Jedro

Trditveno in dokazno breme, da so z izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, pa je na strani predlagatelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da sodišče prve stopnje toženi stranki naloži: „da v roku 8 dni tožniku izda odločbo, da napreduje v naslednji razred; ta odločba velja do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari; pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve“. Tožnik je vložil tožbo zoper spričevalo o končanem razredu osnovne šole, št. 20131508 z dne 24. 6. 2013, in sklep tožene stranke, št. 1115 z dne 2. 7. 2013. Z navedenim spričevalom je bilo ugotovljeno, da tožnik ne napreduje v naslednji (7.) razred. S sklepom z dne 2. 7. 2013 pa je tožena stranka odločila, da se tožniku na podlagi predmetnega izpita iz matematike dne 2. 7. 2013 zaključena ocena nezadostno (1) pri matematiki ne spremeni.

2. V izpodbijanem sklepu se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe: 69. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn), 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 2. in 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po oceni sodišča prve stopnje je nastanek težko popravljive škode premalo konkretiziran in ne dovolj izkazan, zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožnik s pritožbo izpodbija navedeni sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje oziroma predlogu tožnika ugodi. Navaja, da je že v predlogu navedel, da mu bo nastala nepopravljiva škoda, ki ga bo zaznamovala za vse življenje, to škodo je konkretiziral, saj ima že sedaj težave pri navezovanju stikov z novimi ljudmi. Splošno znano je tudi, da se ljudje drugače obnašajo do otroka, ki ponavlja ali je ponavljal razred, tako odrasli, še posebej pa otroci. Lahko bi postal tarča posmeha, zbadljivk in opazk. Zaradi tega bi se pričel še bolj zapirati vase, njegovo pomanjkanje samozavesti bi se le povečalo, posledično bi se njegov uspeh samo slabšal, nedvomno bo v šolo hodil z odporom. To pa ni namen ukrepa ponavljanja razreda, tudi če bi bil zakonit. Ponavljanje razreda vodi do različnih posledic. Pojavijo se razne emocionalne stiske (strah, nesprejetost pri starših, sram, manjvrednost), kar neuspeh še poveča in vodi v še bolj kompleksne posledice. Pogosto se pojavijo negativne oblike vedenja. Ključna posledica je negativna samopodoba, kar vodi v še večji neuspeh in v izgubo motivacije in volje do učenja. S tem, ko bi tožnik napredoval v naslednji razred, javna korist ne bi bila prizadeta, še manj pa korist nasprotne stranke – OŠ ...

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

7. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. V obravnavani zadevi je tožnik predlagal začasno ureditev stanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. V predlogu za izdajo začasne odredbe je navedel, da mu bo nastala nepopravljiva škoda, ki ga bo zaznamovala za vse življenje. Tožnik je zatrjeval kot težko popravljivo škodo splošne morebitne posledice (stigmatiziranje, težave pri vključevanju v nov razred in novo okolje, emocionalne stiske), do katerih naj bi prišlo v prihodnosti, če bi razred ponavljal in je to še utemeljil z osebno okoliščino, da težko navezuje stike z novimi ljudmi, kar naj bi se ob takem odnosu drugih do njega še poslabšalo. Drugih osebnih okoliščin tožnik ni izkazal. 9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik s svojimi navedbami ni dovolj konkretno izkazal nastanka težko popravljive škode, ki naj bi nastala, če ne bi napredoval v višji razred. Trditveno in dokazno breme, da so z izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, pa je na strani predlagatelja. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in predloga za izdajo začasne odredbe in na tej podlagi sprejelo pravilno odločitev.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča bi šolsko leto, ki bi ga tožnik s ponavljanjem razreda izgubil, nedvomno lahko pomenilo zanj dejansko škodo, ne pa težko popravljive škode. S ponavljanjem razreda bi dobil poglobljeno znanje iz predmeta matematika, kar bi mu koristilo tudi v nadaljevanju šolanja. Prav zato zatrjevana škoda ni težko popravljiva škoda v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1, in zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Le izkazana težko popravljiva škoda je namreč eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe.

11. Ker tožnik verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazal, prvi vsebinski zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo, ne da bi presojalo, ali je podan nadaljnji pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, to je sorazmernost med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki bi bili doseženi z izdajo predlagane začasne odredbe.

12. Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. V tem pritožbenem postopku pa ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).