Jedro

Tožnik je pred misijskim dopustom opravil 101 zaporednih dni dela in po misijskem dopustu 86 zaporednih dni dela, zato je bil v tem času upravičen do 26 dni tedenskega počitka.

Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem netu znesku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se znesek stroškov postopka zniža na 875,52 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 1.200,53 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 3.104,81 EUR za čas od 2. 8. 2013 do 2. 8. 2016, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka) ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek - za plačilo zneska 331,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 do plačila (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom za obračun bruto zneska od vtoževanega neto zneska odškodnine ter odvedbo predpisanih davkov in prispevkov od njega, ker sodišče ni pristojno za odločanje o tem (III. točka izreka) ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati 1.175,18 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in sklep v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka (IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. Navaja, da prvostopenjsko sodišče v izreku ne bi smelo odločiti, da gre za neto znesek, saj je prav s tem storilo to, kar je Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi označilo za poseganje v pristojnost matičnih davčno-upravnih organov. Po mnenju tožene stranke denarnega zneska ni mogoče označiti za neto znesek, dokler ne nastane davčna obveznost, ta pa lahko nastane šele v trenutku izplačila dohodka, saj po slovenski davčni zakonodaji velja način plačevanja davka po odbitku. Tožena stranka navaja, da je pri odmeri tedenskega počitka potrebno upoštevati zgolj polne tedne, torej od ponedeljka do nedelje, pri odmeri pa se ne upoštevajo dnevi prihoda na misijo in odhoda z misije. Pred tožnikovim odhodom na posebni misijski dopust je preteklo 14 celih tednov, po vrnitvi z misijskega dopusta do konca misije pa ni poteklo 12 tednov, pač pa celih 11 tednov. Tožnik je bil na posebnem misijskem dopustu do četrtka 9. 2. 2012, zato tedna, v katerem je bil navedeni četrtek, ni dopustno šteti kot teden, v katerem tožnik ni imel tedenskega počitka oziroma začeti novega tedna s petkom, saj bi sicer prišlo do podvajanja tedenskega počitka za take tedne. V navedenem tednu je imel tožnik 4 dni dopusta. Do konca misije v soboto 5. 5. 2012 je bilo tako 11 celih tednov. Nadalje utemeljuje, zakaj bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati le nominalno osnovo brez dodatkov. V zvezi s tem je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2018 v 9. točki podala obrazložitev, do katerih se sodišče ni opredelilo, kar omeni kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posebni pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju vojaške službe v tujini s pravnega vidika pomeni specialno pravno ureditev, zato so tudi plače in posebni dodatki urejeni v specialnem predpisu, Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Iz drugega odstavka 5. člena citirane Uredbe izhaja, da je v času, ki predstavlja obdobje počitka, pripadniku v MOM dopustno upoštevati plačo le v višini nominalne osnove, torej brez dodatkov. Tožena stranka v pritožbi navaja, da citirana Uredba tudi izrecno temelji na obračunu dnevne urne postavke. Iz četrtega odstavka 6. člena Uredbe izhaja, da če pripadnik v MOM opravlja vojaško službo oziroma službo izven države manj kot en mesec, se plača obračunava za vsak dan napotitve, vključno s soboto, nedeljo in praznikom, ki je z zakonom določen kot dela prost dan in za drug z zakonom določen prost dan. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nad pripoznanim zneskom dosojen znesek določilo iz naslova višje vrednosti dneva, izračunane iz, prvič, števila povprečnih mesečnih ur namesto števila dni v mesecu, in drugič, iz tožnikove celotne plače (osnove in dodatkov) v višini 4.967,88 EUR namesto nominalne v višini 2.117,88 EUR. Višje delovno in socialno sodišče je že zavzelo stališče, po katerem se v času koriščenja posebnega dopusta pripadniku v MOM plača obračuna le v višini nominalne osnove. Takšno stališče pa mora po navedbah tožene stranke veljati za vse oblike počitka, tudi za tedenski počitek. Meni, da je napačno odločeno tudi o teku zakonskih zamudnih obresti od dneva vrnitve z misije ter poudarja, da po drugem odstavku 299. člena OZ pride tožnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšne postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožnik ni nikoli pozval tožene stranke k plačilu vtoževane terjatve. To je storil šele z vložitvijo tožbe, ki je bila toženi stranki vročena. Sprašuje se, zakaj bi prišla v zamudo že s tožnikovo vrnitvijo z misije. Tega tudi sodišče prve stopnje ne obrazloži, zato je tudi v tem delu podana kršitev 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, da je kot potrebno štelo tudi stroške za dve pripravljalni vlogi, za odsotnost odvetnika iz pisarne in dvakrat 81,40 EUR kilometrine za prihod odvetnika na narok, glede katerih tožena stranka ugovarja pomanjkanja elementa potrebnosti, ki ga zahteva 155. člen ZPP za priznanje stroškov, zaradi česar je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Če sodišče oceno potrebnosti stroškov poda zgolj z navedbo, da je bila vloga potrebna in zato tudi stroški te vloge, ne da bi podalo razloge za takšno oceno, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj take odločitve ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka in je pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje vojaške službe v tujini v času od 9. 10. 2011 do 5. 5. 2012, pri tem pa je bil na posebnem misijskem dopustu od 18. 1. 2012 do vključno 9. 2. 2012. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju 24 ur, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeno absolutno bistveno kršitev delno uveljavlja svoje nestrinjanje s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je povsem ustrezno, sklicujoč se na relevantno sodno prakso, obrazložilo odločitev o višini dosojene odškodnine (torej na kakšen način je določilo višino urne postavke, ki jo je izpeljalo iz tožnikove nominalne plače z dodatki, in vrednost posameznega dne), prav tako pa je podalo primerno pojasnilo glede teka zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka. Glede zadnjih je sodišče prve stopnje s tem, da je stroške priznalo, podalo tudi oceno, da so bili ti potrebni. Obrazložitev o stroških vsebuje vse odločilne razloge za odločitev "po temelju" in pregled stroškov po posameznih predpostavkah, kar pritožbeno sodišče šteje za povsem zadostno.

7. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek kršite 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, ko se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede osnove za odmero odškodnine in teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumi presoji sodišča niso relevantna, ker se nanaša na drugačno dejansko stanje. Zato se sodišče prve stopnje do takšnih naziranj tožene stranke ni bilo dolžno opredeliti, saj glede obravnavane tematike obstaja enotna sodna praksa, na katero se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo.

8. Pritožba navaja, da po vrnitvi z misijskega dopusta do konca misije ni preteklo 12 tednov, pač pa 11 celih tednov. 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Navedeno pa ne pomeni, kot navaja pritožba, da so pri zagotavljanju tedenskega počitka (in posledično ugotavljanju višine škode zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka) merodajni polni tedni, torej tedni od ponedeljka do nedelje. Pri razlagi citirane zakonske določbe je namreč potrebno upoštevati tudi Direktivo 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Njen 5. člen, ki določa tedenski počitek, je potrebno razlagati tako, da ta ne zahteva, da se minimalno obdobje 24-urnega neprekinjenega tedenskega počitka, do katerega je delavec upravičen, dodeli najpozneje na dan, ki nastopi neposredno po šestih zaporednih delovnih dneh, temveč zahteva, da se to obdobje dodeli v vsakem sedemdnevnem obdobju (sodba SEU C-306/16 z dne 9. 11. 2017). V luči te sodbe se zdi neutemeljena in toga vezava tedenskega počitka na polne tedne, ki bi dejansko omogočala prosti dan zgolj v nedeljo. Seveda je na delodajalcu, da preko organizacije dela sam določi dan tedenskega počitka, ta pa bi lahko bil v konkretnem primeru tudi v nedeljo. Vendar tožena stranka tedenskega počitka ni zagotavljala, zato je za presojo števila dni tedenskega počitka mogoča le računska operacija, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje (število zaporednih dni, deljeno s 7). Tožnik je pred misijskim dopustom opravil 101 zaporednih dni dela in po misijskem dopustu 86 zaporednih dni dela, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil v tem času upravičen do 26 dni tedenskega počitka.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in ju tudi ni mogoče enačiti. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, ki jo pritožba napačno povzema, izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem netu znesku.

10. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri določitvi vrednosti dneva napačno izhajalo iz števila povprečnih mesečnih ur namesto iz števila dni v mesecu. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) v četrtem odstavku 6. člena, na katerega se sklicuje tožena stranka, ureja specifično situacijo, ko pripadnik SV opravlja službo izven države manj kot en mesec. Le v takem primeru bi se vrednost dnevne delovne obveznosti določilo glede na število dni, dejansko prebitih na delu v tujini oziroma bi se mesečna plača delila s številom dni v mesecu. V obravnavani zadevi pa je potrebno uporabiti Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/04 in nasl.), ki v 98.c členu določa, da pripadniku za delo v MOM pripada plača po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS (glede osnove za odmero odškodnine), v drugem odstavku 98.c člena pa je še določeno, da se pripadniku plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Kljub navedeni pravni podlagi za izračun vrednosti dneva je tožnik pri izračunu te vrednosti navajal, da mu za vsak dan neizrabljenega tedenskega počitka pripada vsaj 1/30 njegove mesečne plače oziroma 165,59 EUR. Sodišče prve stopnje pa je takemu izračunu pravilno sledilo, ker je to za toženo stranko precej ugodneje (upoštevaje drugi odstavek 98.c člena ZObr bi vrednost dneva znašala dobrih 228,00 EUR).

11. Neutemeljena je pritožba v zvezi z obrestnim zahtevkom. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je sodišče tožniku prisodilo od 2. 8. 2013, tj. za tri leta pred vložitvijo tožbe, tako kot je zahteval s tožbenim zahtevkom, je materialno pravno pravilna. Terjatev iz naslova zamudnih obresti za čas pred tem datumom je namreč zastarala, kar je upošteval že tožnik ob vložitvi tožbe, saj je v 347. členu OZ določen triletni zastaralni rok za zamudne obresti kot občasne terjatve. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva, ko ji je bila vročena tožba, ker je pred tem ni pozval k izpolnitvi obveznosti. V 165. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), je določeno, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je ob sklicevanju na relevantno sodno prakso pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, torej od 6. 5. 2012 dalje, saj mu je takrat nastala škoda. Ker je tožnik glede na določbo 347. člena OZ zahteval zakonske zamudne obresti od 2. 8. 2013 (tri leta pred vložitvijo tožbe), je prvostopenjsko sodišče njegovemu obrestnemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede "neto" zneska v izreku, saj je potrebno upoštevati, da je v tej točki izreka sodbe tožniku prisojen znesek odškodnine, odmerjen glede na neto plačo, ki jo je tožnik v spornem obdobju prejemal v tujini in da je po določbi 169. člena OZ, ki se glede na določbo 246. člena OZ smiselno uporablja tudi za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, oškodovanec upravičen do popolne odškodnine (tj. prisojenega neto zneska odškodnine).

13. Pritožba delno utemeljeno napada odločitev o stroških postopka. V celoti je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sta bili obe pripravljalni vlogi tožeče stranke potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. S prvo pripravljalno vlogo se je tožnik odzval na ugovore tožene stranke v odgovoru na tožbo, enako pa velja tudi za drugo pripravljalno vlogo, ki je bila odziv na vlogo tožene stranke z dne 15. 1. 2018, v kateri je na 12 straneh po temelju in višini ponovno prerekala tožbeni zahtevek. Tožnik se je torej v obeh vlogah opredeljeval do številnih pravnih in dejanskih naziranj tožene stranke in opravil procesna dejanja, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče obe vlogi šteje kot potrebni za pravdo.

Pritožba pa se utemeljeno ne strinja z odločitvijo, da je tožeča stranka upravičena tudi do stroškov za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko in kilometrine. Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je pooblaščenec stranke upravičen do povračila stroškov za odsotnost iz pisarne in kilometrine, če ima sedež v kraju bivališča oziroma sedeža stranke, ter če ima sedež v kraju sedeža sodišča. Tožeča stranka ima sicer pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, vendar mora v takem primeru stroške prihoda zanj nositi sama in jih ni mogoče naložiti v plačilo toženi stranki. Ker je v tem sporu pred sodiščem v Ljubljani tožnika zastopal odvetnik iz A., tožnik pa ima bivališče v B., odvetnik ni upravičen do povračila kilometrine, prav tako pa ne do odsotnosti iz pisarne v višini priznanih 240 točk. Na podlagi navedenega se tožniku prizna naslednje potrebne stroške: 400 točk za tožbo, 600 točk za dve pripravljalni vlogi, 400 točk za zastopanje na prvem naroku in 200 točk na drugem naroku, urnina 200 točk, materialni stroški 26 točk, 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.022,52 EUR. K temu se prišteje še sodna taksa 170,00 EUR, 3,60 EUR potnih stroškov tožnika in 15,40 EUR pričnine, skupaj 1.211,52 EUR. Upoštevaje stroške v znesku 336,00 EUR, prisojene s sodbo na podlagi pripoznave, je toženka dolžna tožniku povrniti še 875,52 EUR. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka delno spremenilo in stroške znižalo na navedeni znesek.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določb prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker je sodišče prve stopnje deloma materialno pravno zmotno tožniku priznalo stroške postopka, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka v IV. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

V ostalem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je v nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker je toženka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen in drugi odstavek 154. člena ZPP).

17. S popravnim sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 488/2018 z dne 19. 11. 2018 so bile popravljene očitne računske pomote v izreku sodbe in sklepa ter v drugem odstavku 13. točke obrazložitve.

18. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe in sklepa Pdp 488/2018 z dne 10. oktobra 2018.