Jedro

Tožena stranka je bila nedvomno na naroku dne 10. 3. 2014 seznanjena z dejstvom, da je priča, katere zaslišanje je predlagala, v tujini, pa je kljub temu vztrajala, da se zasliši. Bistveno za odločitev v navedeni zadevi je zato, da se je navedena priča nato na vabilo odzvala in pričala, pri čemer je izkazala prijavo začasnega prebivališča v Nemčiji. Posledično je upravičena do povračila potnih stroškov iz naslova začasnega prebivališča do sedeža sodišča in nazaj.

Stroški za prevožene kilometre se lahko povrnejo šele oziroma samo, če na poti ni javnega prevoznega sredstva, če le-to ne vozi ob primernem času, ali če so za to kakšni drugi opravičeni razlogi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek potnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati priči A.A. zniža na 180,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjen delu potrdi.

III. Zahteva tožene stranke, da ji tožeča stranka povrne stroške pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni priči A.A. povrniti znesek 226,76 EUR iz naslova potnih stroškov.

2. Zoper sklep je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ne ugodi zahtevi priče po povrnitvi stroškov oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče priči A.A. priznalo potne stroške za prihod na narok na relaciji Frankfurt – Ljubljana – Frankfurt, kjer ima priča prijavljeno začasno prebivališče. Priči je priznalo kilometrino za uporabo lastnega vozila, plačilo avstrijskih tunelov in strošek enotedenske vinjete, skupaj 226,76 EUR potnih stroškov. Pri tem je kot odločilno štelo, da bi bili stroški prihoda z vlakom višji, prav tako bi priča za potovanje z vlakom porabila bistveno več časa, zaradi česar je ocenilo, da prevoza z vlakom ne bi bilo mogoče koristiti ob primernem času v smislu drugega odstavka 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Pravilnik).

5. V konkretnem primeru je bilo vabilo priči A.A. na zaslišanje vročeno na njegovem stalnem prebivališču v Ljubljani. Zanj ga je prevzela njegova žena, ki je sodišče v njegovem imenu obvestila, da je odsoten, saj biva v Nemčiji. Tožena stranka je bila nedvomno na naroku dne 10. 3. 2014 seznanjena z dejstvom, da je priča, katere zaslišanje je predlagala, v tujini, pa je kljub temu vztrajala, da se zasliši. Bistveno za odločitev v navedeni zadevi je zato, da se je navedena priča nato na vabilo odzvala in pričala, pri čemer je izkazala prijavo začasnega prebivališča v Nemčiji. Posledično je tudi po oceni pritožbenega sodišča upravičena do povračila potnih stroškov (prvi odstavek 242. člena ZPP) iz naslova začasnega prebivališča do sedeža sodišča in nazaj (drugi odstavek 5. člena Pravilnika). Trditve, da priča ni upravičena do povračila stroškov iz razloga, ker stroškov ni izkazala zato ne držijo, prav tako za odločitev ni bistveno, ali je priča prišla v Ljubljano zgolj zaradi zaslišanja, in tudi ne, da je bil istega dne, 9. 6. 2014, v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zaslišan pričin sin B.B., ki je priglasil potne stroške prihoda z avtobusom. Iz Pravilnika namreč ne izhaja, da bi slednje pomenilo, da priča ni upravičena do povrnitve potnih stroškov, poleg tega v spisu niti ni nobenega dokaza, da sta navedeni priči v Ljubljano prispeli skupaj. Nadalje tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevati plačilo predujma za stroške z zaslišanjem priče, saj taka njegova dolžnost iz ZPP ne izhaja.

6. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno uporabilo 9. člena Pravilnika, ki določa, da se stroški za prevožene kilometre lahko povrnejo šele oziroma samo, če na poti ni javnega prevoznega sredstva, če le-to ne vozi ob primernem času, ali če so za to kakšni drugi opravičeni razlogi (prvi in drugi odstavek 9. člena Pravilnika). Iz izpodbijanega sklepa izhaja zgolj, da bi bil prevoz z vlakom dražji in tudi neprimeren, pri čemer pa se sodišče ni opredeljevalo do potnih stroškov prevoza z avtobusom. Po poizvedbi na spletni strani Avtobusne postaje Ljubljana pritožbeno sodišče ugotavlja, da na relaciji Ljubljana – Frankfurt – Ljubljana obstaja vsakodnevni avtobusni prevoz, katerega cena je bila v relevantnem obdobju (junij 2014) 90,00 EUR v eno smer.

7. Glede na to pritožbeno sodišče ocenjuje, da je imela priča A.A. za prihod na sodišče možnost koristiti javni avtobusni prevoz, zato je pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je znesek potnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati priči A.A. znižalo na potne stroške javnega avtobusnega prevoza na relaciji Frankfurt – Ljubljana – Frankfurt v znesku 180,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP) (I. točka izreka). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP) (II. točka izreka).

8. Ne glede na delni uspeh s pritožbo, tožena stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. XII Pg 1260/2012 z dne 9. 6. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1935/2014 z dne 28. 1. 2015, s katero je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno, toženi stranki pa naloženo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, že pravnomočna, zato o pravdnih stroških v tem sporu ni več mogoče odločati. Ne gre pa tudi za tako imenovane separatne stroške, ki bi jih tožeča stranka povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP). Zato zahteva tožene stranke, da ji tožeča stranka povrne stroške pritožbe zoper sklep o stroških priče, s katero je sicer delno uspela, ni utemeljena, pač pa mora te stroške nositi sama tožena stranka.

9. O pritožbi je odločala sodnica posameznica skladno s 366.a členom ZPP.