Jedro

Sodišče zavrne predlog za ureditveno začasno odredbo z izročitvijo ključev stanovanja, če tožnik težko nadomestljivo škodo utemeljuje zgolj z nezmožnostjo dostopa do nekonkretiziranih "predmetov", "dokumentacije", "predmetov zapuščine" in dejstvom, da toženka omogoča uporabo nepremičnine neznanim tretjim osebam.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje stopnje potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Tožnik je zoper toženko vložil tožbo. Z njo je zahteval: (i) naj toženka vzpostavi prejšnje stanje, tako da mu izroči vse ključe vseh ključavnic vhodnih vrat določenega stanovanja oziroma kar koli, da zagotovi tožniku neoviran dostop v stanovanje ter mu s tem omogoči njihovo odpiranje in posledično neoviran dostop v stanovanje; (ii) prepoved prihodnjega poseganja v tožnikovo posest, posebej menjavo ključavnice oziroma omejevanje ali oviranje ali onemogočanje vstopa v stanovanje ali kakršnega koli drugačnega poseganja v posest; (iii) povrnitev pravdnih stroškov. Skupaj s tožbo je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe. Takšne, da bi sodišče toženki pod pretnjo denarne kazni naložilo izročitev vseh ključev vseh ključavnic vhodnih vrat zadevnega stanovanja ter s tem omogočenje odpiranja vrat in neoviran dostop do stanovanja. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. To je storilo z dvema argumentoma. Prvič zato, ker ni ocenilo za verjetno, da je imel tožnik neposredno dejansko oblast nad stanovanjem in zato obstoj njegove nedenarne terjatve zoper toženko ni verjeten, tako da ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Poleg tega po presoji sodišča prve stopnje ni izpolnjena niti nobena izmed predpostavk, ki jih za izdajo začasne odredbe zahteva drugi odstavek 272. člena ZIZ. Tožnik namreč po presoji sodišča ni konkretno navedel, kakšna težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda grozi tožniku brez začasne odredbe - zgolj to, da ne more dostopati do svojih predmetov, dokumentov in stvari iz zapuščine, po oceni sodišča še ne pomeni, da mu nastaja kakršna koli škoda.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in izda začasno odredbo, podrejeno pa, naj ga razveljavi. Sodišče naj ne bi obrazložilo, zakaj ocenjuje trditve v predlogu za nekonkretizirane in splošne. Našteva, s čim vse je v predlogu konkretizirano utemeljeval obstoj svoje dejanske oblasti nad stanovanjem (da je večkrat preverjal stanje nepremičnine in premičnin v njej, da je imel ves čas ključe in da je tam nekaj časa celo bival) in katere dokaze je za to predlagal. Da to ne zadošča za oceno o obstoju soposesti, je po prepričanju tožnika materialno pravno napačno, zavrnitev v zvezi s tem predlaganih dokazov pa krši njegovo pravico do izjave. Tožnik vztraja, da je izpolnjen tudi t. i. subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe. Tu naj sodišče njegovih trditev - ki jih našteva - o težko nadomestljivi škodi in s tem v zvezi predlaganih dokazov brez obrazložitve ne bi upoštevalo. Posebej poudarja nevarnost, da bi toženka uničila ali odtujila kakšno dokumentacijo, vključno z dokumentacijo zapustnika, ki je v stanovanju živel in čigar dediča sta pravdni stranki ter je pomembna za zapuščinski postopek. Poleg tega naj bi bil tožnik opozarjal na nevarnost, da bi toženka "posegla v substanco" nepremičnine ali iz stanovanja odnesla stvari, ki spadajo v zapuščino. Da toženkin vlom v stanovanje, njen razrez oporoke in dejstvo, da stanovanje uporabljajo neznani tretji, ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe, se zdi tožniku sporno. Sodišče prve stopnje naj bi spregledalo njegovo tezo, da je treba izdati začasno odredbo tudi zato, ker toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se nazadnje izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe utrpel tožnik. Naposled vidi tožnik kršitev pravice do izjave, ker mu sodišče ni vročilo toženkinega prepoznega odgovora na pritožbo, četudi ga ni upoštevalo.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijani sklep je dovolj obrazložen, utemeljitev je jasna, tako da je mogoče razumeti, zakaj je sodišče odločilo, kot je. Očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP zato ni utemeljen.

6.V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstaja ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznanto škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ). Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ ni izpolnjen, kar bi sicer že samo po sebi zadoščalo za zavrnitev predlagane začasne odredbe. Poleg tega je presodilo, da ni izpolnjen niti noben pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

7.Pritožbeno sodišče se s pritožnikom deloma strinja. Res je sodišče prve stopnje prestrogo ovrednotilo tožnikove trditve kot nesklepčne - torej kot takšne, da tudi če bi bile resnične, ne bi pripeljale do pravnega sklepa o tožnikovem izvrševanju posesti stanovanja. Če bi verjetno držalo, da je tožnik, kot je trdil, nemoteno vstopal v stanovanje (da je preverjal njegovo stanje in stanje premičnin v njem), ker je imel ključe, bi to zadoščalo za sklep o njegovi neposredni dejanski oblasti nad stvarjo. Oceno, da tožnik ni izkazal verjetnosti svoje terjatve, je torej sodišče sprejelo prehitro, ne da bi se z dokazi verjetno prepričalo o tem, ali so njegove trditve o (so)posesti resnične in ali so verjetno izpolnjeni še drugi elementi za uspeh v posestnem sporu.

8.Ne glede na pravkar opisano je izpodbijana odločitev pravilna. Predlog za začasno odredbo je namreč sodišče prve stopnje prav zavrnilo (tudi) zato, ker je že na podlagi samih trditev ocenilo, da ni izpolnjen t. i. subjektivni pogoj za njeno izdajo, kakor ga opredeljujejo tri alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri tem je prvostopenjsko sodišče prav izhajalo iz učvrščene sodne prakse, da je treba biti pri izdaji ureditvene začasne odredbe, ki se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, zadržan.²

Izdati jih je treba le v izjemnih nujnih primerih. To posebej velja v motenjskih sporih, ki so sami po sebi hitra in začasna oblika varstva pred samovoljo. Taka začasna odredba je nujna, kadar bi sodno varstvo brez nje ne moglo več doseči svojega namena. Ena takih okoliščin je, če tožniku že v času postopka nastaja nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda.

9.Okoliščine, ki jih je sodišču razgrnil tožnik, niso takšne. Tožnik je trdil, da ne more, ker ni več soposestnik, "preverjati stanja nepremičnine" in v njej lociranih "premičnin", ter dostopati do "dokumentacije", ne da bi slednja abstraktna pojma konkretiziral. Poleg tega pa še, da "stanovanje uporabljajo tretje nepoznane osebe". Vse to so običajne, redne posledice dejstva, da tožnik trenutno ne more v stanovanje, v katerem je do smrti živel zapustnik in se ga tožnik nadeja skupaj s toženko podedovati. Strinjati se je treba s prvostopenjskim sodiščem, da tožnikovo neugodje spričo te prikrajšanosti očitno ni škoda kvalificirane intenzivnosti in težavne odpravljivosti, oziroma tega zaradi abstraktnosti uporabljenih pojmov sploh ni mogoče ugotoviti in stehtati. Povedano z besedami sodišča prve stopnje: če tožnik ne more dostopati do svojih predmetov in dokumentacije ali predmetov zapuščine, še ne pomeni, da mu nastaja kakršna koli škoda; ne navaja, da bi kaj od tega nujno potreboval in da mu zato, ker do tega začasno ne more dostopati, nastaja kakšna posledica. Edina konkretna okoliščina, ki jo je v utemeljitev nevarnosti težko nadomestljive škode oziroma sile navedel tožnik, je domnevno toženkino uničenje oporoke, domnevno najdene v zadevnem stanovanju. Najprej, s fotografijo delov kopije oporoke tožnik ni izkazal uničenja izvirnika. Bistveno pa je, da niti v primeru, če bi tožnik izkazal toženkino domnevno uničenje oporoke - česar ni storil -, skope navedbe ne povedo, kaj konkretno bi glede na to toženka še verjetno uničila (ali odtujila), ali bi bilo takšno uničenje težko nadomestljivo. Ker je sodišče prve stopnje prav ocenilo, da tožnik ni ponudil trditev, ki bi zadoščale za oceno nevarnosti škode in njene težke odpravljivosti, ni ničesar kršilo, ko ni izvajalo dokazov o resničnosti teh - nesklepčnih - trditev.

10.Res se sodišče prve stopnje ni izrecno izreklo o (ne)izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Ni torej izrecno zapisalo, da toženka, če bi sodišče izdalo začasno odredbo, ne bi trpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožniku, ali da bi bila njena škoda le neznatna. A v primeru regulacijske začasne odredbe, ki se (v motenjskem sporu) prekriva s tožbenim zahtevkom in terja zadržan pristop, bi sodišče izvedlo to tehtanje šele, ko bi tožnik zatrjeval in izkazal obstoj hudih neugodnih posledic, ki utemeljujejo potrebnost začasnega varstva. Ko bi torej utemeljeval obstoj posledic, ki sicer ne pomenijo nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, a so dovolj hude (torej resno intenzivne), da upravičujejo izjemno začasno ureditev razmerja, še preden o sodišče v popolnem kontradiktornem postopku vsebinsko odloči o pravici. V prejšnji točki obrazložitve je pojasnjeno, da tožnik takih posledic ni niti ustrezno zatrjeval. Zato jih sodišče prve stopnje ni moglo primerjati s težo tistih, ki bi v primeru začasne odredbe nastale toženki.

11.Pravica do izjave tožniku ni mogla biti kršena s tem, ko mu sodišče ni vročilo vloge (odgovora na ugovor), ki je bila prepozna in je zato tudi samo ni smelo upoštevati. Bistvo pravice do informacije, ki je del človekove pravice do izjavljanja, je zagotoviti posamezniku možnost, da se seznani z vsem procesnim gradivom, ki vpliva na odločitev sodišča, tako da se lahko o njej izreče in s tem tudi sam sovpliva na sodno odločitev. Vloga, ki je sodišče ne upošteva, ker tega skladno z zakonom ne sme (npr. zaradi preteka roka), ni takšno procesno gradivo.

12.Glede na to in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožba ni utemeljena. Zato jo je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka je skladno s 151. členom ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - v nadaljevanju ZIZ.

2Stališče sodne prakse korenini v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 in je razčlenjeno v sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-3, 272/3 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.