Jedro

Delovno razmerje obstoji, četudi pisna pogodba o zaposlitvi ne obstaja, pa se ugotovi obstoj elementov delovnega razmerja. Pri tem ni bistvenega pomena le, ali oseba, ki delo opravlja, prejema plačilo in na kakšni podlagi je prijavljena v socialna zavarovanja, ampak je treba objektivno ugotoviti predvsem, ali je podan element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se po tem elementu (po osebni odvisnosti delavca) delovno razmerje odločilno razlikuje od preostalih pogodbenih razmerij.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1., 2., 3., 4. in 5. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnici dne 12. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo kot nezakonito (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 12. 1. 2009, temveč še traja do 16. 3. 2010 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 12. 1. 2009 do 16. 3. 2010 priznati delovno dobo, jo za ta čas prijaviti v vsa zavarovanja in ji obračunati vsakokratno mesečno bruto plačo v višini 1.870,00 EUR, nato pa po odvodu davkov in prispevkov izplačati vsakokratni mesečni znesek plače v višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska plače od vsakega 18. v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila ter ji obračunati bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 950,00 EUR, po odvodu davka pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača odškodnino v višini 32.400,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (4. točka izreka) in da ji povrne stroške postopka v višini 1.911,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po tem pa v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (5. točka izreka). Zavrnilo je modificirani tožbeni zahtevek pod točko 6. tožbe, kot je razviden iz izreka sodbe.

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. do 5. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožnica direktorica in družbenica tožene stranke do njene razrešitve dne 24. 12. 2008. Pogodbo o zaposlitvi bi morala skleniti s toženo stranko in ne sama s seboj, saj gre za dvostransko razmerje. Iz dokaznega postopka izhaja, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni bila sklenjena ne v pisni ne v ustni obliki. Tožnica tekom postopka ni podala dokaznega predloga, da tožena stranka predloži njeno pogodbo o zaposlitvi, s tem pa tudi ni uveljavljala edicijske dolžnosti po 227. členu ZPP. Sicer pa pogodba o zaposlitvi za direktorja družbe ni bila obvezna. Stališče sodišča, da je ustna ali pisna pogodba o zaposlitvi morala biti sklenjena, nima opore v materialnem pravu. Glede na status družbenice in poslovodje je dokazno breme o obstoju vsebine pogodbe o zaposlitvi na strani tožnice. Tožena stranka je tožnico z dnem 12. 1. 2009 odjavila iz zavarovanja zaradi razrešitve tožnice kot direktorice. Iz obračunskih listov, ki jih je predložila tožnica, ni razviden datum izplačila, pri posameznih pa je dopisan z roko. Ne soglaša s presojo sodišča glede neupoštevanja izplačila plače po prenehanju pogodbenega razmerja s toženo stranko in višine prisojene odškodnine na podlagi določil o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem sporu tožnica uveljavlja ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 12. 1. 2009. V takem primeru obstoj delovnega razmerja predstavlja predhodno vprašanje, pri katerem sodišče presoja, ali so pred navedenim datumom res obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ali pa je šlo za kakšno drugo razmerje.

Materialnopravni zaključek sodišča o obstoju delovnega razmerja temelji na tem, da je bila tožnica redno zaposlena, da so podani elementi delovnega razmerja in da je bila podana volja obeh družbenikov glede obstoja delovnega razmerja. Tožnica je zatrjevala, da je bila redno zaposlena od 2. 7. 1999 do 12. 1. 2009, zato je potrebno pri odločanju upoštevati ZTPDR (Uradni list SFRJ, št. 60/80 s spremembami), ZDR/90 (Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) in ZDR (Ur. l. RS; št. 42/2002 s spremembami) z veljavnostjo od 1. 1. 2003 dalje. Pri tem se je tožnica sklicevala na obstoj pisne pogodbe o zaposlitvi, ki je tekom postopka ni predložila; je pa v tožbi zatrjevala, da se ta nahaja v prostorih tožene stranke, v katere nima dostopa, in sodišču v tožbi tudi predlagala, da toženo stranko pozove k njeni izročitvi. Edicijsko dolžnost strank v dokaznem postopku in postopanje sodišča v takem primeru določa 227. člen ZPP, na katerega v pritožbi opozarja tožena stranka. Pisna pogodba o zaposlitvi je listina, zato v primeru, ko se stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče od te stranke, naj listino predloži, in ji določi za to rok (1. odstavek 227. člena ZPP). Dokler sodišče tožene stranke ne pozove k predložitvi pisne pogodbe o zaposlitvi, ni podlage za sklepanje o obstoju pisne pogodbe o zaposlitvi v obliki formularja zgolj na podlagi izpovedi tožnice. Druge dokaze za ugotovitev tega dejstva bi lahko sodišče izvedlo šele po izdaji sklepa o predložitvi listine (4. odstavek 227. člena ZPP).

Sicer pa delovno razmerje lahko obstaja tudi, če ni pisne pogodbe o zaposlitvi. Po 4. odstavku 15. člena ZDR pomanjkanje pisnosti ne pomeni tudi, da pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pa je obstoj elementov tega razmerja. Pri tem ni bistveno, če elementi delovnega razmerja v ZDR/90 niso bili izrecno določeni, tako kot sedaj v 4. členu ZDR, saj jih je mogoče in potrebno ugotavljati na podlagi zakonskih določb, ki urejajo posebnosti delovnega razmerja (tako sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007 in opr. št. VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008). Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t.i. direkcijska oblast delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pogodbenih razmerij odločilno razlikuje zlasti po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pri tem se podrejenost delavca kaže v pravici dajanja navodil delodajalca glede na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. V delovnem razmerju je delavec tisti, ki ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in svojega delovnega časa. Zato je za presojo elementov delovnega razmerja pomemben obseg vezanosti delavca na navodila in nadzor delodajalca, pri tem pa je potrebno izhajati iz dejanske izvedbe teh del in ne morda iz poimenovanja osebe kot delavca, ki takšno delo opravlja ali zgolj iz poimenovanja prejemka za plačo. V določenih primerih je sicer mogoče upoštevati tudi voljo strank, ni pa ta neomejena, saj morajo biti kriteriji za razlikovanje delovnega razmerja od drugih pogodbenih razmerij čim bolj objektivni. Za odločitev o obstoju delovnega razmerja tudi ni bistvena ureditev zavarovanja po predpisih, ki urejajo socialno zavarovanje, kot to navaja tožnica, saj priznanje delovnega razmerja ni odvisno od zavarovanja. Prav tako ni pomembno le, ali se delo v delovnem razmerju opravlja proti plačilu, temveč morajo biti podani tudi drugi elementi delovnega razmerja, kot ga opredeljuje 4. člen ZDR. Gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti.

Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo le s tem, da sta tožnica in direktor tožene stranke Beckers kot večinski lastnik družbe opravljala vsak svoje delo v družbi, prejemala plačo in bila prijavljena v zavarovanje. Takšen zaključek pa je po povedanem vsaj preuranjen, saj je bistvena vsebina določenega konkretnega razmerja med strankama, ki jo je potrebno najprej natančno in čim bolj objektivno ugotoviti in šele iz te vsebine sklepati na obstoj elementov delovnega razmerja v celotnem obdobju.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pooblastil o razpisu pritožbene obravnave se glede na naravo stvari in okoliščine primera ni moglo poslužiti. Pri oceni, da postopka ne bo samo dopolnjevalo je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. Ocenilo je namreč, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal več časa in bi bil dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti, strankam pa bi bila zaradi obravnave dejanskih okoliščin odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva in s tem presoja odločitve z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

V novem postopku bo moralo sodišče izhajati iz tega, da je bila tožnica v spornem obdobju kot poslovodja tudi družbenik s 25 % deležem v družbi. Ni dvoma, da je tožnica v tem svojstvu v družbi (toženi stranki) opravljala določena dela in naloge in za to delo pridobivala dohodek, vendar ostaja odprta vsebina pogodbenega razmerja med strankama. Tožnici se lahko prizna položaj delavke, če obstajajo elementi delovnega razmerja (1. odstavek 9. člena v povezavi s 72. členom ZDR). Na to se navezuje določba 16. člena ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. V zvezi s to določbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009 že zavzelo stališče, da gre za zakonsko presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva - obstoj delovnega razmerja, temveč le t. i. domnevno bazo – elemente delovnega razmerja. Ob upoštevanju navedenega bo moralo sodišče ugotoviti, kako sta stranki dejansko oblikovali oziroma izvajali razmerje med njima in ali je v njem najti vse elemente delovnega razmerja, v tem okviru pa zlasti, ali je tožnica glede na statusni položaj, ki ga je imela v družbi (toženi stranki), delala tudi po navodilih in nadzorom tožene stranke.

V posledici razveljavitve odločitve v izpodbijanem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede obstoja delovnega razmerja se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.