Jedro

V tem socialnem sporu je mogoče upoštevati zdravstveno stanje in v zvezi s tem preostalo delovno zmožnost tožnika do datuma dokončne odločbe toženca. Tako so lahko relevantni tudi izvidi do tega datuma, kasnejši izvidi pa le toliko, kolikor se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje do referenčnega dne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 9. 2021 in 11. 3. 2021 ter da se tožniku prizna I. kategorija invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 9. 2021 je spremenilo v drugem odstavku 2. točke tako, da je tožniku priznalo dodatne stvarne razbremenitve v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 10. 12. 2020 dalje, v preostalem pa pustilo odločbo toženca z dne 17. 9. 2021 v veljavi. Hkrati je odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje z dodatno izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke.

Sodišče je svojo odločitev v celoti oprlo na mnenje sodnega izvedenca MDPŠ, ki je navajal, da pri tožniku do končanja postopka pri tožencu 17. 9. 2021 ni prišlo do izgube delazmožnosti. Nepravilna je ugotovitev sodnega izvedenca, da pritegnitev izvedenca psihiatra v izvedovanje v ničemer ne bi vplivala na njegovo izdelano mnenje, da pri tožniku še ni podane delovne nezmožnosti. Tožnik je bil 7. in 21. 10. 2022 pregledan v psihiatrični kliniki A. Psihologinja je 14. 11. 2022 (po opravljenem naroku v tem postopku) izdala psihološki izvid, iz katerega je razvidno, da je pri tožniku ugotoviti izrazito psihomotorično upočasnjenost ter pomembne deficite na področju jezikovne sposobnosti spomina in izvršilnih funkcij, kar vse je posledica hude depresivne simptomatike. Zaradi opisanih kognitivnih deficitov hude razpoloženjske motnje, izgube samospoštovanja, prisotne somatske bolezni oziroma stanja po infarktu, kjer ni predvidevati izboljšanja, je ugotoviti, da tožnik ni več sposoben za pridobitno delo, prav tako ne za novo učenje ali menjavo poklica. Iz priloženega izvida sicer ni razvidno, na katero obdobje se nanašajo ugotovitve klinične psihologinje, vendar tožnik ocenjuje, da je bilo takšno stanje podano že v času, ko je toženec ocenjeval njegovo delazmožnost, kar je predmet tega postopka. Sodišče bi tako moralo slediti predlogu tožnika, da bi po zaslišanju izvedenca MDPŠ imenovalo tudi izvedenca psihiatra oziroma kliničnega psihologa, ki bi podal mnenje od kdaj je pri tožniku izkazana psihomotorična upočasnjenost in upad kognitivnega funkcioniranja. Sodišče se je o tožnikovem zdravstvenem stanju lahko samo prepričalo, ko je s težavo podajal izjavo v sodnem postopku. Priglasil je tudi stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec opozarja, da so s strani tožnika navajane kršitve pavšalne. Kot dokaz je priložen izvid kliničnega psihologa z dne 14. 11. 2022, ki je nastal več kot eno leto po dokončnosti izpodbijane odločbe, nenazadnje pa tudi po zaključku dokazovanja s strani sodišča. Gre za izvid, ki ne more izkazovati stanja na dan dokončnosti odločbe toženca ter ga toženec pri svojem odločanju ni mogel upoštevati, saj takrat ni obstajal. Postopek ugotavljanja invalidnosti ni namenjen zdravljenju, temveč oceni preostale delovne zmožnosti. Predhodno mora biti opravljena diagnostika in zdravljenje. Izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja izvida ni mogel upoštevati, saj izvid še ni obstajal, še manj ga je lahko upošteval toženec. Izvid predstavlja podlago za morebitni prihodnji postopek. Ni izkazano tožnikovo zatrjevanje o podanem dokaznem predlogu o imenovanju sodnega izvedenca psihiatra. Izvedenec je bil zaslišan in je prepričljivo odgovoril na vsa tožnikova vprašanja, tudi z vidika psihiatričnih težav ter potrebe po imenovanju sodnega izvedenca psihiatrične stroke. V tem postopku se lahko presoja zakonitost odločitev toženca, ne pa dejansko stanje, ki je nastalo po dokončnosti te odločbe. Sodna praksa je že večkrat potrdila stališče, da je za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti najprimernejša specializacija MDPŠ, ki je za ta namen specializirana. Upoštevani so bili vsi razpoložljivi izvidi, tudi psihiatra. Ti niso vsebovali nejasnosti, zato jih je upošteval pri svoji oceni. Tudi sodišče se je do tega vprašanja v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo in pojasnilo izvid klinične psihologinje, ki nenazadnje ni izvedenka medicinske stroke in na zakonitost odločitve sodišča ne more vplivati. Priporočila lečečih specialistov ne morejo biti odločilna, saj je v njihovi pristojnosti drugačna ocena in ne ocena preostale delovne zmožnosti. Sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi postavilo še dodatne izvedence v tej zadevi oziroma da ne bi sledilo že imenovanemu izvedencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali gre pri tožniku za izgubo celotne delovne zmožnosti ali pri njemu obstoji preostala delovna zmožnost delovnega invalida.1

7. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na ugotovitev sodnega izvedenca MDPŠ.2 Sodišče je podano izvedensko mnenje ocenilo v skladu z objektivnimi kriteriji ugotavljanja invalidnosti, kjer ni relevantno samo zdravstveno stanje zavarovanca, temveč je le-to potrebno soočiti z obremenitvami in tveganjih poklica v smislu 63. člena ZPIZ-2. Argumentirana dokazna ocena sodišča je razvidna v 11. in 12. točki obrazložitve. Sodni izvedenec se je ustrezno opredelil do tožnikovega ugovora o pritegnitvi izvedenca psihiatra, saj bi to predlagal sam, če bi iz razpoložljive medicinske dokumentacije, zaznal potrebo po psihološkem in psihiatričnem pregledu. Ključno je, da je sodni izvedenec upošteval ugotovitve lečečih specialistov, ki jih je nato ocenil v smislu standardov opredeljevanja invalidnosti.

8. Sodišče je v 14. točki obrazložitve sodbe kot ključno pravilno izpostavilo, da iz kasneje predloženega izvida psihološkega testiranja z dne 14. 11. 2022 ni razvidno časovno obdobje, na katero se nanaša opisano zdravstveno stanje tožnika in ki bi posledično lahko predstavljalo podlago za nadaljnjo oceno. V tem socialnem sporu je mogoče upoštevati zdravstveno stanje in v zvezi s tem preostalo delovno zmožnost tožnika do datuma dokončne odločbe toženca. Tako so lahko relevantni tudi izvidi do tega datuma, kasnejši izvidi pa le toliko, kolikor se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje do referenčnega dne. Ker iz psihološkega izvida ni določno razvidno, na katero časovno obdobje oziroma kdaj se je pri tožniku razvila opisana klinična slika, bo kot pravilno opozarja toženec, ta izvid lahko predstavljal le podlago za postopek uveljavitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja.3

9. Skladno z določilom 337. člena ZPP bi tožnik lahko s tem izvidom dokazoval poslabšanje zdravstvenega stanja,4 pa vendar, ker iz izvida ni razvidno, na katero časovno obdobje se nanaša opisana klinična slika, predloženi dokaz ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve.

10. Sodišče je v 3. točki obrazložitve sodbe argumentirano obrazložilo zakaj ni podlage, da bi po tretjem odstavku 254. člena ZPP imenovali novega izvedenca s področja psihiatrije.5

11. Upoštevajoč obrazloženo je pravilen materialnopravni zaključek o preostali tožnikovi delazmožnosti. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Tožnik vztraja, da ga je potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 26/2017, da je za ugotavljanje invalidnosti najbolj usposobljen izvedenec medicine dela, prometa in športa. 3 Kjer bodo ugotovitve iz izvida 14. 11. 2022 presojane v smislu vpliva na tožnikovo preostalo delovno zmožnost. 4 Izpolnjen pogoj nekrivde je očiten, saj je za nov dokaz tožnik izvedel po koncu glavne obravnave in mu nekrivde ni treba izkazati, ker je zajeta že v samem dejstvu, da je dokaz nastal po zaključku glavne obravnave. 5 Specialist psihiater kot zdravnik zdravi duševne bolezni, težke duševne motnje, postavi diagnozo in predpiše način zdravljenja v kolikor je to potrebno, psihologovo področje delovanja pa je širše, saj je usposobljen za psihometrično testiranje in ocenjevanje, psihološko svetovanje, kar predstavlja podlago za morebitno nadaljnje psihiatrično zdravljenje, ne pa za zdravljenje v smislu medikamentoznih terapij.