Jedro

1. Po določbi prvega odstavka 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da varnostnik, ki je povzročil škodo, ni delal pri toženi stranki, pač pa pri družbi V. d.o.o. Zato podlage za odgovornost tožene stranke ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da plača tožeči stranki vtoževano odškodnino z obrestmi. V posledici neuspeha je sodišče tožeči stranki še naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni ne krivdno in ne objektivno odgovorna za povzročeno škodo, tudi ne odgovarja po 147. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec na delu. Štelo je, da je bil sicer končni rezultat dela varnostnika res v interesu toženke, kar pa še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost, saj z varnostnikom ni bila v poslovni zvezi, pogodbo o prevzemu del varovanja je sklenila s tretjim, družbo V. d.o.o., gre za pogodbo o delu, toženka je le naročnik. Tudi sicer po mnenju sodišča ni pogojev za toženkino odgovornost. Tožeča stranka se s temi razlogi ne strinja. Škodljivo ravnanje je po mnenju pritožbe podano, če ga nekdo stori za časa dela in spada v delokrog dela ter je izraz iz 147. člena OZ treba razumeti širše in ni nujno, da je povzročitelj škode v delovnem razmerju z delovno organizacijo, pač pa je odločilno razmerje nadrejenosti delodajalca oziroma nesamostojnosti delavca. Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi opr.št. II Ips 295/99 z dne 27.1.2000, ter Jadek – Pensa, D., v Juhart M. in Plavšak N.: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, stran 836. Delodajalec je imel pravico delavcu dajati zavezujoča navodila, ga usmerjati in nadzorovati njegovo delo. Pomembno je, da končni rezultat dela ni v delavčevem (U.L.) pač pa v delodajalčevem interesu. Tako tudi sodba VS RS II Ips 660/2003 z dne 10.2.2005. Zato je odgovornost solidarna, saj je U.L. povzročil škodo naklepno (drugi odstavek 147. člena OZ).

Odgovornost delodajalca za ravnanje delavca temelji na treh predpostavkah, in sicer: razmerje podrejenosti v katerem je ena stranka, torej delodajalec, nadrejena drugi, torej delavcu in usmerja njeno delo, zadostna vsebinska povezava med škodnim ravnanjem in delovnimi obveznostmi delavca (pri delu ali v zvezi z delom), ter delavčeva naklepna ali malomarna kršitev standarda. Zadnji dve predpostavki niti nista sporni, po mnenju tožeče pa je podana tudi prva predpostavka. Tožena stranka je v spis predložila pogodbo o prevzemu del – varovanje javnih zbiranj št. PUG-VIZ 05718.10.2006, kjer že v 2. členu stranki ugotavljata, da je predmet pogodbe pomoč naročniku (torej toženi stranki) pri varovanju javnih zbiranj v lokalu D. V prvi vrsti skrbi in odgovarja za varnost izključno tožena stranka. To je ena njenih osnovnih obveznosti, ki jih ima lokal do obiskovalcev. Iz pogodbe tudi izhaja, da se o urniku usklajujeta obe stranki in tudi o varnostnem režimu v lokalu ter se je izvajalec zavezal naročniku, da bo storitve izvajal v skladu z zakonodajo. Varnostnik se giblje med gosti in strežnim osebjem in je z njimi v stiku. Pomoč pri varovanju lokala je tožena stranka spremljala, bila je seznanjena z ravnanjem varnostnika, na njegovo ravnanje je vplivala z navodili in zahtevami. V primeru neustreznega in škodljivega ravnanja pa je imela tudi možnost to preprečiti, pogodbo odpovedati ali zahtevati drugačen način dela. Upravljavec lokala ima možnosti, da obratovanje oblikuje tako, da se tveganja obvlada in minimalizira. Namen pravila o delodajalčevi odgovornosti je varstvo oškodovanca, ki ima možnost uveljavljati zahtevek proti praviloma bolj solventni stranki. Tožnik je pred obiskom lokala tožene stranke pričakoval, da bo vstopal v pravne odnose, torej pogodbene in deliktne z lokalom in ne s podjetji, kjer so formalno zaposleni ljudje, s katerimi prihaja v stik v lokalu. Kdor uživa dobiček od določene dejavnosti naj nosi tudi z njo povezan riziko. Drugačno stališče bi pomenilo, da se upravljavec gostinskega lokala lahko razbremeni odgovornosti do obiskovalcev za telesne poškodbe, ki jih povzročijo varnostniki oziroma jo prenese na podizvajalce. Hkrati pa kot primerjavo (določbe OZ o gostinski hrambi – členi 741 do 746) se ne more razbremeniti odgovornosti za izgubo ali poškodbo oblačil in drugih stvari, ki jih gosti prinesejo s seboj. Tak rezultat ne bi bil v skladu s hierarhijo vrednot v našem pravnem redu. Sodišče ni uporabilo pravilno materialnega prava in je posledično zavrnilo vse predlagane dokaze in dejanskega stanja v končni posledici ni ugotavljalo. Nezakonit je zato tudi sklep o stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da varnostnik, ki je povzročil škodo, ni delal pri toženi stranki, pač pa pri družbi V. d.o.o. Zato podlage za odgovornost tožene stranke ni. S tem stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka (v našem primeru s.p. - torej fizična oseba) kot nosilec poslov oziroma aktivnosti, jasno pridobiva od teh poslov korist, kar izpostavi pritožba. Zato se tudi šteje, da so ravnanja njenih delavcev tudi njena lastna ravnanja. Vsebina delovnega razmerja je predvsem v tem, da je delavec dolžan opravljati posle v skladu z navodili delodajalca. Zato tudi, kar pravilno izpostavi pritožba, ni delovno razmerje vedno nujna predpostavka, da se šteje določena fizična oseba kot delavec nekega subjekta (družba …). To je izpostavljeno na primer v komentarju k 147. členu v delu OZ s komentarjem, splošni del, prva knjiga, stran 836, ki ga omeni pritožba. Vendar v konkretnem primeru ne gre za tak problem. Delavec, povzročitelj škode, je bil v delovnem razmerju pri tretjem. Ta družba (V. d.o.o.) je sklenila s toženo stranko pogodbo o delu in je nosilec podjema (619. člen OZ). Predmet pogodbe o delu pa je oprava posla, nujna je s tem tudi opredelitev tega posla. Kako pa bo posel dejansko potekal, je stvar podjemnika, torej v danem primeru tretjega in naročnik (tožena stranka) po pogodbi o delu nima niti pravice dajati navodil, ima pa na primer pravico do nadzora (622. člen OZ). Navodila daje delodajalec in zato tudi delodajalec (družba V. d.o.o.) odgovarja za škodo, ki jo povzročijo njegovi delavci (v konkretnem primeru varnostnik) tretjim. Primerjava s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 295/99 ni ustrezna, saj se je sodišče v tej zadevi ukvarjalo z vprašanjem kdaj gre za škodo storjeno pri delu in ne z vprašanjem, kdo se šteje za delodajalca. Res sodna praksa pomen delavca oziroma delodajalca šteje širše kot je to v delovnem pravu, kar je poudarjeno tudi v odločbi VS RS II Ips 660/2003, ki jo citira pritožba. Na to je opozorjeno tudi v komentarju k 147. členu v Komentarju k obligacijskem zakoniku, Ljubljana 2004, stran 836. Vendar pa je izpostavljeno tudi, da je bistveno, da gre za subjekta razmerja, za katero je značilen položaj nadrejenosti oziroma podrejenosti, ki se kaže v obveznosti spoštovati navodila o načinu dela in ostale naloge, v konkretnem primeru pa je ugotovljeno, da je delavec (varnostnik) bil zaposlen pri družbi V. d.o.o., moral je torej spoštovati navodila svojega delodajalca in ne tožene stranke. V zadevi II Ips 660/2003 tudi ni šlo za primerljivo situacijo, šlo je za situacijo, ko je bil delavec, ki je bil sicer zaposlen v drugi delavni organizaciji, pritegnjen k delu pri toženi stranki na podlagi pogodbe. V konkretnem primeru pa varnostnik s toženo stranko ni sklenil nobene pogodbe. Iz pogodbe, ki sta jo sklenila tožena stranka kot naročnik in V. d.o.o. kot izvajalec, res izhaja, da je predmet pogodbe pomoč naročniku, organizatorju, odgovornemu za varnost na prireditvi pri varovanju javnih zbiranj v lokalu. Dalje še izhaja, da se stranki pogodbe usklajujeta o urniku. Ne izhaja pa iz pogodbe, da bi imela tožena stranka možnost vplivati na ravnanja varnostnika z navodili in zahtevami. Nasprotno, za izvajanje storitev se je obvezal izvajalec kot stranka pogodbe in se glede načina in sprememb režima varovanja dogovarjata stranki pogodbe. Ker je bil torej varnostnik, ki je škodo povzročil, v delovnem razmerju pri tretji osebi, je glede na razloženo pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni podlage za odgovornost tožene stranke na podlagi določbe 147. člena OZ in pritožbeni razlogi niso podani. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da v podobnih zadevah sodišče odloča tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi (prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 400/2010). Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).