Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo po drugem odstavku 358. člena ZOR, ko je štelo, da je odpoved trajnega dolžniškega razmerja drugi stranki možna le v pisni obliki.
- ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja terjatev po prvem odstavku 372. člena ZOR za terjatev, ki je zapadla 16. 3. 2013.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo po 358/II. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ko je štelo, da je odpoved trajnega dolžniškega razmerja drugi stranki možna le v pisni obliki?
2. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja terjatev po 372/I. členu ZOR za terjatev, ki je zapadla 16. 3. 2013?
1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 60.648,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih obrokov v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 66,60 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).
2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 30.048,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka, in sicer tako, da je toženki naložilo povrnitev 2.277,70 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke. Toženki je naložilo tudi povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke v višini 998,48 EUR.
3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožena stranka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo po 358/II. členu ZOR, ko je štelo, da je pravilno vročena odpoved trajnega dolžniškega razmerja drugi stranki možna le v pisni obliki? 2) Ali je sodišče bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 358/II. členom ZOR, ko je svojo odločitev, da se za pravilno šteje le tista odpoved trajnega dolžniškega razmerja drugi stranki, ki je vročena pisno, utemeljilo z nerazumljivim sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča II DoR 371/2017, ki tega ne določa, temveč zgolj dopušča revizijo glede vprašanja, ali je za pravno veljaven odstop od pogodbe brez odpovednega roka zaradi kršitev s strani nasprotne stranke, zaprtje računa in pričetek učinkovanja odstopa potrebna vročitev? 3) Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo po 372/I. členu ZOR, po katerem občasne terjatve, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih, pri tem pa ni upoštevalo zastaranja terjatve, ki je zapadla 16. 3. 2013 in je posledično ob vložitvi tožbe in pretrganju zastaralnega roka dne 28. 6. 2016 že zastarala? in 4) Ali je sodišče bistveno kršilo določbe postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 372/I. členom ZOR, ko je sicer pravilno ugotovilo in pritrdilo sodišču prve stopnje, da je treba za zastaranje konkretne terjatve uporabiti določbo prvega odstavka 372. člena ZOR, po katerem terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, pri tem pa zapisalo izrek, ki nasprotuje razlogom sodbe, saj je sodišče kot zastarano pozabilo šteti tudi terjatev, ki je zapadla dne 16. 3. 2013, in je posledično ob vložitvi tožbe in pretrganju zastaralnega roka dne 28. 6. 2016 že zastarala? V utemeljitvi predloga navaja, da drugi odstavek 358. člena ZOR določa, da mora biti odpoved trajnega dolžniškega razmerja drugi stranki vročena. Cigoj ne pove, v kakšni obliki mora biti odpoved vročena, pove le, da mora stranka odpoved drugi stranki dostaviti. Torej je mogoče šteti, da zakon izrecne pisne oblike ne predvideva. Komentar 333. člena Obligacijskega zakonika, ki ima enako vsebino kot prej 358. člen ZOR, pa pravi, da je v dvomu mogoče odpovedati trajno obligacijsko razmerje z navadno izjavo ter da odpoved učinkuje, če druga stranka izve za voljo izjavitelja. Zato je treba za odpoved sprejeti modificirano prejemno teorijo. Izraza „vročena“ ne gre razlagati v smislu postopkovnih predpisov o osebnem vročanju, temveč je odpoved lahko stranki sporočena ustno ali s sredstvom za komunikacijo. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 973/2017. Iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 138/2009 pa je mogoče sklepati, da je oblika odpovedi lahko poljubna. Odločitev pritožbenega sodišča je obenem nerazumljiva in brez razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče se je namreč sklicevalo na sklep II DoR 371/2017, ki je zgolj dopustil revizijo. Nadalje pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo 372. člena ZOR, po katerem občasne terjatve, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih. Sodišče je napačno presodilo, da terjatev za leto 2013 ni zastarala. Odločitev je obenem protispisna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo zastaranje terjatve za leto 2013, medtem ko je pritožbeno sodišče glede tega vprašanja pritrdilo presoji sodišča prve stopnje.
4. Predlog je delno utemeljen.
5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.