Jedro

Vrata v vratarnico niso nevarna stvar niti v vetrovnem vremenu.

Krivdna odgovornost lastnika vratarnice (delodajalca), ki ni poskrbel za namestitev mehanske zapore vrat, ki bi preprečila nekontrolirano zapiranje vrat ob pogosto vetrovnem vremenu.

Premajhna skrbnost tožnika (vratarja), ki je vedel, da običajno piha veter, ki bi lahko na enega od načinov, ki jih je sam v preteklosti že uporabil, preprečil samodejno zapiranje vrat.

Izrek

1. Revizija tožeče stranke proti drugi toženi stranki glede odločitve o podlagi za nepremoženjsko škodo se zavrne.

2. Revizija toženih strank glede odločitve o podlagi za nepremoženjsko škodo se zavrne.

3. Revizija tožeče stranke proti prvi toženi stranki glede odločitve o podlagi v celoti in proti drugi toženi stranki glede odločitve o podlagi za premoženjsko škodo se zavrže. 4. Revizija toženih strank glede odločitve o podlagi za premoženjsko škodo se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je kot delavec druge tožene stranke dne 8.2.1997 čistil vratarnico. Brisal je prag odprtih vhodnih vrat. Veter je zaloputnil vrata, ki se odpirajo navzven in mu poškodoval prste desne roke. V postopku za plačilo odškodnine je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo obstoj solidarne odškodninske odgovornosti obeh toženih strank od 20 % in tožnikovo lastno krivdo v višini 80 %. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh toženih strank in delno ugodilo tožnikovi pritožbi tako, da je spremenilo odločitev o podlagi tožbenega zahtevka, in sicer, da obstaja solidarna odškodninska odgovornost prve in druge tožene stranke v višini 60 % in lastna tožnikova krivda v višini 40 %.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnik vložil revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da vztraja pri svojem stališču, da gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Iz dejanskega stanja izhaja, da je vrata zaloputnil veter, kar v konkretnih okoliščinah pomeni delovanje nevarne stvari, saj so se vrata ob sunku vetra spremenila v zelo nevarno stvar. Sicer pa je ugotovitev objektivne odgovornosti toženih strank pomembna tudi zaradi pravilnega ugotavljanja deležev krivde. Razmejitev krivde, ko je višje sodišče tožniku pripisalo kar 40 % sokrivde, ni pravilna. Druga tožena stranka je tista, ki je kot podjetje profesionalni udeleženec na trgu in je zato podvržena merilom najvišje skrbnosti. Druga tožena stranka je imela vse možnosti preprečiti nezgodo, če bi ravnala vsaj približno skrbno. Po drugi strani je višje sodišče premalo upoštevalo, da je zunaj mrzlo in ledeno, da veter ni pihal konstantno, ampak je tožniku vrata zaloputnil sunek vetra in zato tožnik ni imel razloga, da bi vrata privezoval. Zato bi bila pravična razmejitev krivde taka, da bi toženi stranki bili odgovorni za 80 % škode.

Prva in druga tožena stranka sta vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je zatrjeval objektivno odgovornost, sodišči pa sta ugotovili krivdno odgovornost. V obravnavanem primeru ne gre za nesrečo pri delu, ker je tožnik ni prijavil, kot bi moral in zato druga tožena stranka dogodka ni evidentirala kot poškodbo pri delu. Za reševanje spora je pristojno drugo sodišče, kar pomeni, da gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj očitek, da tožena stranka ni namestila kljuke ni utemeljen. Nenamestitev kljuke ni v nobeni vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Tožnik je imel v času škodnega dogodka možnost, da bi vrata kontejnerja pripel, če bi veter res pihal. Sodišči sta ugotovili, da na spornem mestu pihlja zelo blag veter in zato ni potrebna nikakršna dodatna kljuka. Tudi če bi bila nameščena, ne bi nič pomagalo, če je tožnik ne bi uporabil, kot v spornem času ni uporabil pripomočka za privez vrat, čeprav je zato imel več kot dovolj časa. Tožnik je za škodni dogodek v celoti odgovoren sam.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in 96/2002) sta bili reviziji vročeni nasprotnim strankam in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji sta delno neutemeljeni, delno pa nedovoljeni.

Po 2. odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V obravnavanem primeru gre za pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka in sicer je določeno, da je podlaga v tožbi uveljavljanih tožbenih zahtevkov utemeljena do 60 %, za preostalih 40 % pa obstaja tožnikova sokrivda. Tožnik s tožbo uveljavlja solidarno plačilo od obeh toženih strank v znesku 2,370.730 SIT, proti drugi toženi stranki P.V. pa še dodatnih 182.600 SIT, kolikor znaša odbitna franšiza po zavarovalni polici o zavarovanju civilne odgovornosti pri prvi toženi stranki. Tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki - zavarovalnici znaša torej 2,370.730 SIT, tožnik pa v reviziji izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe, to je 40 % od navedenega zneska, kar predstavlja znesek 948.292 SIT. Ker s tem ni presežen znesek 1,000.000 SIT iz 2. odstavka 367. člena ZPP, tožnikova revizija proti prvi toženi stranki - zavarovalnici glede odločitve o podlagi tožbenega zahtevka ni dovoljena. Tožnikovo revizijo proti prvi toženi stranki je zato revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Proti drugi toženi stranki uveljavlja tožnik odškodnino v znesku 2,553.330 SIT, pri čemer znaša zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode 2,550.000 SIT, zahtevek za povrnitev premoženjske škode pa 3.330 SIT. Ta dva zahtevka se ne opirata na isto pravno in dejansko podlago, zato se po 2. odstavku 41. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 39. člena ZPP upošteva kot vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna dovoljenost revizije, vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede zahtevka za plačilo 3.330 SIT ne presega 1,000.000 SIT, ni dovoljena revizija tožeče stranke proti drugi toženi stranki glede odločitve o podlagi za premoženjsko škodo in enako tudi ne revizija toženih strank glede odločitve o podlagi za premoženjsko škodo. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke in toženih strank v teh delih zavrglo (377. člen ZPP).

Dovoljeni pa sta revizija tožeče stranke proti drugi toženi stranki in revizija toženih strank, vendar obe samo proti odločitvi o podlagi za nepremoženjsko škodo. Vendar nista utemeljeni.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi ga konkretiziral ali obrazložil. Tako uveljavljanje postopkovnih kršitev ni upoštevno. Toženi stranki pa v reviziji trdita, da je ugotavljanje, ali je šlo za nezgodo pri delu, predhodno vprašanje, za reševanje katerega ni pristojno naslovno sodišče. Trditev, da je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je neutemeljena. Pravdno sodišče je vselej pristojno za reševanje predhodnih vprašanj, če o njih še ni bilo odločeno na matičnem področju (13. člen ZPP). Vendar v obravnavanem primeru ni vprašljiva pristojnost, saj je za obravnavanje odškodninskih zahtevkov za poškodbe pri delu in za poškodbe izven dela pristojno sodišče splošne pristojnosti. Od uveljavitve Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (13.5.1994) za obravnavanje odškodninskih zahtevkov za poškodbe pri delu v zvezi z delovnimi razmerji niso več pristojna delovna sodišča (2. točka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94).

Toženi stranki trdita, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je tožnik ves čas zatrjeval le objektivno odgovornost toženih strank, sodišči pa sta odločali o krivdni odgovornosti, ki je tožnik ni zatrjeval. Ta trditev ne drži, saj se je tožnik že v tožbi pod I. skliceval izrecno tudi na krivdno odgovornost druge tožene stranke in navajal, da so delavci druge tožene stranke svoje nadrejene opozarjali pred nesrečo, da je treba montirati mehansko zavoro za blokiranje vrat, ki bi preprečevala, da bi veter zaloputnil vrata, vendar druga tožena stranka za to ni poskrbela.

V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavljajo vse stranke, velja vezanost na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da se je tožnik poškodoval dne 8.2.1997, ko je čistil vratarnico. Ko je brisal prag odprtih vhodnih vrat, je veter zaloputnil vrata, ki so mu priprla prste desne roke. To se je zgodilo, ko je tožnik opravljal delo vratarja pri drugi toženi stranki in je s strani nižjih sodišč ugotovljeno, da je šlo za poškodbo pri delu. Nasprotovanje toženih strank, češ da ne gre za nesrečo pri delu, ker ni bil izpolnjen ustrezni obrazec in ni bila prijavljena poškodba pri delu, je nerelevantno, ker gre za nedovoljeno nasprotovanje dejanskim ugotovitvam, hkrati pa gre za zatrjevanje okoliščin, ki za ugotovitev odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo je njen delavec pretrpel na delu, niso pravno odločilne. Dodati je še, da je po tedaj veljavnem 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 50/89, 42/90) veljala odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je njen delavec utrpel pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.

Iz dejanskega stanja izhaja, da je vrata v vratarnico (kontejner) zaloputnil veter. Revizijsko sodišče ne sprejema trditev tožeče stranke o objektivni odgovornosti druge tožene stranke, češ da je v danih okoliščinah šlo za povečano nevarnost. Pritrditi je presoji in razlogom sodišč druge in prve stopnje, da tudi v vetrovnem vremenu vrata v vratarnico niso nevarna stvar. Nevarna je namreč tista stvar, ki po svojem namenu, lastnostih, položaju ali načinu uporabe predstavlja nevarnost za ljudi in okolico, ko je ob normalni, pričakovani in izkustveni uporabi take stvari tveganje povečano.

Vrata pa so povsem običajna stvar, ki na povzročajo nobenega tveganja in jih je vedno mogoče imeti pod nadzorom. To velja tudi za situacijo, ko piha veter, kar pa v območju, kjer veter piha pogosto, kar je ugotovljeno za sporno vratarnico, ni posebna ali nepričakovana okoliščina, saj je tudi nadzor nad vrati v takih okoliščinah mogoč in enostaven. Revizijskim trditvam tožeče stranke o objektivni odgovornosti torej ni slediti, pri čemer tožniku ni v prid sklicevanje na neko pravdno zadevo o sončniku, ki naj bi ga podrl veter in naj bi zato predstavljal nevarno stvar. Tožnik navaja povsem neprimerljiv primer in ne konkretizira zadeve. Če nakazuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 86/98, ko je na plaži veter nosil po zraku senčnike, mu je treba pojasniti, da je bila v navedeni zadevi ugotovljena krivdna odgovornost upravljalca kopališča. Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo krivdne odgovornosti druge tožene stranke (1. odstavek 154. člena ZOR in 158. člen ZOR) zaradi opustitve dolžnega ravnanja, ker tožena stranka ni poskrbela za namestitev mehanske zapore vrat. S tem bi se preprečilo nekontrolirano zapiranje vrat ob pogosto vetrovnem vremenu, na kar je tožnik toženo stranko, kot je ugotovljeno, že predhodno opozoril. Opustitev varnostnega ukrepa pomeni kršitev profesionalne skrbnosti, ki je naloženo drugi toženi stranki v okviru opravljanja dejavnosti. Toženi stranki sicer zatrjujejo odsotnost vzročne zveze, čemur pa ni mogoče pritrditi, saj bi mehanska zapora, npr. posebna kljuka, preprečila, da bi veter zaprl oziroma zaloputnil odprta vrata. Po drugi strani je tudi pravilno stališče nižjih sodišč, da je bil tožnik premalo skrben, saj je vedel, da običajno piha veter in bi lahko na enega od načinov, ki jih je sam v preteklosti že uporabljal (privezanje z vrvico, podstavitev metle ali kamna) preprečil samodejno zapiranje vrat. Tudi tožnik pri opravljanju svoje dejavnosti ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka. Pravilno je torej ugotovljen tožnikov prispevek k nastanku škode (1. odstavek 192. člena ZOR). Ob malomarnem ravnanju tožnika in druge tožene stranke gre za hujšo kršitev na strani slednje, saj je ta zadolžena za sistemske rešitve, medtem ko je na tožnikovi strani možno le improvizacija. Pravilno vretnotenje vseh relevantnih okoliščin po presoji revizijskega sodišča utemeljuje zaključek, ki je podan v odločitvi pritožbenega sodišča, da je podana odškodninska odgovornost druge tožene stranke (in s tem odgovornost prve tožene stranke - zavarovalnice) v višini 60 %, sokrivda tožnika pa v višini 40 %.

Odločitev o podlagi v navedenem razmerju je torej materialnopravno pravilna in so drugačne revizijske trditve vseh pravdnih strank neutemeljene.

Na podlagi navedenega je torej zaključiti, da reviziji v delih, kolikor sta v izpodbijanju vmesne sodbe o podlagi dovoljeni, nista utemeljeni, ker ni zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je revizijsko sodišče reviziji strank v navedenem obsegu zavrnilo (378. člen ZPP).

Revidenti niso uspeli s svojimi revizijami, zato sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka in je odločitev o tem vsebovana že v odločitvah o zavrnitvi oziroma zavrženju njihovih revizij.