Jedro

Tožnik ni izpolnil zakonskega pogoja, določenega v 8. členu prehodnih določb ZUSDDD, ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena zakona vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Novela zakona je začela veljati 24. 7. 2010, kar pomeni, da bi moral prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti najkasneje 24. 7. 2013. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor tožnika, da je bila odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v dobro izbrisanim osebam, ker gre v spornem primeru za drugačno dejansko in pravno stanje, kot je bilo obravnavano na Evropskem sodišču.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se vloga A.A. (tožnika v tem sporu) državljana BiH, s stalnim prebivališčem na naslovu ..., za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZUSDDD, zavrže. V obrazložitvi upravni organ navaja, da je dne 3. 7. 2014 tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic iz nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD (ZUSDDD-B) določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu lahko vloži v roku 3. let od uveljavitve novele zakona, to je do vključno 24. 7. 2013. Ker je bila vloga vložena po roku 3. let od uveljavitve novele ZUSDDD-B, to je po 24. 7. 2013, je treba vlogo po določbi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zavreči. 2. Tožena stranka s pritožbeno odločbo v 1. točki izreka odpravlja prvostopenjski sklep. V 2. točki izreka je odločeno, da se prošnja tožnika v upravni zadevi izdaje posebne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenem stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji na podlagi ZUSDDD, kot prepozna zavrže. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje navedel napačen datum vložitve prošnje, to je 3. 7. 2014, ker se šteje kot datum vložitve prošnje, datum oddaje priporočeno pošiljke na pošto, to je dne 27. 6. 2014. Ne glede na to, pa je tudi ta prošnja vložena prepozno po roku določenemu v prehodni določbi četrtega odstavka 8. člena te novele.

3. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je Mednarodno sodišče v Strasbourgu izdalo sodbo, ki je postala pravnomočna in obvezujoča za Republiko Slovenijo, ker je ta nezakonito izbrisala 37.000 neslovenskih občanov in odločila, da mora država vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, izdati posebno odločbo za nazaj, zlasti, če je bilo že dokazano prebivanje. Uveljavlja več procesnih kršitev, ker stalnega bivališča ni nikoli odjavil. Organ je ravnal v nasprotju z določili 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se mu izda posebna odločba.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Kot sta pravilno navedla oba upravna organa v razlogih izpodbijane odločbe, določa 1. člen prvega odstavka ZUSDDD, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (tujec) in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu. Med strankami postopka je nesporno, da je imel tožnik na zgoraj navedeni datum stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ iz registra stalnega prebivalstva izbrisan. Tožnik pa ni izpolnil zakonskega pogoja, določenega v 8. členu prehodnih določb tega zakona, ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena zakona vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Novela zakona je začela veljati 24. 7. 2010, kar pomeni, da bi tožnik moral prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti najkasneje 24. 7. 2013. Ker pa je tožnik prošnjo oddal priporočeno po pošti 3. 7. 2014, torej več kot pol leta po preteku roka za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je bila odločitev obeh upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena.

7. Tožena stranka je sicer s pritožbeno odločbo odpravila prvostopenjsko odločbo in v drugi točki izreka navedla isto odločitev. V obrazložitvi navaja kot razlog datum vložitve prošnje, ki je po njeni presoji 27. 6. 2014, ko je bila vloga poslana priporočeno po pošti in ne 3. 7. 2014, ki ga navaja prvostopenjski upravni organ. Ne glede na to, da izrek o odpravi prvostopenjske odločbe v 1. točki izreka nima pravne podlage, je odločitev obeh upravnih organov pravilna. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor tožnika, da je bila odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v dobro izbrisanim osebam, ker gre v spornem primeru za drugačno dejansko in pravno stanje, kot je bilo obravnavano na Evropskem sodišču. 8. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.