Jedro

Zvišanje anuitete za 10 do 50 EUR ne predstavlja spremembe, ki bi oteževala izpolnitev pogodbene obveznosti do take mere, da bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi. Iz pritožbenih navedb izhaja le, da so bile podane napake v sklenitveni fazi in ne, da je do njih prišlo šele med izvrševanjem pogodbe. Take napake pa ne morejo utemeljevati razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih tožeča stranka dolguje toženi stranki, zniža za 3,30 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 6,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za razvezo notarskega zapisa opr. št. SV 409/2008 z dne 15. 7. 2008, plačilo 3.467,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo izbrisana vknjižba hipoteke, ter odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene stroške postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Poleg navedenega navaja kršitve Ustave in EKČP. Zaradi gibanja menjalnega tečaja CHF/EUR je prišlo do ogromnih sprememb v vzajemnih obveznostih strank kreditnega razmerja in znatnega neravnotežja v njeno škodo. Navedeno je znatno vplivalo na višino glavnice iz naslova kreditnega razmerja. Glede na trend tečajev ob sklenitvi kreditne pogodbe tožnica ni mogla pričakovati, da bo prišlo do tako drastične krepitve CHF. Toženka ji je dajala informacije, za katere je vedela, da so zavajajoče, in sicer, da bo pariteta med CHF in EUR ostala stabilna tekom trajanja kreditnega razmerja. Odstopanja so bila v konkretnem primeru tolikšna, da utemeljujejo uporabo instituta spremenjenih okoliščin. Tečajna nihanja predstavljajo takšno intenziteto sprememb in takšen dvig tečaja, ki ga lahko označimo kot drastičnega in ima naravo očitnega nesorazmerja, v katerem se zrcali neekvivalentnost vzajemnih pogodbenih dajatev. Izjemnega in nesorazmernega povečanja kreditne obremenitve tožnica ob sklenitvi kreditne pogodbe ni mogla upoštevati in se temu ni mogla izogniti ter teh posledic ni mogla odvrniti, hkrati pa so te okoliščine bistveno otežile izpolnitev njene obveznosti in so izjalovile namen kreditne pogodbe. Ko je do drastične spremembe tečaja že prišlo, je bilo za reševanje položaja s konvertiranjem kredita prepozno, ker so za tožnico tedaj nastale ireverzibilne posledice. Tožnici je bila kršena pravica do izjave in so bile storjene bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je kot dokaz predložila številne listine, ki jih sodišče ni ocenilo.

Obrazložitev odločitve o stroških je preskopa in iz nje ni mogoče razbrati, ali je sodišče toženki pravilno priznalo priglašene stroške. Poleg tega so toženki priznani stroški za fotokopije kljub temu, da so bile nekatere strani prazne in da so se nekatere priloge podvajale. Nepravilno je priznan znesek pričnine.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Podredni zahtevek za razvezo pogodbe je tožnica utemeljevala s trditvijo, da so se po sklenitvi kreditne pogodbe bistveno spremenile okoliščine.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da sta toženka kot kreditodajalka in tožnica kot kreditojemalka 15. 7. 2008 sklenili kreditno pogodbo in pogodbo o zastavi nepremičnin, - da je toženka tožnici odobrila kredit za nakup stanovanja v zneska 82.000,00 CHF z rokom vračila v 240 zaporednih mesečnih anuitetah in da je višina mesečne anuitete na dan sklenitve notarskega zapisa znašala 517,45 CHF, - da je tožnica ob podpisu kreditne pogodbe podpisala tudi izjavo o prevzemu valutnega tveganja, - da je mesečna obveznost tožnice v EUR protivrednosti od začetne mesečne obveznosti v EUR protivrednosti do leta 2015 variirala v povprečju med 10 in 20 EUR, - da se je ob vložitvi tožbe julija 2015 mesečna obveznost tožnice v EUR protivrednosti povečala za približno 50 EUR, - da tožnica ni dokazala, da je plačevanje anuitete, povečane za 10 do 50 EUR, občutno negativno vplivalo na njene dohodke.

7. Na podlagi teh dejstev je zavzelo stališče, da ugotovljene spremembe anuitete ne otežujejo izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do take mere, da bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi in da se zaradi spremenjenih okoliščin ne bi moglo uresničiti namena pogodbe.

8. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče je v sodbi povzelo vsebino izvedenih dokazov, opravilo dokazno oceno in v razlogih sodbe navedlo razloge o odločilnih dejstvih. Očitana kršitev ni podana, saj je dokazno oceno sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

9. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni (ustrezno) opredelilo do številnih dokumentov Banke Slovenije, v katerih je bilo izpostavljeno, da gospodinjstva ne razumejo tveganj, povezanih s krediti v CHF oz. z devizno klavzulo v CHF ter do Priporočila o dajanju posojil v tujih valutah Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) C 342/13 z dne 12. 11. 2011. Sodišče prve stopnje je navedlo, da te listine niso pomembne za ugotovitev odločilnih dejstev. Ker je glede na sprejeto materialnopravno gledišče tak razlog za zavrnitev dokaznih predlogov sprejemljiv, zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP.

10. Sodišče se je pravilno oprlo na prvi odstavek 112. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem lahko stranka zahteva razvezo pogodbe, če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je.

11. Pritožba ne navaja razlogov o morebitni zmotnosti zaključka, da zvišanje anuitete za 10 do 50 EUR ne predstavlja spremembe, ki bi oteževala izpolnitev pogodbene obveznosti do take mere, da bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi. Iz pritožbenih navedb izhaja le, da so bile podane napake v sklenitveni fazi in ne, da je do njih prišlo šele med izvrševanjem pogodbe, take napake pa ne morejo utemeljevati razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Napake v pravnem sklepanju ni pokazal niti preizkus po uradni dolžnosti.

12. Neutemeljen je očitek, da odločitev o stroških ni dovolj obrazložena. Glede na ugotovitve o vrstah in višini priznanih stroškov je odločitev mogoče preizkusiti. Navedba, da je bila nekaj strani predloženih listin praznih, je presplošna, da bi omogočala preizkus. Znesek stroškov prič ne upošteva dvakratnika zneskov, tako da je odločitev pravilna. Neutemeljen je tudi očitek o previsokem ovrednotenju stroška za fotokopiranje. Sodna praksa1 priznava znesek 0,15 EUR za fotokopiranje ene A4 strani. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je toženka po nepotrebnem predložila določene listine, ker jih je predložila že tožnica. Gre za notarski zapis z dne 15. 7. 2008 (10 strani), kreditno pogodbo z dne 15. 7. 2008 v »navadni« obliki (7 strani), pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 15. 7. 2008 (4 strani) in izjavo o prevzemu valutnega tveganja (1 stran). Strošek za 22 fotokopij torej ni utemeljen. Znesek stroškov, ki jih tožnica dolguje toženki, je tako nižji za 3,30 EUR.

13. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo tako, da se znesek stroškov v II. točki izreka zniža za 3,30 EUR, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Upoštevaje pritožbeni uspeh je tožnica dolžna toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 6,50 EUR, in sicer gre za strošek poštnine v znesku 5,00 EUR in znesek materialnih stroškov v višini 1,50 EUR. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 378. in 299. členu OZ.

1 Tako npr. sodba VSL I Cpg 438/2016 z dne 22. 3. 2017.