Jedro

Razveljavitev prehodne določbe OZ z ustavno odločbo U-I-300/04 ima za posledico drugačno (spremenjeno) obravnavanje obligacijskih razmerij, nastalih za časa veljavnosti ZOR (uveljavlja prepoved ne ultra alterum tantum tudi za obligacijska razmerja, nastala pred OZ) in ne more imeti učinka za nazaj (pred začetkom učinkovanja razveljavitve) oziroma ne daje podlage za uveljavljanje (obogatitvenih) zahtevkov za opravljena pravna dejanja na podlagi dotlej veljavne zakonodaje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.230,40 EUR z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno iz 1. točke izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek, tj. še za plačilo 6.294,12 EUR z zamudnimi obrestmi je zavrnilo (2. točka izreka sodbe) in odločilo o pravdnih stroških (3. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo le v odločitvi o začetku teka zamudnih obresti od pravdnih stroškov, sicer pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 533/2010 z dne 31. 3. 2011 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali odločba Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 učinkuje tako, da so zakonske zamudne obresti, ki so na dan 1. 1. 2002 dosegle glavnico, prenehale teči že z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika 1. 1. 2002 ali šele 18. 3. 2006, dan po objavi ustavne odločbe v Uradnem listu RS.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da podlaga za odtegovanje obresti po 1. 1. 2002 ni bila ne kakšna posamična odločba ne zakon. Edina odločba je bil sklep o izvršbi, ki pa ni imel učinkov pravnomočne odločitve glede zamudnih obresti po njegovi izdaji (311. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP in ustavni odločbi Up-227/05 in Up-699/05). Upnik v izvršilnem postopku ni zahteval izdaje odločbe po 22. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in taka odločba tudi ni bila izdana. O višini zamudnih obresti po 18. 12. 1996 (in v tem okviru tudi po 1. 1. 2002) tako še ni bilo pravnomočno odločeno. Trdi, da praksa višjih sodišč v Celju, Kopru in Mariboru zavzema enaka stališča kot tožnik, tj. da so učinki ustavne odločbe posegli tudi že v odprte izvršilne postopke, pri čemer se sklicuje na konkretno navedene odločbe teh sodišč. Ker ni bil izdan noben posamični pravni akt (odločba sodišča), ki bi z učinki pravnomočnosti toženko legitimiral tudi za obresti po 1. 1. 2002, splošni pravni akt (zakon), ki bi bil lahko podlaga za prejem spornih zneskov, pa je bil glede tega razveljavljen, je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna. Po 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je treba tako šteti, da zamudne obresti niso tekle in je zato tožena stranka v izvršbi prejela več od tistega, do česar je bila upravičena. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

5. Izvod dopuščene revizije je bil skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije vročen toženi stranki (375. člen ZPP), ki na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Temelj obravnavanega spora je neupravičena obogatitev: tožnik, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, s tožbenim zahtevkom zahteva vrnitev v postopku izvršbe od njega izterjanih zneskov, ki predstavljajo zamudne obresti od dolgovane glavnice od 1. 1. 2002 dalje, saj so obresti do tedaj dosegle glavnico. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbenemu zahtevku ugodili le za zneske, izterjane po 18. 3. 2006 (dan po objavi ustavne odločbe v Uradnem listu RS) kot dnevu začetka učinkovanja ustavne odločbe. Zavrnjeni del zahtevka se tiče zneskov izterjanih zakonskih zamudnih obresti od uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) 1. 1. 2002 do 18. 3. 2006 in ta del odločitve sodišč druge in prve stopnje je predmet preizkusa v tem revizijskem postopku glede uvodoma omenjenega vprašanja o učinkovanju ustavne odločbe U-I-300/04. 8. Pravne posledice razveljavitve zakona, ki ni v skladu z ustavo, urejata 43. in 44. člena ZUstS: Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče (43. člen), razveljavljeni zakon ali del zakona pa se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem začetka učinkovanja razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen). Odločitev je torej odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bilo o zamudnih obrestih sploh pravnomočno odločeno oziroma kaj je pravna podlaga za izterjavo zamudnih obresti, zapadlih po izdaji izvršilnega naslova.

9. Zamudne obresti so v izrekih izvršilnih naslovov že po naravi stvari praviloma določene zgolj opisno. Odločitev o njih je (dovolj) določena, če so zamudne obresti opredeljene v treh pogledih: (1) od katerega zneska (glavnice) tečejo, (2) od kdaj do kdaj tečejo in (3) po kakšni obrestni meri tečejo. Če so za opredelitev obsega tega dela (akcesorne) obveznosti dolžnika v izvršilnem naslovu navedeni vsi relevantni parametri, ugotovi višino obresti nominalno z razlago sodišče v izvršilnem postopku, torej znotraj kriterijev njihove določljivosti, opredeljenih v izvršilnem naslovu. Pomembna okoliščina je namreč, da je nominalen znesek obresti mogoče ugotoviti le za nazaj. To pa ne pomeni, da o zamudnih obrestih, ki zapadejo v bodoče po izdaji izvršilnega naslova, sploh ni odločeno. Nasprotno, o njih je pravnomočno odločeno, le izvršilnemu sodišču je pridržano, da upoštevajoč v izvršilnem naslovu opredeljene kriterije in zakonsko ureditev zamudnih obresti kot celoto določi nominalni znesek obresti oziroma trenutek prenehanja njihovega teka. Čeprav sme sodišče s sodbo naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP), v drugem in tretjem odstavku 311. člena ZPP pa kot izjema od tega pravila zamudne obresti niso navedene, sodna praksa dosledno priznava tudi zakonske zamudne obresti od zapadle denarne terjatve, in to tudi tiste obresti, ki do konca glavne obravnave še niso zapadle. Ker so zamudne obresti objektivna posledica zamude, je takšna odločitev ob ugotovitvi, da je dolžnik z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti že v zamudi, tudi edino logična, institut pravnomočnosti pa ovira, da bi upnik z novo tožbo zahteval plačilo zamudnih obresti, zapadlih po izdaji (prejšnjega) izvršilnega naslova s prikazano opisno opredelitvijo te akcesorne dolžnikove obveznosti. Bistvo časovne opredelitve teka zamudnih obresti se tako pokaže v določitvi datuma, od kdaj zamudne obresti tečejo. V sodni praksi prevladujejo izreki, da tečejo od določenega datuma „do plačila“. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da takšna odločitev ne pomeni, da zamudne obresti tečejo nujno vselej dobesedno „do plačila“, pač pa, da tečejo do plačila takšne obresti po zakonsko določeni obrestni meri, ki so v skladu z zakonsko ureditvijo zamudnih obresti kot celoto, zapis v izvršilnem naslovu o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti pa tako v resnici pomeni „do prenehanja obveznosti“, kar pomeni do kateregakoli zakonsko predvidenega načina prenehanja obveznosti, kar glede zamudnih obresti lahko pomeni tudi njihovo prenehanje teka zaradi (veljavnega) pravila ne ultra alterum tantum.

10. Obrestna mera zamudnih obresti se v izvršilnih naslovih praviloma izraža skozi besedno zvezo „zakonske zamudne obresti“ ali „zakonite zamudne obresti“. Ta besedna zveza pomeni, da zamudne obresti tečejo po obrestni meri, ki je za posamezno časovno obdobje določena z zakonom oziroma po vsakokratni (v trenutku obračuna) predpisani obrestni meri. S tem se je sodna praksa izognila obširnemu navajanju spreminjajoče se obrestne mere v izrekih sodnih odločb, ki jo je bilo itak mogoče navesti le za pretekla obdobja, ne pa tudi v bodoče, za obresti, zapadle po izdaji izvršilnega naslova. Vendar pa to ne pomeni niti, da obrestna mera zamudnih obresti ni določena, niti, da je o njih treba odločiti na predlog upnika ali dolžnika v skladu z 22. členom ZIZ. „Zakonske zamudne obresti“ oziroma prisojeno obrestno mero zamudnih obresti bo zopet ugotovilo in za izračun absolutnega zneska obresti uporabilo izvršilno sodišče po v obdobju njihovega obračuna vsakokrat veljavnih predpisih. V izreku opisno določena obrestna mera za takšen obračun zadostuje in ni potrebna izdaja posebne odločbe po 22. členu ZIZ. Tožnikovo razumevanje pomena tega določila je tudi zmotno. V poštev pride namreč (le) tedaj, ko je v izvršilnem naslovu višina obrestne mere zamudnih obresti točno določena (opredeljena s številko), pa po njegovi izdaji pride do njene spremembe. Določilo je z opisno določenimi izreki sodnih odločb o zamudnih obrestih pravzaprav izgubilo pomen.(1)

11. Iz doslej obrazloženega izhaja, da je o zamudnih obrestih pravnomočno odločeno, če izrek sodbe vsebuje vse relevantne parametre za njihov izračun in da njihovo višino v absolutnem znesku, kot tudi, ali je obveznost njihovega plačila naknadno prenehala, ugotavlja sodišče v postopku izvršbe. Pri tem je izvršilno sodišče vezano ne le na izvršilni naslov, pač pa tudi, kar je bilo prav tako že obrazloženo, na (vsakokrat) veljavna pravila materialnega prava. Podlaga za izterjavo zamudnih obresti torej ni samo izvršilni naslov, ampak tudi zakon. Z izvršilnim naslovom je odločeno o njihovem temelju in parametrih za njihov izračun, ki jih nadalje določa zakon ne le s predpisovanjem obrestne mere zamudnih obresti, pač pa tudi s predpisovanjem možnih načinov prenehanja obveznosti. Ali povedano drugače: pravna podlaga za zamudne obresti je zakon (zakon predpisuje, da so objektivna posledica dolžnikove zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti), da jih upnik lahko prisilno izterja, mora za to imeti ustrezen izvršilni naslov, pri čemer pa sta višina obresti (obrestna mera) in njihovo prenehanje (pravila o prenehanju obveznosti) zopet vezana na zakon.

12. Izvršilni naslov v izvršbi, iz katere izvira obravnavani spor, je bil izdan že 18. 12. 1996. Ob izdaji izvršilnega naslova materialno pravo ni omejevalo teka zamudnih obresti po višini na dvojno glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum). Zato izrek, da je dolžnik dolžan plačati zamudne obresti od določenega datuma „do plačila“, vse do uveljavitve omenjenega pravila omejitve obresti na ta način ni določal (ni mogel določati). Pravilo je bilo uveljavljeno z OZ, z njegovim 376. členom, ki pa se po določbi 1060. člena zakona za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, ni uporabljal. Plačilo zakonskih zamudnih obresti brez omejitve na višino glavnice, izvršeno v tem času, je bilo zato v skladu z veljavnimi materialnopravnimi predpisi (zakonodajo) o zamudnih obrestih.

13. Z ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 je bila razveljavljena prehodna določba 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 28/2006 z dne 17. 3. 2006 in ta razveljavitev zakona je v skladu s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan. Obenem to pomeni, da od tedaj dalje po materialnem pravu ni bilo več podlage za plačilo tistih zapadlih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico, kar implicira tudi že omenjeni nasprotni sklep, namreč da so do tedaj plačane zakonske zamudne obresti na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova ne glede na to, ali so morebiti že presegle glavnico, imele podlago v do tedaj veljavnem zakonu. Razveljavitev prehodne določbe OZ ima za posledico drugačno (spremenjeno) obravnavanje obligacijskih razmerij, nastalih za časa veljavnosti ZOR (uveljavlja prepoved ne ultra alterum tantum tudi za obligacijska razmerja, nastala pred OZ) in ne more imeti učinka za nazaj oziroma ne daje podlage za uveljavljanje (obogatitvenih) zahtevkov za opravljena pravna dejanja na podlagi dotlej veljavne zakonodaje.

14. Odločbe višjih sodišč, na katere se sklicuje tožnik in jih prilaga svoji reviziji, ne kažejo na drugačno sodno prakso višjih sodišč. Iz priloženih odločb je namreč razvidno le, da sodišča v postopku izvršbe upoštevajo ustavno odločbo in po začetku njenega učinkovanja omejijo izvršbo za izterjavo zamudnih obresti na višino glavnice oziroma prenehajo z nadaljnjo prisilno izterjavo, če so bile obresti poplačane že do te višine. Nenazadnje iz podatkov spisa izhaja, da je iz tega razloga prenehala tudi izterjava denarne terjatve zoper tožnika.

15. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno rešili vprašanje začetka učinkovanja ustavne odločbe U-I-300/04. Revizija torej ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Besedilo 22. člena ZIZ je namreč po vsebini enako prej veljavnemu 20.a členu Zakona o izvršilnem postopku, ki je bilo v zakon vneseno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 27/90) v času enormne inflacije in njej sledečim hitro se spreminjajočim predpisom o obrestni meri zamudnih obresti ter tedaj prevladujoči sodni praksi, da se že v izreku sodbe po višini natančno navede obrestna mera zamudnih obresti.