Jedro

Zgolj dejstvo, da sta bila upnika po pozivu sodišča pozvana k vložitvi odgovora na ugovor, še ne pomeni, da so stroški njunega odgovora na ugovor tudi potrebni za konkretni izvršilni postopek. Potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila se ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku oziroma glede poziva sodišča upniku, da se v določenem roku izjasni oziroma odgovori na dolžnikov ugovor, pač pa tudi z vidika upravičenosti dolžnikovih navedb v ugovoru ter z vidika, ali upnik v odgovoru na ugovor tem navedbam nasprotuje ali ne oziroma ali navede nekaj, na kar se sodišče pri odločitvi o ugovoru opre oziroma česar še ni upnik navedel v predlogu za izvršbo.

ZIZ odgovora na predlog za odlog izvršbe ne predvideva in že zato stroškov zanj ni mogoče utemeljeno naložiti nasprotni stranki. Pri odločanju o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe je sodišče prve stopnje dolžno presojati izpolnjevanje zakonskih pogojev za odlog, pri čemer je zatrjevanje in dokazovanje obstoja takšnih pogojev v celoti na strani dolžnika, ki predlaga odlog izvršbe. Upnikovo strinjanje oziroma nestrinjanje s predlaganim odlogom v ničemer ne pripomore k odločitvi sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

II. Upnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi zavrnilo, v 2. točki izreka pa je zavrnilo dolžničin predlog za odlog izvršbe. V 3. točki izreka je odločilo, da upnika sama krijeta svoje stroške odgovora na ugovor ter odgovora na dolžničin predlog za odlog izvršbe.

2. Zoper 3. točko izreka vlagata pritožbo upnika iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da se sklep v tem delu spremeni tako, da se dolžnici naloži povrnitev upnikovih stroškov odgovora na ugovor ter odgovora na dolžničin predlog za odlog izvršbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Upnika sta na podlagi poziva in opozorila sodišča odgovorila na ugovor dolžnice in njen predlog za odlog izvršbe, kateremu sta tudi predložila listinske dokaze. S tem sta dokazovala, da so ugovorne navedbe dolžnice neresnične in sta se dobro zavedala, da jima sodišče neobrazloženega ugovora ne bi vročalo v odgovor in ju pozivalo k vložitvi odgovora na ugovor. Odločitev sodišča je napačna in nezakonita. Dejstvo, da je sodišče ugovor in predlog za odlog vročilo upnikoma v odgovor, samo po sebi pomeni, da je ugovor štelo za pravočasen, popoln in dovoljen, sicer ga upnikoma sodišče ne bi vročalo. Poleg tega pa so bile navedbe dolžnice v ugovoru neresnične in sta bila upnika dolžna do neresničnih navedb se opredeliti, sicer bi jih sodišče v nasprotnem primeru štelo za resnične. Zakon izrecno predvideva vložitev odgovora na ugovor v primeru, ko je ugovor obrazložen in gre zato v primeru vložitve odgovora na ugovor za vlogo, ki je v izvršilnem postopku potrebna. Zato je napačno stališče sodišča, da odgovor na ugovor ni bil potreben in se s tem nesorazmerno posega v pravico upnikov do kontradiktornosti postopka. V kolikor bi bil ugovor neobrazložen, kot to ugotavlja sodišče, ga sodišče ob pravilni uporabi temeljnega zakona, ki ureja izvršilni postopek, ne bi vročalo upnikoma v odgovor. Zato je bil odgovor na ugovor potreben in sta upnika upravičena do povračila stroškov, ki sta jih imela z odgovorom na ugovor. Opozarjata tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 2939/2013 z dne 26. 9. 2013, ki govori o tem, da upnik glede na dopis sodišča razumno ni mogel predvidevati, da bo sodišče ugovor zavrnilo kot neobrazloženega in je tako posledično upnik upravičen do stroškov odgovora na ugovor. Priglasita stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijani 3. točki izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami). Na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ je bilo o pritožbi odločeno po sodnici posameznici.

5. Po določbi 38. člena ZIZ, kateri ureja vprašanje povrnitve izvršilnih stroškov, mora dolžnik upniku povrniti tiste stroške postopka, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer ali so stroški postopka bili priglašeni pravočasno po določbi sedmega odstavka 38. člena ZIZ oziroma ali so stroški potrebni za izvršbo ter ali so stroški upniku dejansko nastali. Upnikova dolžnost pa je, da priglašene stroške določno označi in jih opredeli po drugem odstavku 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. ZIZ je že sam omejil nastajanje morebitnih stroškov strank na ta način, da je navedel, da v primeru, ko dolžnik vloži neobrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi, sodišče ugovora upniku ne vroča v odgovor in mu s tem ne povzroča dodatnih stroškov in odloči o ugovoru tako, da ga zavrne (tretji odstavek 53. člena ZIZ). Po nasprotnem razlogovanju pa v primeru, ko dolžnik v ugovoru navaja pravno relevantna dejstva oziroma navaja razloge, ki preprečujejo izvršbo in je ugovor obrazložen, sodišče zaradi varstva načela kontradiktornosti postopka dolžnikov ugovor vroči upniku v odgovor s pozivom, da ta lahko v osmih dneh od prejema vloži odgovor na ugovor in na ta način izpodbija dolžnikove navedbe in dokaze v ugovoru, hkrati pa ga opozori, da v primeru, če v navedenem roku odgovora na ugovor ne bo podal, se bo štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (tretji odstavek 58. člena ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi očitno štelo za obrazloženega in ga je nato s pozivom upnikoma vročilo v odgovor, iz razlogov izpodbijanega sklepa pa izhaja, da stroški upnikov za odgovor na ugovor niso bili potrebni za izvršbo ravno zato, ker dolžnica ni podala obrazloženega ugovora, to pa pomeni, da tudi če upnika ne bi podala odgovora na ugovor, za njiju ne bi nastale negativne posledice. Upnikoma so nedvomno nastali stroški s sestavo odgovora na ugovor, vendar zgolj dejstvo, da sta bila upnika po pozivu sodišča pozvana k vložitvi odgovora na ugovor, še ne pomeni, da so omenjeni stroški tudi potrebni za konkretni izvršilni postopek. Potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila se ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku oziroma glede poziva sodišča upniku, da se v določenem roku izjasni oziroma odgovori na dolžnikov ugovor, pač pa tudi z vidika upravičenosti dolžnikovih navedb v ugovoru ter z vidika, ali upnik v odgovoru na ugovor tem navedbam nasprotuje ali ne oziroma ali navede nekaj, na kar se sodišče pri odločitvi o ugovoru opre oziroma česar še ni upnik navedel v predlogu za izvršbo. V konkretni zadevi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom dolžnice ni bila odvisna od navedb upnikov v odgovoru na ugovor, saj upnika v odgovoru na ugovor nista navedla relevantnih okoliščin, ki bi jih sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi in zaradi česar bi bili njuni stroški potrebni. Upnika sta v odgovoru na ugovor navedla le, da dolžnica ne zatrjuje obstoja ugovornih razlogov, s čimer sta v bistvu potrdila ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je dolžnica vložila neobrazložen ugovor. Res sta upnika v odgovoru na ugovor poudarila, da so navedbe dolžnice v ugovoru neresnične in da upnika zoper dolžnico nista vložila prijave zaradi davka na darila, kot je to zatrjevala dolžnica v ugovoru in še, da se je davčni postopek zoper dolžnico začel pred koncem pravdnega postopka, kar pa so vse pravno nerelevantna dejstva. Ker je utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor potrebno presojati ne samo po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru in v primeru, ko je odgovor na ugovor vsebinsko prazen in se zgolj izjasnjuje glede na nerelevantne dolžničine trditve v ugovoru, takšnih stroškov odgovora na ugovor ni mogoče naložiti v plačilo dolžnici, saj ne gre za potrebne stroške izvršbe(1).

7. V konkretni zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča odgovor na ugovor upnikov ni bil potreben, saj bi bil končni rezultat, tudi če upnika ne bi podala odgovora na ugovor, povsem identičen rezultatu, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa. Samo dejstvo, da sta bila upnika s strani sodišča prve stopnje pozvana, da v določenem roku odgovorita na ugovorne navedbe dolžnice, pa ne more spremeniti pravnega izhodišča o nepotrebnosti priglašenih stroškov za vložitev vloge, to je upnikovega odgovora na ugovor. Upnika sta namreč v odgovoru na ugovor sama ugotovila, da dolžnica ni zatrjevala obstoja ugovornih razlogov, poleg tega pa sta zgolj prerekala nerelevantne in pravno nepomembne dolžničine trditve v ugovoru. S tem v nobenem primeru nista prispevala k odločitvi sodišča prve stopnje in zgolj iz razloga, ker je sodišče ugovor zavrnilo in sta glede na končni izid postopka upnika v ugovornem postopku uspela, še ni mogoče govoriti o tem, da so bili stroški odgovora na ugovor potrebni. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

8. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je odločilo, da upnika sama krijeta stroške odgovora na dolžničin predlog za odlog izvršbe. ZIZ odgovora na predlog za odlog izvršbe ne predvideva in že zato stroškov zanj ni mogoče utemeljeno naložiti nasprotni stranki(2). Pri odločanju o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe je namreč sodišče prve stopnje dolžno presojati izpolnjevanje pogojev v skladu s 71. členom ZIZ, pri čemer je zatrjevanje in dokazovanje obstoja takšnih pogojev v celoti na strani dolžnika, ki predlaga odlog izvršbe. Upnikovo strinjanje oziroma nestrinjanje s predlaganim odlogom v ničemer ne pripomore k odločitvi sodišča prve stopnje, saj mora sodišče presojati izpolnjevanje pogojev po zakonski določbi 71. člena ZIZ in tako presojati trditveno in dokazno podlago dolžnika v predlogu za odlog izvršbe. Zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in zakonita.

9. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 2939/2013 z dne 26. 9. 2013, na katera se sklicujeta upnika v pritožbi sicer načeloma poudarja, da je bil odgovor na ugovor potreben in so bili potrebni zato tudi stroški, ki so upniku nastali z odgovorom na ugovor v primeru, ko se je sodišče kasneje postavilo na stališče, da je ugovor neobrazložen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz navedene odločbe v 5. točki obrazložitve jasno razvidno, da je upnik v odgovoru na ugovor zatrjeval pravno pomembna dejstva v zvezi z ugovorom in so bili zato omenjeni stroški potrebni za izvršbo. Omenjena odločba tako v konkretnem primeru, ko pa upnika v odgovoru na ugovor nista navajala nobenih pravno pomembnih dejstev, ni primerljiva.

10. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo upnikov zavrnilo ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

11. Upnika v pritožbenem postopku nista uspela, zaradi česar sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Višjih sodišč: VSM I Ip 890/2014, VSL III Ip 2477/2015, II Ip 783/2012 in II Ip 3938/2015. Op. št. (2): Sklep VSM I Ip 364/2015.