Jedro

Če ni izpolnjena ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, potem je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnostjo ravnanja toženke, saj je škoda nastala zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, vzrok za insolventnost pa je nastal pred nastopom njene funkcije.

Pritožbena navedba, da, čeprav naj bi bila toženka kot slamnata direktorica nevedna, je to ne opravičuje, da ni ravnala v skladu z določbami ZFPPIPP, sicer drži. Vendar iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi tega, ker je toženka uspela dokazati, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ne pa zaradi morebitne toženkine nevednosti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, je pa dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 1026,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v stečajno maso družbe A. d. o. o. - v stečaju plačati znesek 80.052,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in naložilo tožeči stranki, da toženi v roku 15 dni plača njene pravdne stroške v višini 3.897,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ali delno ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kot upnica stečajnega dolžnika A. d. o. o. vložila odškodninsko tožbo zoper toženo stranko kot zakonito zastopnico oziroma poslovodjo dolžnika, ki je funkcijo poslovodenja opravljala od 14. 12. 2016 in vse do začetka stečaja 24. 6. 2019, po določilih 42. in 44. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Tožnica je trdila, da naj bi toženka odločilno vplivala na vodenje vseh poslov stečajnega dolžnika. Iz otvoritvenega poročila upraviteljice izhaja, da je bilo v končnem seznamu priznanih za 80.052,02 EUR terjatev. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da toženka ni odločilno vplivala na vodenje vseh poslov družbe in da se v času njenega vodenja kratkoročne terjatve družbe niso bistveno povečale. Tožnica je tudi trdila, da je toženka načrtno oškodovala upnike oziroma zakrivila njihovo nepoplačilo, zaradi česar naj bi šlo za dejanje poslovodstva iz hude malomarnosti, s končnim ciljem stečaja, ki ga je popolni izpraznitvi družbe poslovodstvo tudi predlagalo. Odgovornost poslovodstva za to naj ne bi bila omejena na minimalni zakonski znesek 20.000 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da družba dejansko ni poslovala. Povišanje kratkoročnih terjatev iz 194.032,12 EUR v letu 2017 na 242.028,12 EUR v letu 2018 ter povečanje obveznosti iz 174.412,21 EUR v letu 2017 na 225.017, 98 EUR v letu 2018 je bilo posledica vknjižbe iz konta terjatev na konto obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe upraviteljice in priče B. B. zaključilo, da stečajni dolžnik v obdobju od 2016 dalje sploh ni več posloval. Prav tako ni bilo dano nobeno posojilo povezani osebi družbe. Bivši poslovodja družbe in mož sedanje poslovodje C. C. je na zaslišanju pojasnil, da je iz lastnega denarja zalagal potne stroške zaradi izterjave danega avansa družbi v BiH in nekaj drugih dolžnikov. C. C. je namreč angažiral odvetnico v BiH, da bi prišel do plačila terjatev, ki mu jih je dolgovala družba v BiH. Enako je bilo v razmerju dolžnika do družbe v Italiji v višini 6.046,40 EUR. Sodišče prve stopnje je navedlo še, da tožnica konkretnih navedb, kakšni posli naj bi se s strani stečajnega dolžnika v spornem obdobju izvajali in za katere naj bi odgovarjala tožena stranka, ni podala

6. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila 42. do 44. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti članov poslovodstva družbe do upnikov za škodo, ki so jo upniki imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila svojih terjatev.

7. Pravila o odškodninski odgovornosti poslovodstva v ZFPPIPP določa pododdelek 2.2.3. V skladu s prvim odstavkoma 42. člena ZFPPIPP je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka: ni pravočasno opravilo dejanja iz 38. člena ZFPPIPP ali je ravnalo v nasprotju s 34. in 39. členom ZFPPIPP.

8. Za odškodninsko odgovornost poslovodstva v razmerju do upnikov morajo biti izpolnjene predpostavke: nad družbo je začet stečajni postopek, ravnanje poslovodstva mora biti protipravno, kar se izkazuje kot kršitev obveznosti poslovodstva določenih v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Poslovodstvo krši obveznost enakega obravnavanja upnikov tako, da ravna v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP in sicer bodisi opravi plačilo ali prevzame obveznost, ki ni nujna za redno poslovanje družbe in s tem krši prepoved prvega iz prvega odstavka 34. člena ZFPPIPP, bodisi opravi dejanja, zaradi katerega so upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani in s tem krši prepoved iz tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP. Poslovodstvo krši obveznost analizirati vzroke in opraviti ustrezne ukrepe sveta, če ne opravi dejanj iz 35. do 38. člena ZFPPIPP. Prav tako mora biti podana vzročna zveza med protipravnim dejanjem in nastalo škodo.1 Če ni izpolnjena ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, potem je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnostjo ravnanja toženke, saj je škoda nastala zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, vzrok za insolventnost pa je nastal pred nastopom njene funkcije.

9. Četrti odstavek 42. člena ZFPPIPP namreč določa, da so člani poslovodstva v celoti ali delno prosti odškodninske odgovornosti za škodo iz prvega odstavka tega člena, če dokažejo, da je celotna škoda ali del škode nastala zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, ki jih poslovodstvo, čeprav je ravnalo v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, ni moglo niti preprečiti niti odvrniti ali omejiti njihovih škodljivih posledic.

10. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, saj je toženka tista, ki se mora zelo konkretno ekskulpirati, kar je ta tekom postopka na prvi stopnji tudi storila. Pritožnica pa zgolj pavšalno navede, da je navedla vrsto objektivnih dokazov za nedopustno protipravno ravnanje toženke in s tem nastanek škode, ki pa jih pritožbeno ne specificira. Glede na navedeno pritožbeno sodišče na takšne pavšalne očitke ne more odgovarjati.

11. Sodba naj bi tudi imela pomanjkljivosti, zaradi katerih so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, saj naj bi tožnica navedbe glede bilančnih podatkov izpostavila v svoji tožbi, vendar pa jih v pritožbi "ne bo izrecno predpisovala v izogib ponavljanju, pri teh svojih navedbah pa vztraja". Pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, na kaj konkretno meri pritožnica s tem očitkom. Iz sedme točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje konkretno izhaja, kako je potekalo knjiženje na kontu terjatev in kontu obveznosti. Pritožnica tem ugotovitvam specificirano ne nasprotuje. Pritožnica očita sodišču prve stopnje še, da je nekritično sledilo izpovedbi priče (računovodja) B. B. in toženkinemu možu, pri tem pa ne pove, v čem naj bi bili izpovedbi neprepričljivi. Očitek, da je mož tožene stranke postavil toženko za poslovodja družbe, pa sam po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja niti vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem.

12. Pritožbena navedba, da je stečajna upraviteljica v otvoritvenem poročilu navedla, da je primopredaja računovodske dokumentacije opravljena zgolj delno, saj je bil računovodski servis pri izvedbi primopredaje nekooperativen in da je upraviteljica Ministrstvu za pravosodje naznanila družbo oziroma direktorico za storitev prekrška zaradi neizvedbe primopredaje v celoti, pa ne kaže na ravnanje iz 42. in 43. člena ZFPPIPP, ki je pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti. Iz izpovedbe upraviteljice (l. št. 64 in nasl.) ravno nasprotno izrecno izhaja, da se stečajna masa, od kar je bila poslovodja toženka, ni zmanjševala, niti se ni prednostno poplačevalo nobenih upnikov.

13. Pritožnica navaja še, da odškodninska odgovornost poslovodstva iz 42. člena ZFPPIPP ni odgovornost za nastop slabega finančnega stanja oziroma insolventnosti družbe, temveč izključno za odgovornost za opustitev ustreznih ukrepov oziroma za kršitev dolžnosti enakega obravnavanja upnikov, potem ko tako finančno stanje nastopi. Navaja, da bi toženka morala pravočasno ugotoviti insolventnost družbe, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila družba insolventna vsaj pet let pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka in da toženka v vsem tem obdobju ni sprejela nobenega od ukrepov zahtevanih v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Takšno stališče sicer drži, vendar pa je na podlagi že zgoraj navedene določbe četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP mogoče, da poslovodja izkaže, da ja vzrok za insolventnost v ravnanju drugih oseb ali dogodkov, kar je v konkretnem primeru toženki uspelo. Pritožnica pa svojih konkretnih trditev, ki bi ovrglo toženkino ekskulpacijo tem v zvezi, ne navede. Ko je toženka navedla specifične trditve (o tem, da se premoženje družbe ni zmanjševalo, da so se trudili izterjati svoje dolžnike, da niso dajali prednosti nobenim upnikom, da je šlo zgolj za knjiženje iz konta terjatev na konto obveznosti in ne za dejanski tok denarja, da so vsi dolgovi družbe nesporno nastali pred njenim nastopom) in je vse to tudi dokazala, je prešlo trditveno in dokazno breme, da to ne drži, na tožnico.

14. Pritožbena navedba, da, čeprav naj bi bila toženka kot slamnata direktorica nevedna, je to ne opravičuje, da ni ravnala v skladu z določbami ZFPPIPP, sicer drži. Vendar iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi tega, ker je toženka uspela dokazati, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ne pa zaradi morebitne toženkine nevednosti. Bistveno je, da je toženka uspela dokazati, da so vzroki za insolventnost nastali pred nastopom njene funkcije in da si je v času, ko je bila poslovodja družbe prizadevala izterjati zapadle terjatve od svojih poslovnih partnerjev, čemur pritožnica v pritožbi niti ne ugovarja. Prav tako je toženki uspelo izkazati, da ni ravnala v koristi le enih upnikov in da je pri povečanju obveznosti družbe šlo zgolj za knjigovodske uskladitve, ne pa za dejanski tok denarja.

15. Navedba, da je podpisovala zaključne bilance družbe za leta 2016, 2017 in 2018, ki naj odsevajo realno stanje družbe in njenih financ in je to toženkina odgovornost, pa sama zase ne more predstavljati elementa odškodninske odgovornosti, saj kot že večkrat rečeno, je toženka uspela dokazati, da ni podane vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem.

16. Pritožbene trditve, da naj bi toženka povečevala obveznosti stečajnega dolžnika in odobrila posojilo povezanim osebam v letu 2018, pa ostanejo na ravni pavšalnosti, saj ugotovljeno dejansko stanje tega, kot navedeno v zgornjih točkah, ne potrjuje, zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovarjati. Enako velja za pritožbene očitke o naklepnem ravnanju toženke.

17. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je plačati toženi stranki njene stroške in sicer: sestava odgovora na pritožbo v višini 1.375 točk (tarifna številka 22/1 OT), materialni stroški v višini 2% točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, kar skupaj znaša 1026,63EUR, ki ji jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

1 Plavšak, N., komentar ZFPPIPP, komentar razdelka 2.2.3. Tax fin lex.