Jedro

Ker je bila s strani tožnice v celoti, s strani toženca pa pretežno izpolnjena, je sporna zavarovalna pogodba veljavna, upoštevaje načelo o realizaciji pogodb iz 58. člena OZ. Tožnica je namreč tudi v spornem obdobju za toženca plačevala zdravstvene storitve v skladu s pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča VL 103530/2012 z dne 13. 7. 2012, po katerem toženec dolguje tožnici 450,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Obenem je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 46,00 EUR njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se je pravočasno pritožil. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prvo stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena, čeprav je toženec ni podpisal. Ker pogodba ni bila sklenjena v predpisani pisni obliki, je nična. Sicer pa tožnica toženca ni obvestila, da pogodba še velja. Premije je do prenehanja delovnega razmerja plačeval njegov delodajalec in ne sam toženec. Če bi res bila podana njegova volja za sklenitev zavarovalne pogodbe, bi toženec po prenehanju delovnega razmerja nadaljeval s plačevanjem premij. Tožnica je ravnala v nasprotju s Splošnimi pogoji dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja PZZ -A01-03, ko je plačevala stroške zdravstvenih storitev za toženca, čeprav ni bilo kritja. Sploh pa pogodba preneha veljati v vsakem primeru, ko premija ni plačana v enem letu od dneva zapadlosti.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tudi v času, iz katerega izvira tožničina terjatev, med pravdnima strankama obstajalo zavarovalno razmerje, čeprav toženec police za to zavarovalno obdobje ni podpisal. Pritožbeno stališče o domnevni ničnosti zavarovalne pogodbe je zmotno. Res je sicer, da je po prvem odstavku 925. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zavarovalna pogodba sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico ali potrdilo o kritju. To pravilo, ki ga povzema tudi drugi odstavek 4. člena tožničinih Splošnih pogojev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (PZZ – A01-03), pa ne pomeni, da je takšna, torej pisna oblika pogodbe pogoj za njeno veljavnost. Obličnost je namreč v obravnavanem primeru predpisana zgolj zaradi lažjega dokazovanja vsebine pogodbe. Ker je bila s strani tožnice v celoti, s strani toženca pa pretežno izpolnjena, je sporna zavarovalna pogodba veljavna, upoštevaje načelo o realizaciji pogodb iz 58. člena OZ. Tožnica je namreč tudi v spornem obdobju za toženca plačevala zdravstvene storitve v skladu s pogodbo, čemur pritožba ne oporeka. Neumesten je pritožbeni očitek, da tožnica tega ne bi smela, če ni bilo kritja na toženčevem zavarovalnem računu. Toženec je namreč tožničino izpolnitev očitno izkoristil, saj ni niti trdil niti dokazal, da je stroške svojega zdravljenja poravnal sam.

6. Pritožbena trditev, da je premije plačeval njegov delodajalec in ne sam toženec, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati. Za povrh ne more biti dvoma, da so bila nakazila opravljena na račun toženca. Končno lahko obveznost po prvem odstavku 271. člena OZ veljavno izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Ker se je zavarovalna pogodba tudi v spornem obdobju izpolnjevala, tožnica ni bila dolžna obveščati toženca, da pogodba še velja, čeprav police ni podpisal. Dejstvo, da po devetem odstavku 6. člena splošnih pogojev pogodba v vsakem primeru neha veljati, če premija v enem letu od zapadlosti ni plačana, pa je tožnica upoštevala v svojem tožbenem zahtevku; od trenutka, ko je toženec prenehal s plačevanjem premij (junija 2010), namreč tožnica terja le še plačilo za nadaljnjih dvanajst mesecev.

7. Po navedenem se toženec, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, neupravičeno upira plačilu dolgovane zavarovalne premije. Navsezadnje v postopku ni zanikal tožničine trditve, da je pred pravdo zaprosil za obročno plačilo svojega dolga, s tem pa je svoj dolg tudi priznal. 8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa toženec v pritožbi ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 442. členom istega zakona potrdilo sodbo prve stopnje.

9. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženec s pritožbo propadel, jih mora kriti sam.