Jedro

Ko gre za pogodbeni odnos, je nedvomno na prvem mestu pogodba. To pa pomeni, da je tudi darilna pogodba lahko ustrezno dokazilo iz 60. člena ZDoh. To ni samo, če so za to podani utemeljeni razlogi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 14. 3. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana, Izpostave A št. ... z dne 13. 1. 2004, s katero je bil tožnici odmerjen davek od dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev (delnic) od osnove 346.354,00 SIT po stopnji 30% v znesku 103.906,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95, 44/96 - v nadaljevanju: ZDoh), ki se nanašajo na obdavčitev dobička iz kapitala. V dejanskem pogledu pa navaja, da je po podatkih spisov tožnica v napovedi za odmero davka od dobička iz kapitala za leto 2002 napovedala prodajo delnic AAA in navedla nabavno vrednost delnice v višini 24.255,00 SIT (pravilno: 24.255.000,00 SIT) ter prodajno vrednost v isti višini. Iz popisnega lista pa sledi, da je dne 14. 11. 2002 na način, označen z D (drugo) pridobila 231 vrednostnih papirjev z oznako AAA za nabavno ceno 105.000,00 SIT in jih 14. 11. 2002 vseh 231 prodala za enako ceno (105.000,00 SIT) in tako ni ustvarila ne dobička ne izgube. Na poziv prvostopnega organa je predložila darilno pogodbo z dne 11. 11. 2002 za vseh 231 delnic, sklenjeno z očetom, v kateri se uvodoma ugotavlja, da je vrednost delnic na dan sklenitve pogodbe 105.000,00 SIT. Prvostopni organ je preveril še borzno kotacijo rednih delnic na dan 11. 11. 2002 in ugotovil, da vrednost delnic v darilni pogodbi ni realna. Enotni tečaj delnice AAA na ta dan je znašal 103.500,62 SIT za delnico. Vrednost delnice na borzi je zato upošteval kot vrednost darila. Na tej podlagi je nato ugotovil pozitivno razliko med prodajno in nabavno vrednostjo delnic ter nato od tako ugotovljene davčne osnove odmeril davek od dobička iz kapitala po stopnji 30%, kar znese 103.906,00 SIT davka. Tožena stranka se s takšno odločitvijo strinja, strinja pa se tudi z razlogi. Meni, da organ prve stopnje darilne pogodbe utemeljeno ni upošteval kot ustrezno dokazilo o dejanski vrednosti delnic, ampak je pravilno upošteval uradni enotni tečaj Ljubljanske borze d.d. na dan, ko je bila sklenjena darilna pogodba. V darilni pogodbi je sicer res navedena cena delnic kot izhaja iz prevzemne ponudbe BBB, vendar pa ta predstavlja ceno, ki bi jo za delnico AAA lahko dobil darovalec, če bi sam sprejel ponudbo oziroma ceno za delnico, ki jo je pridobila tožnica, ko je sprejela ponudbo za odkup, torej v tem primeru prodajno ceno. Nabavno ceno delnice pa lahko predstavlja le tržna cena, po kateri je bilo na dan 11. 11. 2002 mogoče kupiti delnice na borzi. Darilna pogodba, še zlasti, ker gre za darilo v okviru prvega dednega reda, predstavlja le eno od dokazil, ne pa edinega. Davčni organ lahko zbere in upošteva tudi druge podatke o nabavni vrednosti delnic, konkretno podatke o njihovi dejanski tržni vrednosti. Ta pa je v konkretnem primeru po presoji tožene stranke tista, ki je najbližja vrednosti delnic ob pridobitvi iz 58.a člena ZDoh in s tem tisti vrednosti, ki se upošteva pri izračunu davčne osnove.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter, smiselno, da napadeno odločbo odpravi. Navaja, da je delnice pridobila dne 11. 11. 2002 od očeta na podlagi darilne pogodbe in da je tržna vrednost ene delnice na ta dan znašala 105.000,00 SIT. To je bila cena iz ponudbe BBB, ki je bila splošno znana. Nato je delnice prodala po isti ceni in ni ustvarila kapitalskega dobička. To bi moral ugotoviti tudi davčni organ s svojo odločbo, pa ni, ampak je upošteval enotni tečaj delnic AAA na dan sklenitve darilne pogodbe kot vrednost prejetega darila. S tem se tožnica ne strinja in poudarja, da je v borznih kotacijah sicer cena delnic res lahko bila 103.500,62 SIT za delnico, vendar pa ta cena ni bila tržna. Tržna cena je bila tista, po kateri je delnice odkupoval BBB, ki je dal javno ponudbo 105.000,00 SIT za delnico ter po tej ceni delnice tudi odkupil. Zato je tožena stranka uporabila napačno ceno delnice pri davčni odmeri in posledično napačno odmerila davek. Tožnica namreč ni ustvarila kapitalskega dobička.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je sporna vrednost delnic v času pridobitve, in sicer kot podlaga za izračun davčne osnove. Katera je ta vrednost in kako se ugotavlja, je določeno v prvem odstavku 60. člena ZDoh, po katerem velja, da se kot vrednost v času pridobitve šteje cena vrednostnega papirja na dan pridobitve ter da to vrednost dokazuje zavezanec z ustreznimi dokazili. Kot vrednost se torej na splošno šteje cena vrednostnega papirja, katera so dokazila, pa zakon ne določa, niti primeroma. Vsekakor pa so to listine, iz katerih izhajajo vsi relevantni podatki o pridobitvi vrednostnega papirja, med drugim tudi njegova cena. Ko gre za pogodbeni odnos, je to nedvomno na prvem mestu pogodba. To pa pomeni, da je darilna pogodba, ki jo je predložila tožnica, v načelu ustrezno dokazilo in da to ni samo, če so za to podani utemeljeni razlogi. Zgolj okoliščina, da gre za darilo v okviru prvega dednega reda, ne more biti edini razlog za dvom v resničnost podatkov, zapisanih v pogodbi, če ni podkrepljen še z drugimi okoliščinami, zlasti z bistvenim odstopanjem pogodbene vrednosti od "cene" vrednostnega papirja po ZDoh, ki jo je razumeti kot njegovo dejansko vrednost in s tem na prvem mestu kot vrednost, ki se dosega na trgu. V tem pogledu pa davčni organ ugotavlja samo, da je bil uradni enotni tečaj delnic na dan sklenitve pogodbe drugačen. Obenem pa ne ugotavlja, kolikšno je odstopanje v ceni, predvsem pa ne zanika, da je ob sklenitvi pogodbe in s tem ob pridobitvi delnic že veljala cena iz prevzemne ponudbe BBB ter da je bila ta cena vsebovana v pogodbi. Manjka torej ugotovitev o bistvenem oziroma upoštevnem odstopanju v vrednosti, zlasti pa ni dovolj utemeljeno, zakaj se upošteva prav uradni enotni tečaj, in s tem povprečna cena, po kateri se je trgovalo z delnicami in ne cena iz ponudbe, po kateri so se delnice nedvomno tudi prodajale oziroma kupovale in je torej ni mogoče izključiti kot tržne in s tem tudi kot dejanske vrednosti delnic na dan pridobitve. To pa po presoji sodišča pomeni, da v konkretnem primeru, glede na zakonsko ureditev, niso dovolj utemeljene okoliščine, ki bi vzbujale dvom v vrednost delnic iz pogodbe in s tem v njihovo (dejansko) ceno ter hkrati v ustreznost pogodbe kot dokazila, ki ga je v tej zvezi predložila tožnica.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek.