Jedro

V kolikor je torej tožena stranka menila, da ni vešča prava, je imela od prejema vabila na narok za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo dovolj časa, da bi si lahko preskrbela ustrezno strokovno zastopanje. Zgolj dejstvo, da zakoniti zastopnik tožene stranke prava ne pozna, zato ne more biti utemeljen razlog za upoštevanje pritožbenih novot v pritožbenem postopku. Sicer pa tožena stranka niti v času, ko jo je zastopal odvetnik, ni navedla nikakršnih dejstev, iz katerih bi bilo sklepati o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. VII Ig ... z dne ... v 1. točki izreka za glavnico v znesku 1,822.435,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1992 do plačila in v 3. točki izreka za 42.595,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1992 do plačila, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 60.873,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter povračilo pravdnih stroškov stranskemu intervenientu v znesku 49.725,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo v delu, v katerem ni uspela, se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da je s plačevanjem najemnine prenehala, ker najemodajalec ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti investicijskega vzdrževanja. Zato je prišlo do takih poškodb stropa in instalacij, da določeno obdobje uporaba prostorov ni bila mogoča v celoti. Tožena stranka je zato sama izvedla investicijsko vzdrževanje, za kar ima tudi račune. Dokazil ni pravočasno priložila, ker je prišlo do odpovedi pooblastila odvetnika, direktor tožene stranke, ki je bil navzoč na glavni obravnavi, pa ni vešč prava. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorili. Pritožba ni utemeljena. Vsa v pritožbi navedena dejstva oziroma razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni plačevala vtoževane najemnine, so nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 496. a člena ZPP ni smelo presojati. V gospodarskih sporih se sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do konca glavne obravnave. Pritožnik sicer navaja razloge, zaradi katerih v pritožbi podanih dejstev ni mogel navesti do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji, vendar po presoji pritožbenega sodišča navedeni razlogi niso tisti ekskulpacijski razlogi, ki bi opravičevali upoštevanje pritožbenih novot. Obvestilo odvetnika tožene stranke, da ji je odpovedal pooblastilo za zastopanje, je prvostopno sodišče prejelo dne 23.10.1997 (v spisu na list. št. 19). Sodišče je zato na glavno obravnavo, razpisano za dne 1.12.1997, vabilo toženo stranko. Navedeno vabilo s pozivom, naj obrazloži svoj pavšalni ugovor zoper izvršilni sklep, je tožena stranka, kot izhaja iz povratnice, pripete na list. št. 21, prejela 12.11.1997. V kolikor je torej tožena stranka menila, da ni vešča prava, je imela od prejema vabila na narok za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo dovolj časa, da bi si lahko preskrbela ustrezno strokovno zastopanje. Zgolj dejstvo, da zakoniti zastopnik tožene stranke prava ne pozna, zato ne more biti utemeljen razlog za upoštevanje pritožbenih novot v pritožbenem postopku. Sicer pa tožena stranka niti v času, ko jo je zastopal odvetnik, ni navedla nikakršnih dejstev, iz katerih bi bilo sklepati o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker pritožbene trditve ne morejo biti upoštevne, je pritožbeno sodišče, izhajajoč iz dejanskega stanja, kot ga je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo prvostopno sodišče, sodbo preizkusilo še v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP. Pritožbo je bilo zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS št. 26/99).