Jedro

Delodajalec je vezan na razlog za zaposlitev delavca za določen čas, ki ga je opredelil v sklepu o izbiri oziroma pogodbi o zaposlitvi delavca. Če je lahko že ob sklenitvi delovnega razmerja za določen čas ugotavljal, da razlog, na katerega se sklicuje, dejansko ne obstaja, se kasneje ne more sklicevati na obstoj drugih zakonskih razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 27.9.2001 in 29.1.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi poteka časa s 30.9.2001. Hkrati je zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek, da je tožničino delovno razmerje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, da ji s 30.9.2001 delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice nazaj na delo. Ugotovilo je, da je tožena stranka s tožnico dne 1.1.2001 in 1.4.2001 zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (drugo za čas do 30.9.2001) iz razloga vključitve v postopek razreševanja zaposlitve presežkov delavcev pri tožničinem prejšnjem delodajalcu (10. alinea 17. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), čeprav pri prejšnjem delodajalcu sicer formalni postopek prenehanja delovnega razmerja v smislu razreševanja trajnega presežka delavcev ni bil izveden in je bila tožnica pri prejšnjem delodajalcu dalj časa zaposlena na podlagi večkratnih pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil podan in da je bilo zato s tožnico pri toženi stranki delovno razmerje za določen čas sklenjeno nezakonito, tako da se šteje, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je bila tožničinemu prejšnjemu delodajalcu odpovedana pogodba o opravljanju del čiščenja, tako da je nedvomno šlo za dejanski presežek delavcev, ki so pri prejšnjem delodajalcu izgubili delo. Poleg tega se niti sodišče prve stopnje in niti sodišče druge stopnje nista opredelili do drugega zatrjevanega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tožnico, to je, da je prišlo v spornem obdobju pri toženi stranki hkrati do začasnega povečanja obsega dela. Glede na vsebino izpodbijane sodbe je opredelitev do tega dejstva bistvena, tako da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je sodišče zmotno presodilo, da ni bil podan zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas že glede na vključitev tožene stranke v razreševanje zaposlitve viška delavcev pri tožničinem prejšnjem delodajalcu.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga izpodbijani sodbi, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnici pri prejšnjem delodajalcu prenehalo delovno razmerje na podlagi obvestila z dne 6.12.2000, s katerim je bila seznanjena tudi tožena stranka. Iz navedenega obvestila izhaja, da je tožnici z 31.12.2000 pri prejšnjem delodajalcu prenehalo delovno razmerje zaradi poteka pogodbe, sklenjene za določen čas. Ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo pri prejšnjem delodajalcu za presežek delavcev zaradi odpovedi ene od pogodb o opravljanju storitev, sodišče druge stopnje pravilno zaključuje, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo kot presežni delavki in zato ni mogla biti vključena v postopek razreševanja zaposlitve presežkov delavcev, oziroma ob njeni zaposlitvi pri toženi stranki ni bil podan razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas iz 10. alinee 17. člena ZDR/90, to je vključitev tožene stranke v postopek razreševanja zaposlitve presežkov delavcev v drugi organizaciji. Revizijsko sodišče soglaša, da navedeni zakonski razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, na katerega se sklicuje tožena stranka v svojih sklepih o zaposlitvi tožnice z dne 18.12.2000 in 15.3.2001, ni bil podan.

Delodajalec je vezan na opredelitev razloga za zaposlitev delavca za določen čas v sklepu o izbiri oziroma pogodbi o zaposlitvi delavca. Če je lahko že ob sklenitvi delovnega razmerja za določen čas ugotavljal, da razlog, na katerega se sklicuje, dejansko ne obstaja, se kasneje ne more sklicevati na obstoj drugih zakonskih razlogov. Ker je bila tožena stranka že ob sklenitvi delovnega razmerja s tožnico seznanjena s formalnim načinom prenehanja delovnega razmerja tožnice pri prejšnjem delodajalcu (zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas), pa se je kljub temu sklicevala na neobstoječ razlog vključitve v program razreševanja zaposlitve presežka delavcev, se v sodnem postopku v zvezi s tožničino zaposlitvijo za določen čas ni mogla uspešno sklicevati na domnevno začasno povečani obseg dela. Zato sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko tem navedbam ni sledilo.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.