Jedro

Z ugotovitvijo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa subsidiarne zaščite po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Izrek izpodbijane sodbe je glede tega nepopoln in nejasen.

Zgolj ugotovitev o izpolnjevanju pogojev še ne pomeni, da je bilo odločeno o priznanju statusa mednarodne zaščite – statusa subsidiarne zaščite. Zaradi nejasnosti oziroma nedoločnosti izreka je tako sodba sodišča prve stopnje v bistvenem delu tudi neučinkovita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1516/2010-29 z dne 14. 12. 2010 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 23. 7. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odrejeno, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti v sedmih dneh po pravnomočnosti odločbe, odpravilo in ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa subsidiarne zaščite.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 268/2010 z dne 21. 10. 2010 razpisalo glavno obravnavo, hkrati pa je zaprosilo UNHCR v Budimpešti za posredovanje aktualnih informacij o vračanju zavrnjenih prosilcev za azil, ki so iraški državljani kurdske narodnosti, v njihovo izvorno državo oziroma o aktualnih razmerah v tožnikovi izvorni državi. Tožena stranka na glavni obravnavi ni oporekala vsebini pridobljenih informacij, temveč je le navajala, da se z njimi ne more strinjati, ker po njenem mnenju niso aktualne, zato je predlagala vpogled v druge listine (sestavljene v angleškem jeziku), in sicer Irak Body Count in Security Council, 26. 11. 2010, kar pa je sodišče zavrnilo. Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, zaključuje pa, da so podani razlogi, ki zadostujejo za obstoj pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Po tožnikov navedbah je bil namreč v Iraku ogrožen tako s strani sorodnikov aretiranega prijatelja A., kot s strani politične stranke ITF. Varnostne razmere v Iraku so se izboljšale le v nekaterih provincah, iraška in regionalna vlada pa še vedno nista zagotovili vseh ukrepov za varnost iraškega ljudstva znotraj Iraka. Ob takih tožnikovih navedbah po mnenju sodišča prve stopnje zato ni bilo mogoče zaključiti, da tožniku v primeru vrnitve v njegovo izvorno državo ne bi grozila škoda v smislu tretje alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ.

3. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožnik izkazal utemeljeno tveganje, da z vrnitvijo v svojo matično državo utrpi resno škodo, to tveganje je izkazal s svojim utemeljenim strahom pred vrnitvijo, s tem pa je izkazal tudi subjektivni element svoje prošnje za verjeten in utemeljen. Sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnik v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZMZ izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji.

4. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da odločitev temelji na postopku, ki je vseboval procesne kršitve, iz same sodbe tudi ni mogoče interpretirati vseh pravnih posledic, ki naj bi iz nje izhajale. Izrek sodbe je napisan na način, kot da gre za ugotovitveno sodbo, odločba oziroma sodba, s katero se osebi prizna status ene ali druge oblike zaščite, pa je konstitutivne narave. V primerih priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite gre za podelitev nove pravice, torej za konstitutivni oziroma oblikovalni akt, ki učinkuje samo za naprej. Ugovarja tudi izvedbi dokazov na glavni obravnavi ter favoriziranju vira UNHCR. Meni še, da so posamezni argumenti oziroma navedbe v obrazložitvi sodbe napačni. Ne strinja se niti z uporabo 15. člena ZMZ.

5. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je v tej zadevi že odločilo s sklepom I Up 268/2010 z dne 21. 10. 2010, s katerim je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke odpravilo in ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa subsidiarne zaščite.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ima izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker je izrek glede na zadevo nerazumljiv oziroma nejasen in nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na kar vse utemeljeno opozarja tožena stranka v svoji pritožbi.

9. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. V 28. členu ZMZ pa je določeno, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

10. V skladu z določbo 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana med drugim tudi, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. točka).

11. Z ugotovitvijo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa subsidiarne zaščite po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Izrek izpodbijane sodbe je glede tega nepopoln in nejasen, saj kot že navedeno, z njim ni bilo odločeno v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1. Zgolj ugotovitev o izpolnjevanju pogojev še ne pomeni, da je bilo odločeno o priznanju statusa mednarodne zaščite – statusa subsidiarne zaščite. Zaradi nejasnosti oziroma nedoločnosti izreka je tako sodba sodišča prve stopnje v bistvenem delu tudi neučinkovita. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da po ugotovitvi obstoja navedene kršitve določb postopka ni odločalo o utemeljenosti tožnikove prošnje oziroma pravilnosti razlogov prvostopenjske sodbe glede izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite ter se ni opredeljevalo do pritožbenih ugovorov v zvezi z ostalimi zatrjevanimi kršitvami.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo pristojnemu sodišču, da opravi nov postopek, v katerem bo moralo odpraviti navedene nepravilnosti.