Jedro

Napad kot zakonski znak kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe.

Obsojenec je z zasledovanjem, opazovanjem, kontroliranjem gibanja in neželenimi fizičnimi stiki ustvaril situacijo, ko je oškodovanka pričakovala naslednji tak stik, zaradi te brezizhodnosti pa je bila spravljena v podrejen položaj in postala objekt njegovega nasilja. S tem je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Idriji je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 300. člena KZ-1 mu je določilo kazen sedmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 296. člena KZ-1 pa kazen enega leta in dveh mesecev zapora ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo pripor od 11. 4. 2019 od 13.25 ure do 19. 4. 2019 do 15.10 ure in od 6. 6. 2020 od 17.52 ure do 3. 7. 2020 do 12. 10 ure. Po 95. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo povračilo stroškov kazenskega postopka ter sodno takso v višini 510,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko B.B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP je zavrnilo obtožbo, da je obsojenec storil kaznivi dejanji kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Iz razloga po 4. oziroma 3. točki 358. člena ZKP je obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in samovoljnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 310. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, kolikor se nanašajo na oprostilni in zavrnilni del postopka, obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru je obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 765,00 EUR.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložila obsojenčeva zagovornica. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo v delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Ne strinja se z navedbami v zahtevi, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 300. člena KZ-1. Nižji sodišči sta ugotovili, da je po sodni praksi napad vsakršna uporaba sile, usmerjena proti uradni osebi. Tem kriterijem obsojenčevo ravnanje, ko je s tolikšno silo zamahnil po oškodovančevih rokah, da mu je z njih zbil fotoaparat, ustreza. Za izvršitev očitanega kaznivega dejanja ni potrebna povzročitev telesne poškodbe, ta je zakonski znak kvalificirane oblike dejanja iz drugega odstavka 300. člena KZ-1. Prav tako ne drži, da oškodovanec ni varoval javnega reda, saj je v okviru svojih pooblastil nadzoroval in dokumentiral izvajanje odredbe, ki jo je izdal in s tem skrbel za varnost na občinski javni poti. V zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 296. člena KZ-1 je sodišče poudarilo, da je obsojenčeva ravnanja oškodovanka doživljala kot nasilna, saj je zaradi njega trpela, v posledici njegovih ravnanj zbolela in se odselila. Dolgotrajno in vztrajno obsojenčevo ravnanje, ki se mu oškodovanka kljub prizadevanju ni mogla izogniti, je mogoče opredeliti kot psihično nasilje in ga opredeliti kot nasilno omejevanje enakih pravic drugega. Obsojenec je oškodovanko spravil v položaj, ki je bil zanjo brezizhoden in ga sama ni bila sposobna odvrniti, s čimer jo je spravil v podrejen položaj. Obe sodišči sta svoji stališči o obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva obširno argumentirali, te argumente pa vrhovna državna tožilka sprejema. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojenec se je o odgovoru izjavil. Glede kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, vztraja pri zagovorničinem stališču in dodaja, da do fizičnega stika med njim in oškodovancem sploh ni prišlo, pač pa je oškodovancu iz rok zgolj zbil fotoaparat. Vztraja tudi pri stališču iz zahteve, da z očitanim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva. Subjektivni občutek oškodovanke ne more biti podlaga za obsodbo. Oškodovanki ni bila omejena svoboda gibanja, prav tako ni prišlo do nasilnega posega v njeno varnost. Vztrajnega ravnanja obsojencu ni mogoče očitati, če se je z oškodovanko v majhnem kraju nekajkrat letno naključno srečal. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga za navedeni kaznivi dejanji oprosti obtožbe.

B.

5. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti iz prvega odstavka 300. člena KZ-1 je obsojenec izvršil na škodo občinskega redarja Občine Idrija C. C., ki je z odredbo komunalnemu podjetju naložil odstranitev ovir (betonskih korit in stebričkov) na krajevni cesti v primeru, da jih ne bo sama odstranila obsojenčeva mama D. D. Ko so delavci komunalnega podjetja pričeli z izvrševanjem odredbe, je bil na kraju zaradi dokumentiranja odstranjevanja ovir prisoten tudi oškodovanec. Takrat je proti njemu pritekel obsojenec in ga z roko od spodaj navzgor udaril po obeh rokah tako, da je oškodovancu fotoaparat padel na tla.

6. Zagovornica meni, da sta sodišči z izpodbijano sodbo kršili načelo zakonitosti. Stališče utemeljuje z navedbo, da mora napad v smislu 300. člena KZ-1 dosegati določeno stopnjo intenzivnosti. Da bi obsojenčev zamah roke bil take narave pa naj ne bi izhajalo ne iz izreka ne obrazložitve sodbe. Dejanje ni imelo posledic oziroma se te niso odrazile niti v obliki sledi poškodbe pri oškodovancu.

7. Navedbe niso utemeljene. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je napad v smislu kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe,1 iz istega izhodišča pa je v svoji sodbi izhajalo tudi sodišče prve stopnje (točka 10 obrazložitve). Kazniv je že sam napad oziroma uporaba sile, okoliščina, da ta pri oškodovancu ni pustil posledic v smislu telesne poškodbe ali njene sledi, pa ni relevantna. Telesna poškodba ali sled poškodbe namreč nista znak temeljne oblike kaznivega dejanja iz prvega odstavka 300. člena KZ-1. V tenorju sodbe je napad konkretiziran z opisanim fizičnim stikom obsojenca z oškodovancem, torej udarcem po rokah, ki je bil dovolj močan, da je oškodovancu z rok padel fotoaparat, zato je zagovorničin očitek o kršitvi načela zakonitosti neutemeljen.

8. Neutemeljene so tudi navedbe, da oškodovanec ob obravnavanem dogodku ni varoval javnega reda, saj naj na kraju ne bi opravljal nobene uradne naloge. Zagovornica meni, da so tako nalogo opravljali kvečjemu delavci komunalnega podjetja, ki so izvrševali odredbo in pričeli z odstranjevanjem ovir. Oškodovančevo vlogo vidi drugače, meni da je le fotografiral oziroma dokumentiral stanje. Kršitev načela zakonitosti vidi v tem, da sta sodišči zakonski znak varovanja javnega reda razlagali tako, da ta pomeni tudi golo dokumentiranje dogajanja. Vendar je v predmetni zadevi bistveno, da sta bila oškodovančeva prisotnost na kraju in dokumentiranje dogajanja povezana z izvrševanjem njegove odredbe. Preverjal je potek odstranjevanja ovir, ki je bilo naloženo komunalnemu podjetju. Njegovo fotografiranje stanja in dogajanja je torej tesno povezano z izvrševanjem odredbe, katere namen je bil varovanje dostopnosti in varnosti kategorizirane krajevne ceste. Vrhovno sodišče zato sprejema stališče, da njegovo delovanje predstavlja varovanje javnega reda, ki je eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Ne drži zagovorničino stališče, da je sodišče na nedopusten način ekstenzivno razlagalo navedeno kazenskopravno normo, zato zatrjevani kršitvi kazenskega zakona in načela zakonitosti nista podani.

9. Kršitev načela zakonitosti zagovornica uveljavlja tudi glede kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Meni, da gre po opisu dejanja kvečjemu za dejanje zalezovanja po 134.a členu KZ-1, ki pa je bilo uzakonjeno šele z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1C)2 dne 20. 10. 2015, tj. po tem, ko je obsojenec izvršil ravnanja, ki se mu očitajo v okviru kaznivega dejanja nasilništva. Zakon zanj predvideva več izvršitvenih oblik, vendar zalezovanja ni med njimi. Obsojencu se očita, da je oškodovanki večkrat sledil, ji pisal pisma, puščal darila, jo iskal, čakal ter se je je ob različnih priložnostih dotikal po različnih delih telesa. Navedena dejanja ne predstavljajo grdega ravnanja, kar je ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nasilništva, ki se obsojencu očita. Prav tako obsojenčeva ravnanja ne predstavljajo nasilnega omejevanja oškodovankinih pravic, ki kot ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nasilništva predstavlja analogijo intra legem. Zato je treba presoditi, ali so očitana ravnanja sorodna ostalim, ki jih s to kazensko normo sankcionira zakon. Puščanje daril, obiskovanje istih lokalov kot oškodovanka, poizvedovanje o njeni telefonski številki in dotikanje, pri čemer ni šlo za udarce ali brce, po mnenju zagovornice tega praga ne dosegajo. Zagovornica v podporo svojemu stališču navaja še, da je samo sodišče zaključilo, da je obsojenec oškodovanki "dvoril", s čimer zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva niso bili izpolnjeni, saj dvorjenja ni mogoče primerjati z izvajanjem nasilja zaradi nasilja samega, kar je sicer ključna opredelitev kaznivega dejanja nasilništva.

10. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 296. člena KZ-1 izvrši, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj. Iz uvodnega abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja v predmetni zadevi izhaja, da se obsojencu očitajo tri od zgoraj navedenih izvršitvenih oblik, in sicer grdo ravnanje, jemanje svobode gibanja in omejevanje oškodovankinih enakih pravic. Drži zagovorničin očitek, da obsojenec s svojim ravnanjem, kot je konkretizirano v nadaljevanju opisa, ni izpolnil zakonskega znaka jemanja svobode gibanja. Kot pravilno opozarja zagovornica se v zakonskem besedilu izvršitvena oblika jemanja svobode gibanja navezuje na silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo, ta pa se obsojencu ne očita. V opisu je sicer navedeno, da se je v posledici obsojenčevih ravnanj oškodovanka v glavnem zadrževala doma in se izolirala od socialnih stikov, nadalje pa iz obrazložitve sodbe izhaja, da obsojenka ni več brez skrbi odhajala od doma, avtomobil parkirala pri sosedih, da je obsojenec ne bi opazil, ter se nazadnje preselila iz Idrije. Ne iz opisa ne obrazložitve pa ne izhaja, da je oškodovanka tako ravnala zaradi obsojenčeve sile ali grožnje.

11. So pa v opisu konkretizirani zakonski znaki, s katerimi je obsojenec izpolnil drugi dve v abstraktnem delu navedeni izvršitveni obliki kaznivega dejanja. Zagovornica spregleda, da obsojenec oškodovanke ni le zasledoval, ji puščal sporočil in daril, poizvedoval za njenimi kontakti, jo iskal po lokalih, kjer bi se lahko zadrževala, in za njo oprezal ter kontroliral, kdaj je doma. Njegovo ravnanje je večkrat preseglo zgolj opazovanje in zasledovanje, kar sta sicer izvršitveni obliki kaznivega dejanja zalezovanja po 134.a členu KZ-1, saj je ob različnih priložnostih prešlo v neželene fizične stike. Trikrat je oškodovanko otipaval, posebej pa izstopata dva dogodka. Dne 21. 7. 2012 je v bližini njenega doma tekel za njo, jo zagrabil za nogo, da je padla na tla in se splazila do vhodnih vrat. Pred njenim domom jo je počakal tudi 19. 1. 2013, jo začel poljubljati in jo od zadaj objel, ko se je želela izmuzniti pa jo je prijel za dojko, zaradi česar ga je odrinila, nakar jo je spet potegnil k sebi in jo močno objel ter skušal poljubiti, šele ko se je na vratih pojavil njen oče, pa je zbežal. 12. Glede na tako konkretizirane očitke se zato za neutemeljene izkažejo zagovorničine navedbe, da obsojenčevih dejanj ni mogoče subsumirati pod zakonski znak grdega ravnanja. Grdo ravnanje je po uveljavljenem stališču vsako ravnanje, ki ga oškodovanec zavrača in s katerim storilec oškodovancu prizadene telesno ali duševno bolečino manjše intenzitete, ki je več od realne iniurie in manj od lahke telesne poškodbe, njena posledica pa se kaže v prizadeti telesni (praske, odrgnine, podplutbe, bolečine) ali duševni celovitosti (strah, jeza, razburjenje) oškodovanca.3 Obsojenčevo neželeno poljubljanje in objemanje oškodovanke, grabljenje za dojko, ob drugi priložnosti pa stegno, zaradi česar je celo padla in se je bila prisiljena odplaziti do doma, predstavljajo tak poseg v oškodovankino telesno integriteto, da je z njimi obsojenec izpolnil zakonski znak grdega ravnanja. Toliko bolj to velja, če našteta ravnanja umestimo v širši kontekst obsojenčevega odnosa do oškodovanke. Do dogodkov dne 21. 7. 2012 in 19. 1. 2013 je namreč prišlo po tem, ko je obsojenec kljub oškodovankini zavrnitvi to vztrajno zasledoval vse od decembra 2010 dalje. Zaradi obsojenčevega kontinuiranega zasledovanja, iskanja stikov, nenazadnje pa tudi dotikanja in neželenega grabljenja, poljubljanja in objemanja, je oškodovanka postala previdnejša, se izolirala, izogibala socialnim stikom in v glavnem ostajala doma, v primeru izhoda pa se posluževala varnostnih zaščitnih ukrepov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je parkirala avto na način, da obsojenec ne bi opazil, da se je vrnila domov, nazadnje pa se je za stalno izselila iz Idrije. Obsojenčevemu ravnanju je oškodovanka prilagodila svoj način življenja, nenehno nadlegovanje pa se je kazalo tudi v stresu in travmah, ki jih je doživljala. Kljub temu, da se je obsojencu skušala umikati in se mu izogibati, se je zaradi njegovega vztrajanja pogosto slabo počutila, bruhala in imela glavobole. Obsojenec je ustvaril situacijo, ko je oškodovanka pričakovala naslednji neželen stik, zaradi te brezizhodnosti pa je bila spravljena v podrejen položaj in postala objekt njegovega nasilja. Očitek, da obsojenec oškodovanki na nasilen način ni omejeval njenih enakih pravic, zato ni utemeljen. Neutemeljen pa je posledično tudi očitek, da ravnanj ni mogoče kvalificirati kot kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. 13. Zagovornica navaja še, da so za oškodovankine psihične težave izvedenci ocenili, da so le s stopnjo "verjetno" oziroma "mogoče" povezane z obsojenčevim ravnanjem, niso pa mogli tega z gotovostjo trditi. V tem delu zahteve zagovornica nasprotuje dokaznim zaključkom, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter ostalih izvedenih dokazov napravilo v točki 12 svoje sodbe ter zaključilo, da imajo oškodovankine psihične težave vzrok v obsojenčevem ravnanju.

14. Navedb, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo, da je dejanje po prvem odstavku 296. člena KZ-1 obsojenec storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vsebovala. Obsojenec je v svoji pritožbi odmero kazni izpodbijal le na način, da se je zavzemal za izvršitev kazni z opravljanjem dela v splošno korist. Navedbe v zahtevi so zato materialno neizčrpane in jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zagovorničine navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso utemeljene, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče ne razpolaga s podatkom, ali ima obsojenec dohodke oziroma premoženje, poleg tega je bila zoper njega izrečena enotna zaporna kazen v trajanju enega leta in šestih mesecev zapora. Vrhovno sodišče ga je zato oprostilo plačila sodne takse, saj bi bilo zaradi njenega plačila lahko sicer ogroženo njegovo vzdrževanje.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 452/2007 z dne 17. 1. 2008. 2 Uradni list RS, št. 54/15. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 158/2004 z dne 21. 4. 2005, I Ips 40318/2013 z dne 9. 7. 2015, I Ips 40705/2017 z dne 7. 1. 2021 idr.