Jedro

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo, ker tožnik (z zatrjevanjem, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker temelji na izjavah posameznih dijakov, do katerih se je v pisnem zagovoru podrobno opredelil) v tej fazi postopka še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve zoper toženo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2010 do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi ter, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. V pritožbi tožnik navaja, da stališče sodišča prve stopnje, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, ni pravilno. Pravilo sodišča prve stopnje v obrazložitvi sklepa navaja, da je terjatev verjetno izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govore proti obstoju tega dejstva. Zgolj okoliščina, da tožena stranka v postopku odpovedi naj ne bi storila postopkovnih kršitev, še ne more voditi do zaključka, da terjatev tožnika ni verjetno izkazana, saj mora sodišče obstoj omenjene predpostavke ugotavljati, na podlagi vseh relevantnih okoliščin predmetnega primera. V konkretnem primeru bi tako moralo sodišče upoštevati dejstvo, da izredna odpoved temelji na izjavah posameznih dijakov, do katerih se je tožnik že v pisnem zagovoru podrobno opredelil. Tožnik je navedel, da poučuje računalništvo in informatiko ter praktični pouk, pri katerem je uporaba besed kot so npr. „miška“, „vleči“, „vztaviti“ nujna in povsem običajna, povsem enako pa velja tudi glede praktičnega prikaza rokovanja z računalniško miško. Dejstvo je, da v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki izkazuje verjetnost terjatve tožnika, do katerih pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, saj je nepravilno presojalo zgolj okoliščine ali so bile v postopku odpovedi storjene procesne kršitve ali ne. Prav tako je z vidika verjetnosti obstoja terjatve tožnika pomembno tudi dejstvo, da se mu v izredni odpovedi očita storitev kaznivih dejanj po 174. členu KZ-1, pri čemer v izredni odpovedi ni niti omenjeno, s čim naj bi tožnik izpolnil zakonske znake omenjenega kaznivega dejanja in je tako izredna odpoved v tem delu brez vsakršne utemeljitve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), navedeno v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo, saj v tej fazi postopka ni izkazana temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe, t.j. verjetnost obstoja terjatve, ki se jo želi zavarovati z začasno odredbo. Prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS; št. 40/2004) namreč določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Šele ob izpolnjevanju prvega pogoja, mora po drugem odstavku 272. člena ZIZ upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve. V pritožbi tožnik sicer pravilno opozarja, da zgolj okoliščina, da tožena stranka, v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj ne bi storila postopkovnih kršitev, še ne more voditi do zaključka, da terjatev tožnika ni verjetno izkazana in da mora sodišče, obstoj omenjene predpostavke, ugotavljati na podlagi vseh relevantnih okoliščin predmetnega primera. Vendar je napačen zaključek tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da izredna odpoved temelji na izjavah posameznih dijakov, do katerih se je tožnik v pisnem zagovoru podrobno opredelil, saj bo šele nadaljnji postopek, v katerem bo svoje argumente lahko predstavila tudi nasprotna stranka, pokazal, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, nezakonita. Upoštevati je potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa ne presoja, ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji in v kolikor ugotovi, da je ta verjetnost izkazana, šele ugotavlja ali je podan eden od nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v tej fazi še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana s tem, ker tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obrazložila, s čim naj bi tožnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1, saj se tožena stranka v izredni odpovedi na to kaznivo dejanje sklicuje in bi naj bila zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek stran 3) obrazložila, s katerimi ravnanji je tožnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po 174. členu Kazenskega zakonika RS – KZ-1. Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sklepa ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je zavrnilo pritožbo v celoti in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 265. člena ZPP).

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).