Jedro

Ker določba 4. člena ZZVN iz kroga upravičencev, ki se po tem zakonu štejejo za žrtve vojnega nasilja, izrecno izključuje osebe, ki so bile pripadniki fašistične ali nacistične stranke ali njunih enot, za odločitev o statusu prisilnega mobiliziranca ni pravno pomembna okoliščina, ali je bila oseba v te enote vključena prostovoljno ali prisilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Mariboru, št. U 427/98-8 z dne 27.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.1.1998. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote M.S. z dne 16.10.1997, in odločila, da se tožniku status in pravice žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca ne priznajo, ker ob ugotovitvi, da je bil tožnik pripadnik enot SS od 1.2.1943 do 25.4.1945 in dne 25.4.1945 odpuščen iz vojaške službe na povelje SS vrhovne komande protitankovske obrambe, niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, v nadaljevanju ZZVN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. V 4. členu ZZVN je določeno, da je ob pogojih iz 2. in 3. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja oseba, ki je bila z aktom okupacijskih sil prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja, razen, če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Iz zgodovinskih dejstev je znano, da so enote SS vojaške enote nemške nacistične stranke. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik po prisilni mobilizaciji pripadnik SS enot, saj to izhaja iz listin, ki so v upravnih spisih, to pa tožnik tudi priznava, vendar se pri tem sklicuje na dejstvo, da ni bil prostovoljec, temveč da je bil v enote SS prisilno mobiliziran. Ker pa po določbi 4. člena ZZVN ni pomembno, na kakšen način je oseba postala član enot nacistične stranke, na odločitev v tej zadevi takšen ugovor ne more vplivati.

Tožnik v pritožbi ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje in zatrjuje, da je ureditev ZZVN krivična, ker ne razlikuje med prostovoljci in vpoklicanimi vojaškimi obvezniki. Navaja, da je iz zgodovinskih dejstev znano, da so obstajale prostovoljne vojaške SS enote nacistične stranke, ki so znane po svojem nasilju, in enote SS, v katere so bili prisilno mobilizirani vojaški obvezniki. Tudi sam je bil prisilno mobiliziran kot vojaški obveznik. Ves čas vojaške službe je bil vojak za zvezo in ni bil na fronti.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo za tožnika pravilno ugotovljeno, da je bil v času, za katerega uveljavlja priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca, pripadnik enot SS, ki so glede na zgodovinska dejstva enote nacistične stranke. Na taki dejanski podlagi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo zakon, ko je pritrdilo toženi stranki, da tožniku ne gre status žrtve vojnega nasilja. ZZVN je namreč v 4. členu določil izjemo in iz kroga upravičencev, ki se po tem zakonu štetejo kot žrtve vojnega nasilja, izrecno izključil osebe, ki so si v rednih vojaških enotah okupatorja pridobile častniški čin ali so bile pripadnik fašistične ali nacistične stranke ali njunih enot. Ker navedena zakonska določba ne razlikuje med osebami, ki so bile prostovoljno ali prisilno pripadniki fašistične ali nacistične stranke ali njunih enot, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore glede načina vključitve tožnika v enote SS. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ker z njimi tožnik le ponavlja tožbene ugovore, da v enote SS ni bil vključen prostovoljno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.