Jedro

Izstavitev samega računa ni bila pogoj za nastanek oz. zapadlost obveznosti, in sicer ne glede na to, da sta se pogodbeni stranki v 2. členu Pogodbe o zagotavljanju pravne pomoči dogovorili, da bo tožeča stranka omenjeni pavšalni znesek plačevala mesečno na podlagi računa, ki ga bo do 15. dne v mesecu za predhodni mesec v tej zvezi izstavila tožena stranka. Tega stališča ne more omajati niti določba 11. člena ZOdvT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 36.423,41 EUR in da terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.930,65 EUR ne obstoji. Prav tako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 27.000,00 EUR in da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 52.249,96 EUR ne obstoji, spričo česar je sodišče prve stopnje odločilo, da se terjatvi pobotata do zneska 27.000,00 EUR, pri čemer je ostal sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 62808/2013 z dne 14.5.2013 v veljavi za znesek 9.423,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2012 dalje do plačila. V presežku pa je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo zneska 30.930,65 EUR zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 951,27 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo (točka I, II, III,V in delno v točki IV, v katerem je sodišče prve stopnje razveljavilo točko I in III izreka sklepa o izvršbi v presežku na 9.423,41 EUR ter tožbeni zahtevek za plačilo 30.930,65 EUR zavrnilo) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje toženčev ugovor zmotno presojalo kot procesni pobotni ugovor, čeprav gre za materialnopravni pobotni ugovor v skladu z določbo 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj sta se pravdni stranki v 2. členu Pogodbe o zagotavljanju pravne pomoči dogovorili, da mora tožena stranka za svoje storitve izstaviti račun. Tudi Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v 11. členu določa, da lahko odvetnik zahteva plačilo nagrade in izdatkov le na podlagi specificiranega in stranki izstavljenega računa. Gre za specialni zakon. V tej zvezi pritožba opozarja tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 304/2015. Tožena stranka računov ni izdala in je zato ravnala nevestno in nepošteno. Tožena stranka si je zmanjšala tudi obračunsko osnovo za svojo obveznost in naslova DDV. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev po tožbi v višini 18.644,40 EUR zastarala. Tožeča stranka izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi upoštevati tudi določbe 311., 312., 314. in 318. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevati je treba tudi določilo 261. člena ZFPPIPP. Pogoji za pobot so namreč nastali takoj, ko so posamezne medsebojne terjatve zapadale v plačilo. Pogoji za pobot so se stekli že pred zastaranjem. Tožeča stranka se v pritožbi tudi ne strinja, da ni natančno specificirala obračunanih zamudnih obresti, saj je v tej zvezi predložila seznam odprtih postavk in izpis z dne 6.7.2012. Na te navedbe toženec ni odgovoril, oziroma jih ni obrazloženo prerekal. Sodišče prve stopnje je napačno v pobot upoštevalo tudi znesek 1.000,00 EUR za marec 2012, čeprav je po drugi strani ugotovilo, da je bil začet stečajni postopek nad tožečo stranko 16.3.2012. Storitev zastopanja v tem mesecu torej ni bila v celoti opravljena, zato bi lahko sodišče kvečjemu upoštevalo sorazmeren del mesečnega pavšala do 16.3.2012, torej polovično.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravno naziranje sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru (glede pobotne terjatve tožene stranke po Pogodbi o zagotavljanju pravne pomoči za čas od 1.1.2010 do 16.3.2012 - mesečni pavšalni zneski v višini 1.000,00 EUR) izstavitev samega računa ni bila pogoj za nastanek oziroma zapadlost obveznosti, in sicer ne glede na to, da sta se pogodbeni stranki v 2. členu Pogodbe o zagotavljanju pravne pomoči dogovorili, da bo tožeča stranka omenjeni pavšalni znesek plačevala mesečno na podlagi računa, ki ga bo do 15. dne v mesecu za predhodni mesec v tej zvezi izstavila tožena stranka. Tega stališča ne more omajati niti določba 11. člena ZOdvT, na katero se v tej zvezi prav tako sklicuje obravnavana pritožba. Omenjena obveznost (v skupni vrednosti 27.000,00 EUR) je tudi po oceni pritožbenega sodišča vendarle zapadla v plačilo tudi brez predhodno izdanih računov, saj je dospelost terjatve lahko (v tej smeri trditev ni bi bilo) samo v manjši meri odvisna od aktivnosti upnika v smeri izstavitve oziroma neizstavitve računa (1). Če je upnik pasiven, in ne izkoristi možnosti z računom terjati izpolnitev obveznosti, začne vendarle teči zastaranje obveznosti (v primernem roku, ko bi moral upnik izstaviti račun). V nasprotnem primeru bi bil namreč izničen namen kogentnega instituta zastaranja, začetek teka zastaranja pa bi bil negotov, kar bi bilo v nasprotju z obligacijskimi določbami o prepovedi spremembe zastaralnega roka in prepovedi odpovedi zastaranja pred potekom zanj določenega časa. Zastaranje terjatev, pri katerih je pogoj za dospelost terjatve izstavitev računa, začne teči ob dospelosti, toda le, če je račun izdan v primernem roku. Sicer (če račun ni izstavljen) začne teči zastaranje glede na čas, ko bi račun moral biti izstavljen (2).

6. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbeno kritiko, da je v konkretnem primeru tožena stranka uveljavljala materialnopravni pobot v skladu z določbo 261. člena ZFPPIPP, pri čemer pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sprejelo odločitev, kot da bi tožena stranka uveljavljala procesni pobot svoje terjatve do tožeče stranke s terjatvijo tožeče stranke do nje. Vendar pa ta kršitev sama po sebi (glede na dajatveni del sodbe) ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, zato niso podani pogoji iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. V konkretnem primeru je prišlo do pobota medsebojnih terjatev strank že na podlagi samega zakona (prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da izjava stranke o pobotu sploh ni bila potrebna (312. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pogoji za pobot so se stekli z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko (16.3.2012), kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Le če pride do pobota na podlagi izjave o pobotu, se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ). In le tedaj se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana (prvi odstavek 314. člena OZ). V konkretnem primeru pa so se pogoji za pobot stekli ob začetku stečaja, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila terjatev po tožbi v skupni vrednosti 18.644,40 EUR (obdobje od 5.4.2007 do 26.2.2009 - glede na triletni zastaralni rok po 351. člena OZ) ob začetku stečaja že zastarana. V tem delu tudi po oceni pritožbenega sodišča do pobota ni prišlo. Pogoji za pobot se namreč niso stekli, ko so posamezne medsebojne terjatve zapadale v plačilo (kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba), ampak so se pogoji za pobot stekli z začetkom stečaja nad tožečo stranko (prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP).

8. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla, da tožena stranka do celotnega mesečnega pavšala v višini 1.000,00 EUR za mesec marec 2012 ni upravičena, oziroma ni navedla, da je upravičena le do sorazmernega dela (za čas od 1.3. do 16.3.2012), zato se štejejo pritožbene navedbe v tem delu za prepozne in pravno neupoštevne novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker ni bilo ustrezne dejstvene podlage, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati s pravnim aspektom problema, na katerega v tem delu opozarja obravnavana pritožba.

9. Glede obravnavanih zamudnih obresti (znesek 90,80 EUR na dan 31.12.2009, znesek 128,50 EUR na dan 31.12.2010 in znesek 781,60 EUR na dan 15.3.2012) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej, sodišče prve stopnje utemeljeno (zaradi nesklepčnosti) ni sledilo postavljenemu tožbenemu zahtevku. V tej zvezi je namreč že tožena stranka (zadnji odstavek ugovora zoper sklep o izvršbi) pravilno opozorila (na to opozorilo pa tožeča stranka ni ustrezno odreagirala), da ni nobenih konkretnih navedb o tem, od katerih neporavnanih obveznosti in s katerim datumom zapadlosti je bil obračun zamudnih obresti narejen, upoštevaje ob tem tudi, da dokaz (seznam odprtih postavk oziroma izpis z dne 6.7.2012 - priloga A61 in A62 spisa, ki sta po oceni pritožbenega sodišča glede omenjenih odločilnih dejstev prav tako nejasna in premalo določna) teh manjkajočih navedb ne more nadomestiti. Zato ne more vzdržati pritožbena navedba, da toženec omenjenih dokazil ni obrazloženo prerekal. 10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Drugačna je seveda situacija, ko je dospelost odvisna od izjave o odpoklicu ali predčasnem prenehanju pogodbenega razmerja; v tej zvezi sodba VS RS II Ips 404/2008. op. št. 2: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 450