Jedro

V obravnavanem primeru je bila tožeči stranki v prekrškovnem postopku izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki preneha veljati že s samo pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila sankcija izrečena. Obveznost izročitve vozniškega dovoljenja upravnemu organu pa se izvršuje v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki določa, da je storilec prekrška dolžan takšno vozniško dovoljenje, pri katerem je že nastopila neveljavnost, izročiti pristojnemu upravnemu organu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper poziv Upravne enote A. z dne 6.7.2004, s katerim je bilo ugotovljeno, da je bila tožeči stranki, z odločbo Sodnika za prekrške B. z dne 15.1.2003, ki je postala pravnomočna 6.2.2004, izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tožeča stranka je bila z navedenim pozivom pozvana, da v roku petih dni po prejemu poziva izroči upravni enoti svojo vozniško dovoljenje, sicer ji ga bodo odvzeli policisti na njene stroške. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Upravna enota A. na podlagi določb 139. člena v zvezi s 160. in 124. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ter 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, izdala tožeči stranki navedeni poziv. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v 124. členu določba za primer prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, da mora oseba, ki ji je izrečena kazen prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, na poziv upravnega organa oddati vozniško dovoljenje. V nadaljevanju še določa, da je za izvršitev izrečene kazni s prisilitvijo pristojna policijska postaja, na območju katere ima obsojenec stalno oziroma začasno prebivališče. Poziv tožeči stranki je bil izdan v skladu z navedenimi zakonskimi določbami na podlagi pravnomočnega in izvršilnega naslova. Po 252. členu Zakona o prekrških se namreč odločba, izdana v postopku o prekršku, izvrši, ko postane pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Odločba pa lahko postane izvršljiva šele takrat, ko je vročena naslovniku oziroma osebi zoper katero je uperjena izvršba. Poziv upravnega organa I. stopnje je bil izdan 6.7.2004, po tem ko je navedena odločba sodnika za prekrške že postala pravnomočna in izvršljiva. Tudi izrek izpodbijanega poziva je pravilen in utemeljen z zakonskimi določbami.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji je bila odločba Senata za prekrške vročena šele dne 24.5.2004, torej mesec dni po preteku absolutnega zastaralnega roka dveh let, ki je potekel dve leti po dnevu storjenega prekrška dne 14.4.2004. Postopka za prekršek glede na navedeno ni bilo dopustno več voditi, prav tako pa je nedopustna izvršba, ki se vodi na podlagi navedene odločbe Senata za prekrške. Tudi stališče tožene stranke, da je odločba Senata za prekrške postala pravnomočna in izvršljiva dne 6.2.2004 je zmotna, saj je le ta postala pravnomočna in izvršljiva šele z vročitvijo dne 24.5.2004, zato sta izpodbijana odločba in poziv nezakonita. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži da prizna, da je njeno vozniško dovoljenje veljavno in ji ga vrne ali izda novo veljavno vozniško dovoljenje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialni predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je hkrati tudi odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS). V zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo z dne 11.10.2004 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper poziv Upravne enote A. z dne 6.7.2004, s katerim je le ta ugotovila, da je bila tožeči stranki z odločbo Sodnika za prekrške B. z dne 15.1.2003 v zvezi z odločbo Senata za prekrške RS z dne 6.2.2004, izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, ki je postala pravnomočna dne 6.2.2004. Navedeno vozniško dovoljenje pa je postalo neveljavno z dnem pravnomočnosti odločbe o prekršku. V obravnavanem primeru je bila tožeči stranki v prekrškovnem postopku izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Po izrecni določbi 29a. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90, Uradni list RS št. 10/91, 17/91, 13/93, 66/93, 39/96, 61/96, 35/97, 87/97, 73/98, 31/00, 33/00 in 24/01 - ZP) pa vozniško dovoljenje preneha veljati že s samo pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila sankcija izrečena. Pravne posledice navedene sankcije torej učinkujejo od dneva pravnomočnosti odločbe dalje in ne šele od izročitve vozniškega dovoljenja upravnemu organu. Posledica navedene sankcije pa je tudi obveznost storilca prekrška, da vrne neveljavno vozniško dovoljenje. Navedena obveznost pa se izvršuje v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS št. 22/00 in 59/02 - ZIKS), ki določa, da je storilec prekrška dolžan takšno vozniško dovoljenje, pri katerem je že nastopila neveljavnost, izročiti pristojnemu upravnemu organu. Glede navedb o zastaranju postopka pa sodišče še ugotavlja, da po določbi 3. odstavka 57. člena ZP zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek ali za izvršitev, ki meri na izvršitev kazni ali druge sankcije. Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova, vendar pa se kazni in druge sankcije v nobenem primeru ne smejo začeti izvrševati po preteku dveh let od dneva ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. V konkretnem primeru pa je odločba o prekršku postala pravnomočna dne 6.2.2004, prekršek pa je bil storjen dne 14.4.2002, torej je bila odločba izdana pred pretekom štiriletnega absolutnega zastaralnega roka.

Iz vseh navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS.