Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po poročilih mednarodnih organizacij organizacije Albanska narodna armada (AKSH) ne izvaja mobilizacije, njihovo delovanje pa je naperjeno izključno proti pripadnikom srbske ali makedonske narodnosti.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.7.2004; s sklepom (2. točka izreka) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 55/2004-7 z dne 28.1.2004 že drugič zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. V ponovljenem postopku je tožena stranka po vpogledu obširne internetne dokumentacije ugotovila, da zaradi zavrnitve zatrjevanega vpoklica v Albansko narodno armado (AKSH, Armata Kombetare Shijpetare, v nadaljevanju AKŠ) tožniku ne grozi preganjanje, ki ga zatrjuje, saj po podatkih, ki jih je tožena stranka pridobila v postopku, izavajajo pripadniki AKŠ svoje akcije izključno proti pripadnikom srbske ali makedonske narodnosti. Zato je odločila, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje se je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS strinjalo z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi in se v izogib ponavljanju v celoti sklicevalo tudi na te razloge. Zavrnilo pa je tožbene ugovore kot neutemeljene, in sicer, da tožnik v izvorni državi na podlagi podatkov, ki jih je prejela tožena stranka v postopku, ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini oziroma zaradi svojega političnega prepričanja. Njegovo zatrjevanje, da ga ogrožajo pripadniki organizacije AKŠ, ker se ni odzval njihovemu vpoklicu, pa je tudi po presoji sodišča prve stopnje neverodostojno, saj ta organizacija ne vpoklicuje članstva. Podatka, da naj bi pripadniki AKŠ zaradi neodziva vpoklicu celo ubili X.M. in maltretirali S.G., tožena stranka ni našla med obširno internetno dokumentacijo, v kateri so popisane akcije pripadnikov AKŠ. Ker pa AKŠ naperja akcije izključno proti pripadnikom srbske in makedonske narodnosti, tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne more biti ogrožen ob vrnitvi v izvorno državo.
Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka je nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, zakaj je tožnik moral zapustiti izvorno državo in se tja tudi ne more vrniti. Nerazjasnjeno ostaja vprašanje tožnikovega subjektivnega strahu pred preganjanjem s strani pripadnikov AKŠ, ker je odklonil poziv za priključitev k njim. Tudi če ne obstajajo podatki, da bi AKŠ izvajala mobilizacijo, tožnik vztraja, da takšna situacija, kot jo je opisal, v njegovi državi res obstaja. Ob dejstvu, da je dejavnost AKŠ res usmerjena proti pripadnikom srbske narodnosti, ni mogoče na splošno sklepati, da ne ogroža tudi določenih pripadnikov albanske narodnosti. Ne drži, da so v AKŠ le prostovoljni člani. Kadar ta organizacija potrebuje članstvo za določeno akcijo, tudi izvaja mobilizacijo. Ti primeri res niso množični in zato KFOR in UNMIK ne ravnata organizirano proti takim mobilizacijam. Nihče od tistih, na katere se je tožnik v svoji državi obrnil po pomoč, njegove situacije ni obravnaval resno in zato gre za tipičen primer, ko državni organi v izvorni državi določeni osebi ne morejo ali pa ne želijo nuditi zaščite in jo mora zaradi tega poiskati v drugi državi.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna iz zakonita. Prvostopno sodišče je za svojo odločitev navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.
V obravnavanem primeru je tožena stranka obravnavala tožnikovo prošnjo dvakrat. V ponovljenem postopku je tudi po presoji pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje, in ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni uporabilo pravilno materialno pravo in da bi pri tem kršilo pravila postopka v upravnem sporu.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je iz celotnega gradiva, ki ga je zbrala tožena stranka, razvidno, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, ki bi slonelo na rasi, veri, pripadnosti določeni politični skupini ali narodu. Iz upravnih spisov je razvidno, da organizacija AKŠ na Kosovu ne izvaja mobilizacije, saj pri svojem delovanju nima na silo vključenih članov. Po podatkih s Kosova so akcije AKŠ naperjeno izključno proti pripadnikom srbske narodnosti, AKŠ pa deluje tudi na območju severne Makedonije, kjer so akcije naperjene izključno proti pripadnikom makedonskega naroda. Tožnik, ki je Albanec in pripadnik muslimanske vere zaradi svoje narodne oziroma verske pripadnosti zato ne more biti preganjan s strani AKŠ. V Občini M., od koder je tožnik, po poročilih, ki so v upravnih spisih, izhaja, da je v tej občini albansko prebivalstvo tudi sicer v veliki večini oziroma več kot 99%. Nadalje je iz teh poročil razvidno, da v tej občini delujejo enote KFOR ter policijske enote UNMIK, tako mednarodna policija kot tudi kosovska policija, in da bi se na prijavo resnih groženj ta policija tudi odzvala.
Tožnikovo pavšalno zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi, zaradi česar naj bi iz nje pobegnil, je tudi po presoji pritožbenega sodišča neizkazano. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Ponovljeni tožbeni ugovori kot pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.