Jedro

Ob tem, ko pritožba ne oporeka, da je predmet tožbenega zahtevka v P 30/2024 ugotovitev pritožnikovega zatrjevanega 8/10 deleža, kar ustreza ugovoru o višini deleža, ki ga je ta kot toženec podal v P 20/2020, pritožnik z navedbo, da tožbeni zahtevek ni enak, in da glede na postavljeni zahtevek v P 20/2024 o njegovem deležu ne bo nikoli odločeno, ker takšen zahtevek ni bil postavljen, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča o obstoječi litispendenci, ki je narekovala zavrženje kasneje vložene nasprotne tožbe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna tožba, vložena dne 29.1. 2024, zavrže. 2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka (v nadaljevanju tudi tožnik, pritožnik) po pooblaščenki in uvodoma uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP; sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, stroške pritožbe pa šteje za nadaljnje stroške pravdnega postopka.

Sklicujoč se na neenotnost v sodni praksi, v odvisnosti tudi od postavljenega zahtevka, najprej povzema besedilo dela članka avtorjev I. Ščernjaviča in J. Hudej, objavljenega v reviji Odvetnik 72/2015, ki se nanaša na obravnavo ugovora ali samostojne tožbe glede deleža na skupnem premoženju. V nadaljevanju graja odločitev prvostopnega sodišča, ki ni upoštevalo zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka v tožbi P 20/2020 (ta ne vsebuje odločitve o deležu obeh zakoncev na skupnem premoženju), in kot ga je postavil pritožnik v nasprotni tožbi. Tožeča stranka je namreč v zadevi P 20/2020 pod točko 2. zahtevka zahtevala: "Delež tožeče stranke A. A. na skupnem premoženju znaša 1/2.". Zato tudi če bi ji sodišče glede na ugovor tožene stranke prisodilo manj kot 1/2, ne bi odločilo o deležu (tam) toženca na skupnem premoženju. Posledično se ne strinja, da je ugovor tožene stranke v zadevi P 20/2020 enak nasprotnemu zahtevku v tožbi P 30/2024, ki se glasi: "Delež pravdnih strank na skupnem premoženju znaša 8/10 v korist tožnika B. B. in 2/20 v korist nasprotne tožene stranke A. A.". Če bi se naknadno ugotovilo, da še obstaja skupno premoženje, ki ga pravdni stranki nista zajeli v tožbi (toženec v zadevi P 20/2020 oporeka tudi obsegu skupnega premoženja in postavlja trditev o posebnem premoženju), bi to pomenilo, da toženec iz zadeve P 20/2020 ne more uveljaviti deleža na takšnem skupnem premoženju, ker o njegovem deležu nikoli ni bilo odločeno. Avtomatizem sklepanja na delež toženca iz zadeve P 20/2020, v kateri je odločeno le o deležu tožnice, bi dejansko pomenil prekoračitev tožbenega zahtevka, ker se je odločalo o zahtevku, ki ni bil postavljen.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS1 II Ips 261/2015 in izključujočo naravo deležev zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju, vsebinsko nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilni razlog izpodbijane odločitve je stališče, da je po vložitvi nasprotne tožbe oz. nove tožbe v zadevi P 30/2024, katere predmet je ugotavljanje deleža na skupnem premoženju pravdnih strank, prišlo do visečnosti pravde (litispendence). Tožena stranka iz postopka P 20/2020, kjer isti pravdni stranki nastopata v nasprotnih vlogah, je namreč v tem istem postopku podala identičen ugovor svojega večjega deleža na skupnem premoženju (8/10), kot ga sedaj uveljavlja z nasprotno tožbo, v kateri zahteva, da sodišče ugotovi, da delež pravdnih strank na skupnem premoženju znaša 8/10 v korist tožnika in 2/10 v korist toženke.

6. Procesni učinek litispendence se odraža v posledici, da se, dokler teče pravda, o istem zahtevku med istimi strankami ne more začeti nova pravda; če se pravda začne, sodišče takšno tožbo zavrže.2 Odločitev o zavrženju nasprotne tožbe je prvostopno sodišče pravilno oprlo na določbi prvega odstavka 274. in tretjega odstavka 189. člena ZPP. Pritožba ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o istovetnosti pravdnih strank v zadevah P 20/2020 in P 30/2024, katerega pravilnost tudi sicer potrjuje spisovno gradivo (ti v omenjenih pravdah nastopata v nasprotujočih si vlogah). Ni pa moč pritrditi pritožbenemu stališču o neistovetnosti tožbenih zahtevkov v zadevah P 20/2020 in P 30/2024, ker, tako pritožba, katera sicer pravilno povzema vsebino v citiranih pravdah postavljenih zahtevkov, tožeča stranka v zadevi P 30/2024 zahteva ugotovitev deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju, medtem ko zahteva tožeča stranka v postopku P 20/2020 od sodišča, da ugotovi, da znaša njen delež na skupnem premoženju 1/2. Tožbeni zahtevek v obeh pravdah se namreč nanaša na ugotovitev deležev na skupnem premoženju, pri čemer, upoštevaje naravo skupnega premoženja, katerih deleža skupaj znašata 100 procentov, ugotovitev deleža ene stranke nujno določa delež druge stranke, kot je to pravilno obrazložilo prvostopno sodišče.3

7. Prvostopno sodišče se pri presoji dileme, ali tožencu, ki se sklicuje na večji delež od zakonsko domnevanega polovičnega, zadošča ugovor oz. ali mora vložiti nasprotno tožbo, pravilno sklicuje na vse od odločbe VS RS II Ips 261/20154 z dne 14. 1. 2016 poenoteno sodno prakso. Pritožba primerov neenotne sodne prakse ne predstavi, zato pritožbeno sodišče na takšno posplošeno navedbo ne more odgovoriti bolj konkretno. S sklicevanjem na del članka Ščernjaviča in Hudejeve v reviji Odvetnik 72/2015, ki se nanaša na problematiko načina uveljavljanja deleža toženega zakonca pri skupnem premoženju, pritožba tudi ne more uspešno omajati zaključka prvostopnega sodišča o podani litispendenci nasprotne tožbe s prej vloženo tožbo v zadevi P 20/2020. V letu 2015 objavljeni članek res vsebuje analizo novejše sodne prakse z izpostavljanjem dilem, razvoja sodne prakse in njenih razhajanj, vendar je Vrhovno sodišče ravno z namenom poenotenja slednje, dilemo preseglo z odločitvijo v zadevi II Ips 261/2015, ki jo je sprejelo dne 14. 1. 2016, ko je zavzelo stališče, da ugotovitev deleža na skupnem premoženju zaradi njegove narave enega nujno določa tudi delež drugega zakonca oz. izvenzakonskega partnerja, in da izključujoča narava deležev, ki izhaja iz bistva skupnega premoženja, izključuje zahtevo po vložitvi nasprotne tožbe in tudi prekoračitev tožbenega zahtevka, kar pritožnik torej neutemeljeno izpostavlja kot grajo napačno uporabljenega materialnega prava. Ob tem, ko pritožba ne oporeka, da je predmet tožbenega zahtevka v P 30/2024 ugotovitev pritožnikovega zatrjevanega 8/10 deleža, kar ustreza ugovoru o višini deleža, ki ga je ta kot toženec podal v P 20/2020, pritožnik z navedbo, da tožbeni zahtevek ni enak, in da glede na postavljeni zahtevek v P 20/2024 o njegovem deležu ne bo nikoli odločeno, ker takšen zahtevek ni bil postavljen, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča o obstoječi litispendenci, ki je narekovala zavrženje kasneje vložene nasprotne tožbe.

8. Pritožbeni razlogi, pri čemer pritožba ne konkretizira bistvene kršitve določb postopka, se tako izkažejo za neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

10. Ker je tožena stranka obrazloženo odgovorila na pritožbo, je stroške odgovora šteti kot potrebne stroške. Stroške odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (OT; Ur l RS št. 2/15 z novelami, nazadnje 70/22). Predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 točk po 1. točki tar. št. 22 OT in 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT (12,5 točk), skupaj 637,5 točk, kar upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR) znaša 382,50 EUR oz. zvišano za 22% DDV (člen 12 OT) 466,65 EUR. Tako odmerjene stroške je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

1 V nadaljevanju VS RS. 2 Glej tretji odstavek 189. člena ZPP. 3 Tako prvostopno sodišče v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 4 V izpodbijanem sklepu očitno pomotoma navedena kot II Ips 261/2016.