Jedro

Upniki, katerih terjatve so nastale po začetku stečajnega postopka nimajo statusa stečajnih upnikov, temveč status upnikov stečajne mase. V takšnem primeru je potrebno šteti njihove terjatve za dolgove stečajne mase. Za takšne terjatve pa v zakonu nista določena rok in prijava. Zato za njih ne pride v upoštev uporaba 1. in 8. odstavka 137. člena ZPPSL.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče prijavo terjatve upnica J.M. kot prepozno zavrglo.

Zoper sklep se pritožuje upnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi priznava, da je rok za prijavo terjatev že potekel dne 5.1.1995. Vendar opozarja, da je pridobila pravico za vložitev izločitvenega zahtevka šele na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.4.1995, s katero ji je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena. To pa pomeni, da je postala lastnica tistih nepremičnin, ki izhajajo iz izločitvenega zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Rok za prijavo terjatev vseh stečajnih upnikov, tudi ločitvenih in izločitvenih, znaša dva meseca od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije (1. odstavek 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; Uradni list RS št. 67/93; v nadaljevanju ZPPSL).

Navedeni rok je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. V 2. odstavku 137. člena ZPPSL je v dveh primerih upniku dana možnost, da prijavi svojo terjatev kasneje. Vendar se navedeni izjemi na konkretni primer ne nanašata. Pač pa se po oceni pritožbenega sodišča lahko gornje ugotovitve nanašajo le na tiste upnike, katerih terjatve so obstajale že pred začetkom stečajnega postopka. Le takšni upniki imajo status stečajnih upnikov. Upniki, katerih terjatve so nastale kasneje, pa imajo status upnikov stečajne mase. Zato je potrebno v primeru, ko gre za terjatve oživele med stečajem in kjer zakon ne določa izjeme, šteti, da gre v teh primerih za dolgove stečajne mase. Za takšne terjatve pa v zakonu nista določena rok in prijava, kot to velja za stečajne upnike, torej tiste upnike, katerih terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v konkretnem primeru nad dolžnikom začet stečajni postopek s sklepom z dne 24.10.1994, objavljen v Uradnem listu RS št. 69 dne 5.11.1994, dvomesečni rok za prijavo terjatev pa je potekel dne 5.1.1995. Drži tudi, da je upnica vložila prijavo izločitvenega zahtevka po preteku roka dne 5.7.1995. Vendar pa je prvostopno sodišče prezrlo, da je lahko upnica priglasila svoj zahtevek šele na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča R Slovenije pod opr. št. I Ips 99/94 z dne 7.4.1995, s katero ji je bila na podlagi oprostilne sodbe razveljavljena tudi kazen zaplembe premoženja, torej tistega premoženja, na katerega se nanaša prijava izločitvenega zahtevka. Navedena sodba je bila izdana med stečajnim postopkom, odloča pa odpravo zaplembe premoženja upnici, kar pomeni vzpostavitev njene lastninske pravice v stanje, kot da ji ni bilo premoženje nikoli zaplenjeno. Pritožnica ima tako glede na gornjo obrazložitev status upnice stečajne mase. Zato uporaba določbe 1. in 8. odstavka 137. člena ZPPSL ne pride v poštev.

Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi upnice ugodilo in izpodbijani sklep po 3. točki 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL v celoti razveljavilo. V novem postopku se bo moral stečajni upravitelj o izločitvenem zahtevku pritožnice izjasniti. V primeru, da ji ga ne bo priznal, bo lahko pritožnica kot upnica stečajne mase z ustrezno tožbo svoj zahtevek tudi iztožila. Vendar pa bo moral stečajni upravitelj upoštevati, da gre v navedeni zadevi za poseben primer, saj predstavlja odprava zaplembe premoženja po oprostilni sodbi vzpostavitev stanja, kot da prejšnje obsodilne sodbe in s tem tudi zaplembe premoženja nikoli ni bilo (145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij; Uradni list SRS št. 17/78 in RS 58/93).