi odstavek 78. člena ZDen v besedilu prvotno sprejetega ZDen, ki določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po razlagi ustavnega sodišča ta določba, ob uporabi določb ZD, pomeni, da se dediči določijo po trenutku zapustnikove smrti. Če dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca (v obravnavanem primeru je bila BB prisojena zapuščina AA s prisojilno listino Okrajnega sodišča v A z dne 6. 10. 1949), v trenutku pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe niso več živi, dedujejo njihovi dediči, torej dediči dedičev, ne pa več dediči denacionalizacijskega upravičenca. Če pa imajo dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval, pravico pridobiti premoženje z dedovanjem po denacionalizacijskem upravičencu, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo. Iz navedenega izhaja, da zahteve za denacionalizacijo, ki jo je vložila CC ni mogoče zavrniti zgolj zato, ker imenovana ni dedič po pok. AA, kateri naj bi bilo premoženje podržavljeno. Ker je bil pok. BB dedič po pok. AA, bi imela tudi tožnica možnost pridobiti premoženje AA in ima zato tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-82/01-9, Uradni list Rs, št. 36/02).

Ker se po določbi 44. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) del zakona, ki ga ustavno sodišče razveljavi, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno, kot je to v obravnavani zadevi, je sodišče pri presoji izpodbijane odločbe upoštevalo ureditev v prvotnem besedilu 78. člena ZDen. Po tej pa odločitev tožene stranke ni pravilna. Zato je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala upoštevati navedeno stališče sodišča. Hkrati pa bo morala oceniti tudi, ali je pravni temelj za denacionalizacijo podan.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Odločitev je sprejelo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Tožbi drugega in tretjega tožnika je moralo sodišče zavreči iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov oziroma upravnih aktov, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v postopku (drugi odstavek 1. člena in prvi odstavek 3. člena ZUS). Z obravnavano odločbo pa tožena stranka ni odločila o pravici ali pravnem interesu drugega in tretjega tožnika, saj s to odločbo sploh še ni odločila o njuni pritožbi. Tožnika v tožbi na to tudi opozarjata. Vendar iz njunih navedb ne izhaja, da tožbo vlagata zaradi molka drugostopnega organa, oziroma za takšno tožbo tudi nista predložila dokazov o izpolnjevanju pogojev po 26. členu ZUS. Tožena stranka bo morala o njuni pritožbi še odločiti, tožnika pa bosta lahko šele to odločitev izpodbijala s tožbo v upravnem sporu.

Sodišče je njuno tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 34. člena ZUS.