Jedro

Po določbi 2. odstavka 59. člena ZZZDR (Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo) je namreč potrebno v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je stanovanjska hiša, ki stoji na parcelni št. 16/3, skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožnice na tem premoženju 20/100. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki izstaviti listino, ki bo podlaga za vpis tožničine solastninske pravice v zemljiško knjigo in povrniti stroške postopka v znesku 24.618 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožničin solastninski delež znižalo na 15/100. V ostalem je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti, zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Obe sodišči sta materialno pravo zmotno uporabili zato, ker sta kot skupno premoženje pravdnih strank šteli tudi nepremičnino parc. št. 16/3, ki meri 1040 m2 in na kateri hiša stoji. Ta nepremičnina je posebno premoženje tožene stranke, tožeča stranka pa tekom postopka ni niti zatrjevala, da je kaj prispevala za njen nakup. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi zato morali sodišči to parcelo šteti kot posebno premoženje tožene stranke. Tudi hiša je v celoti last tožene stranke. Gradnja hiše v Ajdoviščini namreč ni bila rezultat skupnega dela zakoncev. Za dela, ki jih je tožeča stranka opravljala za toženo stranko, bi ji sodišči lahko priznali le delež v denarju. Toženec je tožeči stranki in njenima sinovoma materialno pomagal. Brez njegove pomoči tožeča stranka sebe in otrok ne bi mogla preživljati. Ker tožeča stranka niti k nakupu parcele niti k izgradnji hiše ni ničesar prispevala, bi moralo sodišče njen tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zathevek v celoti stroškovno zavrne. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da nižji sodišči nista upoštevali, da je toženec stavbno parcelo pridobil s sredstvi posebnega premoženja, ni točna. V razlogih sodbe sodišča druge stopnje (1. odstavek na 3. strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje) je celo izrecno navedeno, da je bilo pri določitvi deležev na skupnem premoženju tudi upoštevano dejstvo, da je toženec nepremičnino na kateri hiša stoji "pridobil s sredstvi posebnega premoženja".

Tudi revizijska trditev, da bi sodišče lahko tožeči stranki priznalo le delež v denarju, ni sprejemljiva.

Po določbi 2. odstavka 59. člena ZZZDR (Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo) je namreč potrebno v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožnica za toženca skrbela, mu pomagala in zanj opravljala vsa gospodinjska dela. Odločitev sodišč, da ji zato pripada solastninski delež na skupnem premoženju v višini 15/100, je zato v skladu z določbo 2. odstavka 59. člena ZZZDR in tedaj materialnopravno pravilna.

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).