Jedro

Za ponovno uveljavljanje iste zadeve med istima strankama gre tudi tedaj, če toženec, ki je bil pravnomočno obsojen v prejšnjem postopku s tožbo zahteva v novem postopku ugotovitev, da ne obstoji zahtevek iz prve pravde ali pa zahteva povračilo že plačanega zneska iz naslova obogatitve. Gre torej za iste stranke tudi če so zamenjane vloge in za isti zahtevek, če je v diametralno nasprotni formulaciji.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi glede odločitve o zavrženju tožbe tožnika za plačilo 2.600 DEM z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, v tolarski protivrednosti na dan plačila in v izreku o pravdnih stroških ter se v razveljavljenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi izrek o zavrženju tožbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se tožba tožnika z dne 28.12.1992 zavrže. Tožniku je naložilo, da povrne toženki njene pravdne stroške v znesku 23.000,00 SIT.

Proti temu sklepu se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik je vložil tožbo na temelju neopravičene obogatitve, do katere je prišlo pred tožbo. Toženki je namreč za delo, ki ni bilo koristno opravljeno prostovoljno plačal 2.600 DEM in preko rubeža še 229.128,30 SIT. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo zakon, ko je odločilo, da o pravnomočno razsojeni stvari ne gre ponovno odločati. V obravnavanem primeru namreč še ni bilo nič odločeno, saj je terjal plačilo oziroma vračilo določenih zneskov na podlagi neopravičene obogatitve, to pa je institut, ki je strankam na voljo prav za takšne primere, kot je obravnavani. Tudi če bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, da o pravnomočno razsojeni stvari ne gre ponovno odločati, bi to lahko veljalo le za znesek, ki je bil dogovorjen s pogodbo in sicer 5.200 DEM v tolarski protivrednosti, nikakor pa ne za višji znesek 7.760 DEM. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo o pravdnih stroških tožene stranke.

Pooblaščenec tožene stranke ni organizacija v smislu zakona o odvetništvu in nima statusa odvetnika, zato mu tudi ne more biti priznana nagrada za zastopanje po odvetniški tarifi.

V odgovoru na pritožbo toženka navaja, da je odločitev o zavrženju tožbe pravilna, saj je plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. II Pl 267/91 postal materialno pravnomočen, kar ima tako pozitivno kot negativno posledico. Tožnik tudi neutemeljeno izpodbija izrek o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je sicer res napisalo, da je priglašene stroške toženke odmerilo v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo, kar je napačna navedba, ki pa jo ni mogoče šteti za bistveno kršitev določb postopka. Toženka namreč ni zahtevala povrnitve stroškov za zastopanje na podlagi odvetniške tarife, temveč na podlagi dejansko nastalih in plačanih stroškov za storitve pravne pomoči A., ki so bili obračunani po njeni tarifi. A. je bila namreč vse od svojega začetka ustanovljena za opravljanje pravnih storitev v zvezi z varstvom avtorskih pravic in tudi registrirana za opravljanje takih storitev. Toženka je za zastopanje in delo A. plačala te storitve po tarifi, ki je nižja od sedaj veljavne odvetniške tarife, zato so bili stroški toženke nedvomno potrebni in jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in odmerilo v skladu z določilom 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je o tistem delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na plačilo zneska 229.128,30 SIT že bilo pravnomočno razsojeno v zadevi opr. št. II Pl 1297/91 in da zato ponovno odločanje o tem delu zahtevka ni dopustno (drugi odst. 333. člena ZPP). Če bi sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločalo, bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Trditve tožnika, da uveljavlja ta del zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve in da o zahtevku na taki pravni podlagi še ni bilo pravnomočno odločeno, so nesprejemljive. Za ponovno uveljavljanje iste zadeve med istima strankama gre tudi tedaj, če toženec, ki je bil pravnomočno obsojen v prejšnjem postopku, s tožbo zahteva v novem postopku ugotovitev, da ne obstoji zahtevek iz prve pravde ali pa zahteva povračilo že plačanega zneska iz naslova obogatitve. Gre torej za iste stranke tudi če so zamenjane vloge in za isti zahtevek, če je v diametralno nasprotni formulaciji (glej Jože Juhart, Civilno procesno pravo, stran 454 in 455).

Po mnenju sodišča druge stopnje pa je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je tožba nedopustna glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo 2.600 DEM z zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti. Ta del zahtevka se namreč nanaša na znesek, ki ga je tožnik prostovoljno plačal toženki ob sklenitvi pogodbe 7. in 8.1.1991 in glede katerega dosedaj še ni tekel postopek in o katerem dosedaj še ni bilo pravnomočno odločeno. Za del terjatve v višini 2.600 DEM z zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti zato sodišče ni vezano na prej izdani in pravnomočni plačilni nalog. Za obravnavanje tega dela tožbenega zahtevka tožnika ne obstojijo nobene procesne ovire in bi zato moralo sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka tožnika meritorno obravnavati. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP).

Ob delni razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje je moralo sodišče druge stopnje razveljaviti tudi izrek o pravdnih stroških. Ob tem mora sodišče prve stopnje pojasniti tudi svoje stališče glede pritožbenih trditev obeh strank glede odločitve o pravdnih stroških.

Sodišče prve stopnje je toženkinemu pooblaščencu napačno priznalo stroške in honorar po odvetniški tarifi. V izpodbijanem sklepu je namreč navedlo, da je stroške toženke odmerilo v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo. Ta zapis ne pomeni samo napačne označbe tarife, temveč gre za vsebinsko napačno obravnavanje stroškov toženke. K temu pa je dodati, da je toženka po svojem pooblaščencu vložila stroškovnik tako, da iz njega ni bilo razvidno, na kateri podlagi vlaga stroškovnik. Šele sedaj v pritožbenem postopku je pojasnila, da je priglasila stroške zastopanja na podlagi Zakona o avtorski pravici in interne tarife A.. A. je res pooblaščena da uveljavlja in varuje pravice avtorjev (91 - 93 člen Zakona o avtorski pravici - Ur. list SFRJ št. 19/78 - 21/90), vendar pa za svoje storitve ne more zahtevati plačila po odvetniški tarifi. Upravičena je do ustrezne provizije, predvidene v njenih splošnih samoupravnih aktih in dogovorjene s konkretnimi pogodbami, sklenjenimi z avtorji.

Na tej pravni podlagi pa sodišče prve stopnje stroškovnega zahtevka toženke ni presojalo. Ob ponovni odločitvi o še spornem delu tožbenega zahtevka tožnika bo zato moralo to upoštevati, ko bo ponovno odločalo o pravdnih stroških strank v tem postopku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 4. odstavka 166. člena ZPP in je posledica delne razveljavitve izpodbijane odločbe.