Jedro

Edini dostop do in iz sporne etaže je bil po lestvi in nobenega dvoma ni, da je ena od solenitetnih prič, torej A. A., šla po tej lestvi, kar je bilo tekom postopka nedvomno potrjeno, temu pa pritožba niti ne nasprotuje. B. B. in obtoženec pa po lestvi nista splezala, temveč sta ostala pod lestvijo (o tem skladno tako B. B. kot priči C. C. in A. A.), od koder pa sta tudi slednja prav tako lahko spremljala dogajanje in bi lahko videla, če bi bilo delo policistov kakor koli vprašljivo. S tem je nedvomno bil vsem omenjenim udeležencem omogočen stalni nadzor nad delom policije pri izvedbi hišne preiskave, onemogočeno pa kakršno koli podtikanje dokazov v kontekstu policijske zlorabe, tj. predvsem v situaciji, ko je bila v etaži najdena tako velika količina droge, da bi jo bilo nemogoče nezaznano prinesti v te prostore.

Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb zagovornice o odsotnosti pravnega pouka pričama pri hišni preiskavi pojasnjuje, da tudi morebitna odsotnost tega pouka po tretjem odstavku 216. člena ZKP že izhodiščno ne privede do ekskluzijske sankcije, saj v 219. členu ZKP ta kršitev ni navedena, enako pa velja za opustitev branja zapisnika o hišni preiskavi.

V luči koncepta pričakovane zasebnosti gre v primeru družinskega stanovanja za deljeno zasebnost med družinskimi člani, kar pomeni, da je namenu tretjega odstavka 36. člena Ustave RS in prvega odstavka 216. člena ZKP zadoščeno, če je ob izvedbi hišne preiskave navzoč en polnoleten družinski član. Ob ugotovitvi, da je bil ob hišni preiskavi prisoten obtoženec, je povsem nepomembno, kje sta se takrat nahajali mama Č. Č. in sestra D. D.

Upoštevaje izvedensko mnenje, da so bile najdene rastline stare od 8 do 10 tednov, in upoštevaje za obtoženca ugodnejšo oceno (in dubio pro reo), da je obtoženec posadil že sadike, ki rastejo krajši čas, zgolj osem tednov, so bile tako v vsakem primeru rastline posajene vsaj do okvirnega datuma 10. 4. 2014, ko pa se obtoženec še ni nahajal na prestajanju zaporne kazni. Upoštevaje, da je prvo sodišče njegov zagovor, da se je na Vrhniki nahajal že od 8. ali 9. 3. 2014, pravilno ocenilo kot neresničnega, kar velja tudi za del zagovora, v katerem je trdil, da najdene prepovedane substance last M. M., pa se tako pritožbenemu sodišču ni pojavil prav noben dvom, da je bil ravno obtoženec tisti, ki je z namenom prodaje neupravičeno gojil 46 rastlin prepovedane droge konoplje, oskrbo katerih je po 22. 4. 2014 predal neznani osebi.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zniža na 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora.

II.V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo obtoženega E. E. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto in šest mesecev zapora ter varnostna ukrepa odvzema predmetov na podlagi petega odstavka 186. člena in prvega odstavka 73. člena KZ-1. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), razen krivdnih stroškov, medtem ko potrebni izdatki in nagrada obtoženčeve zagovornice od 1. 10. 2016 dalje bremenijo sredstva brezplačne pravne pomoči.

2.Zoper sodbo sta se pritožila:

-sam obtoženec z vlogo "pritožba na ravnanje sodnice F. F.", pri čemer pritožbenih razlogov izrecno ni navedel, pozval pa je k preiskavi ravnanj sodnice;

-obtoženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločitve o kazni ter zaradi kršitev 22., 25., in 36. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti "storitve očitanega mu kaznivega dejanja" (prav: obtožbe), podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo "razpravljanje in odločanje" (prav: sojenje), še podredno pa, da sodbo spremeni in obtoženemu izreče milejšo kazen.

3.Pritožbi sta delno utemeljeni (v delu glede izreka kazenske sankcije), v preostalih delih nista utemeljeni.

4.V nasprotju z izvajanji zagovornice in obtoženca v pritožbah je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju, po izvedbi vseh za razsojo potrebnih dokazov in njihovi oceni, obtožencu utemeljeno izreklo obsodilno sodbo, saj mu je kaznivo dejanje v objektivnem in subjektivnem pogledu dokazano s stopnjo gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe. Razlogom sodbe se višje sodišče, da ne bo ponavljanja, pridružuje. Pritožbama pa je bilo treba ugoditi v delih, ki se nanašata na izrek kazenske sankcije, kot sledi.

Glede zavrnitve predloga zagovornice za izločitev dokazov

5.Zagovornica v pritožbi zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da bi se iz spisa morali izločiti vsi nezakonito pridobljeni dokazi, kot je to predlagala že na predobravnavnem naroku dne 2. 3. 2017, kakor tudi v pisni vlogi dne 27. 2. 2017, nato pa pri tem predlogu vztrajala še v nadaljevanju postopka. Pri tem nasprotuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, ki je njen predlog za izločitev dokazov zavrnilo. Zagovornica tako v pritožbi ponovno navaja: (-) da odredba Okrožnega sodišča I Kpd 23706/2024 z dne 5. 6. 2014 za hišno preiskavo ni bila ustrezno obrazložena ter tako ni zadostila zahtevam iz 214. in 215. člena ZKP, saj iz odredbe niso izhajali utemeljeni razlogi za sum, da so takratni osumljenci storili kakršno koli kaznivo dejanje; (-) da pri hišni preiskavi na naslovu T., soleniteni priči B.B. in A. A. nista bili ves čas sočasno navzoči v vseh prostorih, ki so se preiskovali, ter nista mogli spremljati dela policistov, pri čemer ni šlo zgolj za nekajminutno odsotnost, temveč za kontinuirano in stalno odsotnost prič v prostoru; (-) da obtoženec ni bil prisoten ob preiskavi večine prostorov, saj se je hišna preiskava opravljala zelo nesistematično in površno, na več mestih hkrati, z različnimi udeleženci; (-) da priči hišne preiskave nista bili poučeni po določbi tretjega odstavka 216. člena ZKP, zapisnik o hišni preiskavi in predvsem zapisnik o ogledu kraja dejanja pa pričama nista bila prebrana oziroma jima ni bilo omogočeno, da se seznanita z njuno vsebino. S takšnim navajanjem pritožba smiselno zatrjuje tudi kršitev pravic iz 19., 22., 23., 25., 29. in 36. člena Ustave RS.

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 14, 15 in 38 obrazložitve podalo jasne, razumne in prepričljive razloge, zakaj omenjena odredba za hišno preiskavo ni bila nezakonita ter na podlagi česa vse so izhajali utemeljeni razlogi za sum, da so takratni osumljenci storili očitano kaznivo dejanje, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožbeno sodišče pa je o povsem istem vprašanju, torej zakonitosti odredbe za hišno preiskavo, že odločalo in v sklepu III Kp 23012/2015-117 z dne 21. 11. 2017 presodilo, da je obrazložitev odredbe za hišno preiskavo zadoščala vsem konvencijskim in ustavnim standardom, kar pomeni, da je bilo tem vprašanju že odločeno in gre pri navajanju pritožnice za ponavljanje argumentacije, reproduciranju vselej identičnih odgovorov pa kazenski postopek niti ni namenjen. Pritožba tako ne more privesti do drugačne presoje zakonitosti sporne odredbe, zlasti glede na to, da zagovornica za svoje vztrajanje pri stališču, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana nezakonito, ne navaja nič novega, kar ne bi bilo že presojeno in zavrnjeno kot neutemeljeno.

7.Nadalje pritožnica poudarja, da obe solenitetni priči nista bili prisotni v vseh prostorih, kjer se je opravljala hišna preiskava, zato nista mogli nadzorovati dela policistov, prav tako pa niti obtoženec ni bil prisoten v vseh prostorih, ki so se preiskovali. Pritožbeno sodišče glede tovrstnih navedb, torej zlasti glede spornega vprašanja prisotnosti ene solenitetne priče in obtoženca v etaži novogradnje, ugotavlja, da sta policista G. G. in H. H. skladno izpovedala, da so priče pri hišni preiskavi praviloma prisotne v vseh prostorih, kjer se izvaja hišna preiskava, vendar pa sta dopustila možnost, da nista bili obe navzoči v zgornji etaži novogradnje, v katero se je vstopalo in izstopalo zgolj po lestvi, ker še ni bilo stopnic (policist G. G. je na glavni obravnavi dne 19. 8. 2020 glede dostopa do druge etaže novogradnje sprva govoril o kovinskih stopnicah, potem pa je potrdil, da je bila tam pravzaprav lesena lestev). Iz zaslišanja B. B. na predobravnavnem naroku, ko je bil spomin na hišno preiskavo nedvomno še najbolj svež, pa izhaja, da ni bila prisotna pri preiskavi prostorov na podstrešju novogradnje oziroma v drugi etaži novogradnje, saj se je do teh prostorov dostopalo izključno po lestvi, po kateri pa ni splezala, vendar je bila pod lestvijo in je ostala z drugimi policisti. Prav tako je izpovedala, da po lestvi ni splezal obtoženec, kar je potrdil pravosodni policist C. C., ki ga je spremljal, saj je bil obtoženec vklenjen in tudi če bi prosil, da bi šel, temu ne bi mogli ugoditi zaradi njegove varnosti. Glede teh okoliščin je B. B. izpovedovala skladno tekom celotnega postopka. Priča A. A. je na predobravnavnem naroku, ko se je tudi on spomnil največ podrobnosti o hišni preiskavi, potrdil, da je sam splezal po lestvi, obtoženec pa je ostal spodaj, pri čemer je A. A. gledal, kako so "spravljali dol" prepovedano drogo. Da je sam splezal po lestvi, pa je prav tako skladno izpovedoval tekom celotnega postopka.

8.V ponovljenem sojenju je B. B. potrdila, da je bila pod lestvijo, da pa se ne spomni, kje so policisti prišli ven iz novogradnje in ali so tam kaj našli, vztrajala pa je pri svojih do sedaj podanih izjavah. Priča A. A. je v ponovljenem sojenju dne 15. 5. 2024 sprva res izpovedoval nekoliko drugače, kot na to pravilno opozori pritožnica, in sicer, da po tem, ko je prišel po lestvi, ni videl B. B., s katero sta hodila tudi ločeno. Vendarle pa je A. A., tj. po tem, ko je poslušal svojo predhodno izpovedbo, izpovedal, da pritrjuje temu, kar je povedal na predobravnavnem naroku, ko se je torej dogodkov še najbolj natančno spominjal. Glede na dolgo časovno obdobje, ki je preteklo od hišne preiskave, se niti pritožbenemu sodišču ne poraja dvom v izpovedbi A. A. in B. B., ki sta ju podala na predobravnavnem naroku, torej najbolj časovno blizu hišni preiskavi, kot tudi drži, da je povsem življenjsko, da sta po vseh teh letih kakšno podrobnost tudi pozabila ter da njuni izpovedbi na glavni obravnavi ob prvem sojenju in v ponovljenem sojenju nista v vsem čisto skladni z izpovedbama na predobravnavnem naroku. Tudi razhajanja med izpovedbo B.B. in A. A., ko je B. B. izpovedala, da obtoženi ni bil v zgornji etaži novogradnje, priča A. A. pa je trdil ravno nasprotno, torej da se je spomnil, da je obtoženec bil "na vrhu," ne vzbudi dvoma v njuno verodostojnost, upoštevaje, da je na predobravnavnem naroku A. A. prav tako povedal, da je bil obtoženec "spodaj".

9.Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu II Kp 32012/2015-302 z dne 10. 10. 2023, ratio pravnih pravil in pravnih vrednot, ki jih Ustava varuje v 35. in 36. členu, ZKP pa konkretizira v prvem in tretjem odstavku 216. člena, ne zahteva, da bi morali biti preiskovanec in obe solenitetni priči navzoči pri vsaki potezi policistov in v vsakem preiskovanem prostoru. Bistveno je, da imajo vsi omenjeni možnost izvrševati nadzor nad opravljanjem dela preiskovalcev in legitimirati zakonitost dela policije. To med drugim pomeni, da ni nujno vstopiti na podstrešje novogradnje, če je vendarle mogoče (tudi od zunaj) nadzorovati, katere predmete policisti iz teh prostorov prinašajo, in zlasti, da tja ni bilo ničesar prinešeno.

10.Glede vprašanja dostopa na sporno etažo novogradnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tako mama obtoženca, Č. Č., kot tudi obtoženec sam potrdila, da je bil edini dostop do etaže v novogradnji po lestvi, to pa izhaja tudi iz zapisnika o ogledu ter iz izpovedb G. G. in H. H. Natančneje, glede dostopa v novogradnjo iz zapisnika o ogledu (list. št. 16 - 19 spisa) izhaja, da so policisti sprva po lestvi odšli na balkon, kjer so nato skozi vrata vstopili v garažni prostor, nato so se po lestvi vrnili iz objekta ter nato po lestvi odšli v drugo etažo skozi balkonska vrata. Druga etaža je bila en prostor z okni na obeh straneh, v skrajnem desnem vogalu je bil ograjen prostor, pod oknom tega prostora pa so videli zložene štiri kartonske škatle, v katerih so bili posušeni deli rastline zelene barve. Kot izhaja iz tega zapisnika, pa so stavbo po lestvi zapustili. Četudi je B. B. šest let po opravljeni hišni preiskavi, na glavni obravnavi dne 30. 9. 2020, izpovedala, da naj bi policisti izstopili iz novogradnje skozi vrata na spodnji strani, to ne vzbudi prav nobenega dvoma, da je bil edini dostop do etaže po lestvi, saj to, kot pojasnjeno, potrjujejo tudi drugi predstavljeni dokazi.

10.Edini dostop do in iz sporne etaže je torej bil po lestvi in nobenega dvoma ni, da je ena od solenitetnih prič, torej A. A., šla po tej lestvi, kar je bilo tekom postopka nedvomno potrjeno, temu pa pritožba niti ne nasprotuje. B. B. in obtoženec pa po lestvi nista splezala, temveč sta ostala pod lestvijo (o tem skladno tako B. B. kot priči C. C. in A. A.), od koder pa sta tudi slednja prav tako lahko spremljala dogajanje in bi lahko videla, če bi bilo delo policistov kakor koli vprašljivo. S tem je nedvomno bil vsem omenjenim udeležencem omogočen stalni nadzor nad delom policije pri izvedbi hišne preiskave, onemogočeno pa kakršno koli podtikanje dokazov v kontekstu policijske zlorabe, tj. predvsem v situaciji, ko je bila v etaži najdena tako velika količina droge, da bi jo bilo nemogoče nezaznano prinesti v te prostore (razlogi o tem pravilno v izpodbijani sodbi v točki 48 obrazložitve). Četudi so priče G. G., H. H. in C. C. izpovedali, da oseba, ki se nahaja na travnati površini ob hiši, ne vidi v notranjost zgornje etaže, tako vendarle ne gre prezreti, da so bile v etaži najdene večje kartonaste škatle s prepovedano drogo, ne pa neki drobni zavitki prepovedane droge, ki bi jih bilo po lestvi eventualno mogoče "skrivaje" prinesti v etažo. Ideja, da bi se v etaži najdene večje škatle s prepovedanimi substancami v opisanih okoliščinah lahko "podtaknile", je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nemogoča.

11.Priči pri hišni preiskavi tudi nista prav v ničemer zainteresirani za izid postopka, B. B. pa naj bi celo sodelovala pri več hišnih preiskavah, torej je bila nedvomno seznanjena s svojimi dolžnostmi in bi tako ona kot A. A. gotovo poročala o nezakonitem delovanju policije, če bi do nepravilnosti prišlo, vendar iz njunih izpovedb nič takega ne izhaja. Ključno je torej, da sta obe priči in obtoženec vendarle imeli možnost nadzorovati, katere predmete so policisti prinašali iz etaže novogradnje, zlasti pa, da tja nič ni bilo prinešeno. Ker je šlo za težaven, morebiti pa tudi nevaren dostop na podstrešje, in ker se je B. B. bala višine, ravnanju policistov, ki niso vztrajali pri neposredni prisotnosti v podstrešnih prostorih novogradnje, ni moč očitati nestrokovnosti, predvsem pa ne nezakonitosti, ki bi rezultirala v ekskluzijski sankciji. Prvo sodišče je glede na navedeno utemeljeno zaključilo, da zgolj odsotnost ene od solenitetnih prič v etaži novogradnje nima vpliva na zakonitost hišne preiskave, medtem ko nasprotno naziranje pritožnice, zastopano v pritožbi, ni utemeljeno.

12.Nobenega dvoma tudi ni, v katerem prostoru na podstrešju novogradnje je bila najdena prepovedana droga. Izsledena je bila izključno takrat, ko sta bili (v neposredni bližini) navzoči obe solenitetni priči in obtoženec; stanje stvari, vključno s količino droge, pa je bilo evidentirano. Zato tudi morebitna razhajanja med izpovedbami solenitetnih prič in vsebino zapisnika o preiskavi stanovanja o vprašanju, kje oziroma v katerih prostorih vse so bile najdene vrečke ali škatle prepovedane droge, na kar opozori pritožnica, v ničemer ne vzbujajo dvomov v verodostojnost prič oziroma v pravilnost prvostopenjske sodbe (B. B. je namreč na naroku 30. 9. 2020 izpovedala, da niso policisti na podstrešju našli nič oziroma da so tudi v pritličju novogradnje našli škatle, kar je v nasprotju z zapisnikom o preiskavi stanovanja). Zagovornica v pritožbi izpostavlja ta razhajanja in trdi, da se vsled tega celo pojavlja dvom, ali je bila B. B. sploh prisotna pri preiskavi ostalih prostorov, kar pa ni utemeljeno, saj je dokazni postopek pokazal, da je bila, četudi ni splezala po lestvi, gotovo prisotna v vseh preostalih preiskanih prostorih (tako novogradnje kot stanovanjske hiše in hiši pripadajočih objektov), saj tako izhaja iz njene izpovedbe ter izpovedb policistov in A. A. Netočni sta pritožbeni tezi, da sodba nima razlogov o sočasni prisotnosti prič v prostorih, ki so se preiskovali, in da solenitetni priči nista imeli prav nobenega nadzora nad delom policije.

13.Glede preiskave obtoženčeve sobe je slednji sicer v zagovoru povedal, da je bila soba že odklenjena in odprta, sam pa vanjo ni vstopil skoraj do konca preiskave, saj sta s "paznikom" ves čas stala na podestu pred sobo oziroma praktično na stopnicah. Vendar tovrsten zagovor obtoženca, da sploh ni bil v svoji sobi in da je stal samo na stopnicah, ni skladen z izpovedbo pravosodnih policistov C. C. in I. I., tudi A. A. pa je na predobravnavnem naroku potrdil, da je bil obtoženec zraven, ko se je preiskovala njegova soba. Obema pravosodnima policistoma pa se je ravno ta soba najbolj vtisnila v spomin in sta skladno izpovedala, da sta bila v njej, kar pomeni, da je bil zagotovo tam tudi obtoženi, s katerim sta ves čas hišne preiskave morala biti tudi pravosodna policista. In četudi drži pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da se C. C. ni spomnil določenih prostorov, je, zaslišan na glavni obravnavi dne 30. 9. 2020, vendarle izpovedal, da se spomni objekta, ki je zgorel, tam sta bila navzoča skupaj z obtožencem, bila sta tudi v sobi v zgornjem nadstropju, hodili so tudi po hiši, verjetno so bili v vseh prostorih, saj so bili kar nekaj časa tam, najbolj pa se je spomnil sobe. Da je bil v obtoženčevi sobi, je povedal že na predobravnavnem naroku 5. 4. 2017, ko je prav tako opisal, da so bili en čas na dvorišču, da so bili v obtoženčevi sobi, ko so novejši objekt preiskali, pa so bili zunaj objekta oziroma pred objektom, pogorišče v pomožnem objektu pa so gledali od daleč. Ko je bila obtožencu na glavni obravnavi dne 19. 8. 2020 predočena izpovedba C. C., da je bil v svoji sobi, je obtoženec zgolj pojasnil, da se tega ne spomni. Pritožbeno sodišče zato ne pritrjuje obrambi, da obtožencu ni bil omogočen dostop do sobe oziroma ostalih prostorov, ki so se preiskovali (z izjemo etaže novogradnje, kot že pojasnjeno, saj zaradi varnosti, ko je bil vklenjen, ni mogel plezati po lestvi).

14.Obenem pa sta navzočnost obtoženca pri hišni preiskavi potrdili solenitetni priči, kot tudi policisti J. J., G. G. in H. H. (slednji je povedal, da je bil obtoženec navzoč, ni pa vedel povedati, ali je bil neposredno zraven ali ne). Navedbe pritožbe, da torej obtoženec ni bil prisoten v vseh prostorih hišne preiskave, kljub izpovedbi C. C. in I. I., ki se sicer nista spomnila vseh podrobnosti in vseh prostorov hišne preiskave, niso podkrepljene z drugimi dokazi in jim ne gre slediti. Namen navzočnosti obtoženca kot imetnika stanovanja pri hišni preiskavi je izvrševanje nadzora nad obsegom izvajanja hišne preiskave ter varstvo lastnih pravic in interesov. Pritožbeno sodišče ob vsem navedenem ni zaznalo nobene kršitve tekom hišne preiskave, ki bi obtožencu tovrstne pravice onemogočila, prav tako pa tega ni uspela izkazati zagovornica v pritožbi, ki zgolj z navajanjem, da obtoženec ni bil prisoten v vseh prostorih, ne more prepričati v nasprotne zaključke od tistih, ki jih je argumentirano sprejelo sodišče prve stopnje.

15.Pritožbeno sodišče nadalje glede pritožbenih navedb zagovornice o odsotnosti pravnega pouka pričama pri hišni preiskavi pojasnjuje, da tudi morebitna odsotnost tega pouka po tretjem odstavku 216. člena ZKP že izhodiščno ne privede do ekskluzijske sankcije, saj v 219. členu ZKP ta kršitev ni navedena, enako pa velja za opustitev branja zapisnika o hišni preiskavi. V vsakem primeru pa sta tako B. B. kot A. A., četudi s svojimi besedami, potrdila, da sta vsebinske poante pravnega pouka vendarle bila deležna (tj. da morata policistom "gledati pod prste", da ne smeta "okoli govoriti", kar izvesta tekom preiskave), kar je, glede na to, da so solenitetne priče praviloma (tudi v tem primeru) pravni laiki, povsem primeren pouk, četudi se do potankosti ne glasi tako, kot navaja zakonska dikcija ZKP.

16.Ogled pogorelega pomožnega objekta na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP ni hišna preiskava, zato prisotnost solenitetnih prič pri ogledu ni nujna in posledično tudi ni nobenega temelja, da bi bilo treba priči seznanjati z vsebino zapisnika o ogledu kraja dejanja, opravljenega pred začetkom hišne preiskave. ZKP namreč ne določa, da bi morale biti priče hišnih preiskav seznanjene z morebitnimi izsledki predhodnih ogledov kraja dejanja in da bi jim moral biti morebitni zapisnik o ogledu kraja prebran, prav tako pa ne določa obvezne navzočnosti prič pri ogledih krajev kaznivih dejanj. Razlogi za to so pravilno navedeni v točki 42 izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, da se solenitetni priči in obtoženec s temi vsebinami niso seznanili, ne morejo prinesti uspeha.

17.Pritožbeno sodišče je v tem postopku že pojasnilo, da ustavno varovana pravica, da je navzoč pri hišni preiskavi (tretji odstavek 36. člena Ustave), pripada dejanskemu uporabniku (imetniku) stanovanja oziroma drugih preiskovanih prostorov, kar je bil v konkretnem primeru (tudi) obtoženec, navedeno pa izhaja tudi iz izpodbijane sodbe (točka 46 obrazložitve). V luči koncepta pričakovane zasebnosti gre v primeru družinskega stanovanja za deljeno zasebnost med družinskimi člani, kar pomeni, da je namenu tretjega odstavka 36. člena Ustave RS in prvega odstavka 216. člena ZKP zadoščeno, če je ob izvedbi hišne preiskave navzoč en polnoleten družinski član. Ob ugotovitvi, da je bil ob hišni preiskavi prisoten obtoženec, je povsem nepomembno, kje sta se takrat nahajali mama E. E. in sestra D. D.

18.Deplasirane so nadalje navedbe pritožnice v delu, ko se sklicuje na izpovedbo C. C., in sicer, da obtoženec sploh ni vedel, da gre za hišno preiskavo, saj je bila odredba o hišni preiskavi v skladu z določilom drugega odstavka 215. člena ZKP vročena obtoženemu E. E., ki je bil tudi poučen, da je na njegovo zahtevo lahko pri preiskavi navzoč zagovornik, prejem odredbe pa je potrdil z lastnoročnim podpisom, zato ne more biti dvoma, da je prav dobro vedel, zakaj je bil pripeljan na kraj, zgolj zaradi požara pa ga niti ne bi pripeljali na kraj (tako pravilno tudi točki 15 in 46 izpodbijane sodbe). Zagovornica neosnovano graja verodostojnost izpovedbe policista J. J., ki se sicer ni spomnil vseh podrobnosti, vendarle pa je povedal, da so bile priče navzoče pri preiskavi in da B. B. ni šla v zgornje prostore, kar je potrjeno z drugimi dokazi ter je tudi njegova izpovedba v tem delu pravilno ocenjena kot verodostojna (izpovedal je, da se je preiskava opravljala sistematično, čemur zagovornica neutemeljeno nasprotuje). Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno utemeljilo tudi, da obramba obtoženega ne more biti uspešna pri poskusu vzbuditve dvoma v pravilnost in zakonitost hišne preiskave, ko je trdila, da je bila ta opravljena, še preden sta priči, ki morata biti navzoči pri tovrstnem posegu v zasebnost lastnikov oziroma oseb, ki živijo na preiskovanem naslovu, sploh prišli na kraj. Razlogi za to so navedeni v točki 17 izpodbijane sodbe in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Nobenega dvoma pa ni, da se je sočasno s hišno preiskavo opravljal tudi ogled kraja, policisti pa so v tem času pregledali objekte, navedene v zapisniku (red. št. 7), ter tako navajanja obrambe, da so bili predmeti zaseženi v okviru ogleda kraja dejanja, nekaj ur pred začetkom hišne preiskave, tudi po oceni pritožbenega sodišča nimajo podlage ne v listinski dokumentaciji niti v izvedenem dokaznem postopku. V okviru ogleda pogorelega objekta (red. št. 4), kar ni hišna preiskava, je bilo zaseženih "le" 46 rastlin konoplje. Kakršni koli namigi obrambe, da naj bi se hišna preiskava opravila pred izdajo odredbe, pa prav tako nimajo prav nobenega temelja v dokaznem gradivu in ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj (zgolj to, da je priča C. C. povedala, da so bili policisti že na samem kraju, ko so pripeljali obtoženca, na te zaključke ne vpliva).

19.Zagovornica tako s ponovitvijo navedb iz zahteve za izločitev dokazov ne more uspešno utemeljiti zatrjevanih procesnih kršitev iz 8. in 11. točke prvega ostavka 371. člena ZKP (sodba vsebuje glede ekskluzijskih trditev vse potrebne razloge) ter tudi ne zatrjevanih ustavnih kršitev iz 22., 23., 25., 29., 35. in 36. člena Ustave RS, ki sicer v pretežnem delu ostajajo v pritožbi le na ravni naštevanja. Uspeti ne more niti s sklicevanjem na zadevo Up-1006/13 (vsebina katere je bila v tem postopku spoštovana) ali z zatrjevanjem kršitev 16., 214.-216. ali 355. člena ZKP.

Glede ostalih pritožbenih navedb zagovornice

20.Sodišče prve stopnje je navedbe obrambe v tej smeri in sam zagovor obtoženca ocenilo (zlasti) v 56. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče nikakor ne more mimo dejstev: (-) da je obtoženec zagovor v tej smeri, torej da je bil odsoten že od 8. 3. 2014 oziroma 9. 3. 2014, podal šele po tem, ko je državno tožilstvo na podlagi izvedenskega mnenja dne 21. 5. 2022 modificiralo obtožnico tako, da je iz te pod točko 1.a izhajalo, da je obtoženec v pomožnem objektu neupravičeno gojil 46 rastlin konoplje najmanj od 27. 3. 2014; (-) da je na vprašanje, zakaj ni o tem izpovedal že prej, odvrnil, da je "pač smotan", kar ne kaže verodostojnosti tovrstne spremembe zagovora; (-) da niti mama obtoženca niti sestra o tej ključni okoliščini, da naj bi bil obtoženec odsoten že vse od 8. 3. 2014 oziroma 9. 3. 2014, nista izpovedali oziroma je mama obtoženca to prvič omenila šele v ponovljenem sojenju dne 8. 7. 2024; (-) da L. L., ki je sicer potrdil, da je bil obtoženec takrat pri njemu, ni vedel nič o tem, da naj bi se izogibal nastopu zaporne kazni oziroma za noben drug datum dne 8. 3. ni vedel, kaj je počel (denimo leta 2013 ali 2015, o čemer je bil izrecno povprašan), natančno pa je vedel ravno za sporno leto 2014, pri čemer naj bi se te okoliščine spomnil "skupaj z obtoženim".

Ob vsem navedenem so, kljub drugačnim stališčem obrambe, razumni in prepričljivi ter za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivi in zadostni zaključki prvega sodišča, da gre izpovedbe prič L. L., Č. Č. ter D. D. šteti kot poskus razbremenitve obtoženca. Pritožbene navedbe zaključkov prvega sodišča, ki tovrstnemu zagovoru obtoženca, torej da naj bi bil odsoten že od 8. 3. 2014, ni sledilo, niso postavile pod vprašaj.

21.Neutemeljena je tudi teza pritožbe, ki povzema zagovor obtoženca v delu, da je bil M. M. tisti, ki je gojil prepovedano drogo konopljo, in je najdena oziroma zasežena droga v celoti, tudi tista v novogradnji, pripadala M. M., ne obtožencu. Da naj bi najdena prepovedana droga bila last M. M., sta priči Č Č. in D. D. izpovedali šele na glavni obravnavi, torej po tem, ko je to omenil obtoženec, pri čemer predhodno v preiskavi o M. M. nista povedali prav ničesar. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče tudi v tem delu pravilno ocenilo, da je šlo očitno za poskus razbremenitve obtoženca in je njegov zagovor tudi v tem delu neprepričljiv. Zaključki prvega sodišča na str. 41 sodbe, da je bila hišna preiskava opravljena dne 5. 6. 2014, kar je zgolj mesec in pol po tistem, ko bi naj M. M. začel prihajati v T. in občasno tam tudi ostajati, ter da ni povsem običajno, da bi v tako kratkem času uspel vzbuditi takšno zaupanje pri materi in sestri obtoženega, da bi lahko uporabljal prav vse prostore v vseh objektih, ki so jih uporabljali E. E., niso zgolj predvidevanja sodišča, kar navede zagovornica, temveč gre za povsem logične in pretehtane zaključke, upoštevaje vsa dejstva ter izpovedbe prič. Teh zaključkov ne izpodbije niti pritožbena navedba, da je priča N. N. povedal, da je prišel k hiši prijatelj, ki je pomagal, po tem, ko so "ženske ostale doma," torej po tem, ko je obtoženec nastopil kazen zapora. Zgolj okoliščina, da je bil (sedaj "priročno" pokojni) M. M. prijatelj D. D., ki je prav tako kot slednja trpel za fibromialgijo in ki je prihajal na obisk h E. E., pa ne vodi v sklep, da je vsa najdena droga njegova, zlasti upoštevaje neprepričljive ter nekonsistentne izjave prič glede tega vprašanja, ki zagovora obtoženca v tem delu ne podkrepijo. Razlogi izpodbijane sodbe so tudi v tem delu jasni, skladni in razumljivi.

22.Tekom postopka pa je bil sporen čas trajanja rasti najdenih rastlin konoplje, upoštevaje, da obtoženca od 22. 4. 2014 ni bilo več na tem naslovu. Za razjasnitev tosmernih vprašanj je bil tekom postopka angažiran tudi izvedenec kmetijske stroke O. O., čigar mnenju pritožnica nasprotuje. Pri tem poudarja, da je bilo izvedensko mnenje in s tem ocena višine najdenih 46 rastlin konoplje izdelana zgolj na podlagi fotografij ter velikosti in širine loncev, pri čemer je izvedenec očitno zgrešil pri velikosti rastlin. Navaja, da iz pisnega izvedenskega mnenja (red. št. 245 spisa) izhaja, da so bile rastline visoke med 60 in 120 cm, medtem ko iz zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja izhaja, da so bile rastline visoke od 60 do 90 cm (list. št. 8 - 10 spisa). Navedeno je ključno za oceno časa rasti konoplje in s tem za vprašanje, ali so bile morda posajene po 22. 4. 2025, torej po tem, ko je obtoženec nedvomno nastopil kazen zapora ter posledično nikakor ne bi mogel posaditi teh rastlin.

23.Po oceni izvedenca so bile rastline v baraki stare vsaj 10 tednov, če bi šlo za gojenje iz sadik, pa približno 8 tednov. Da bi rastline lahko zrasle do take faze, kot je bila na fotografijah, v 6 do 7 tednih (torej v času, ko je bil obtoženec že na prestajanju kazni zapora), bi morale biti po mnenju izvedenca dejansko optimalno oskrbovane, kar pa je, glede na vso opremo, vidno na preostalih fotografijah, po njegovi oceni težko verjetno, kar še dodatno utrjuje njegove zaključke, da v tako kratkem času rastline niso mogle zrasti.

24.Glede navedenega vprašanja višine rastlin je bila v ponovnem sojenju na novo pridobljena fotografija rastlin s priloženim merilom, po tem, ko je kriminalistični tehnik P. P. povedal, da so se rastline gotovo merile (priloga C66 spisa, fotografiji št. 31/47 in 32/47). Izvedenec se je tekom ponovljenega postopka z novo pridobljenimi fotografijami z merilom seznanil. Še vedno pa je vztrajal pri podanem izvedenskem mnenju. Natančneje, izpovedal je, da vztraja pri trditvi, da so na slikah rastline, ki ne spadajo med avtofertilne sorte, ki imajo kratek razvojni stadij, temveč rastline indijske konoplje, ki so v vegetativnem stadiju veliko bolj razvejane. Zato tudi višina, ki je razvidna na fotografiji, bistveno ne vpliva na njegove navedbe v mnenju. Rastline na fotografijah še dejansko niso v stadiju pobiranja, zato je ocenil, da do takšne faze ni moglo priti v tako kratkem času, kot je okoli 6 do 7 tednov, torej v obdobju pred hišno preiskavo, ko je bil obtoženec nedvomno že na prestajanju zaporne kazni. Tudi glede izrecnega vprašanja, da iz zapisnika o ogledu izhaja, da so bile rastline visoke od 60 do 90 cm, torej da je bila najnižja rastlina visoka 60, najvišja pa 90 cm, je izvedenec pojasnil, da je čas rasti enak, kot ga je navedel v svojem mnenju, torej da so bile rastline stare vsaj 10 tednov, če bi šlo za gojenje iz sadik, pa približno 8 tednov, kot tudi, da gre za rastline indijske konoplje, ki so že močno razraščene, zato so bile verjetno tudi v začetni fazi vršičkane, da se vzpodbudi rast več poganjkov in s tem posledično kasneje večji pridelek. In četudi ni mogel potrditi, ali so bile zasajene sadike ali semena, rastline ne bi mogle zrasti v času 6 - 7 tednov v takšno višino, še posebej s toliko poganjki. Še vedno je torej vztrajal na stališču, da najdene rastline v času 6 - 7 tednov, kar bi razbremenilno obtoženca, niso mogle zrasti, tudi glede na razvejanost rastlin, kot je bila vidna na fotografijah.

25.Izvedenec je, upoštevaje zgoraj povzete zaključke, tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem sprejemljivo, logično in skladno z literaturo pojasnil, zakaj je ocenil, da gre za rastlino indijske konoplje. Prav tako je izvedenec utemeljeno pojasnil, zakaj pri konkretnih rastlinah ne gre za avtocvetke (ki zrastejo še bistveno hitreje kot indijska konoplja). Izpostavljanje pritožnice, da izvedenec z indijsko konopljo nima izkušenj, saj je sam gojil zgolj industrijsko konopljo, in da se še ni srečal z avtocvetočimi rastlinami, pri pritožbenem sodišču ni vzbudilo prav nobenega dvoma v strokovnost izvedenskega mnenja. Na strani 18 in 19 svojega pisnega mnenja je namreč izvedenec na fotografijah prikazal razliko med avtofertilnimi sortami in običajnimi rastlinami indijske konoplje. Glede tega je pojasnil, da je tudi iz literature razvidno, da avtofertilne sorte tvorijo manj listov in zelo hitro tvorijo socvetja. Poganjki so zbiti in manj olistani kot pri indijski konoplji. Na fotografijah iz spisa po požaru pa se vidi, da so rastline dokaj olistane, zato je izvedenec argumentirano sklepal, da gre za rastline indijske konoplje. Glede klonov je pojasnil, da to pomeni zgolj, da gre za določen način vzgoje sadik in da obstajajo kloni, ki se lahko dajo takoj v cvetenje, so pa že preskočili vegetativno fazo. Četudi drži, da je pri tem povedal, da gre za sklepanje in z gotovostjo ne more reči, da ne gre za avtocvetke, oziroma da je tudi sicer natančnost celotnega mnenja ocenil na 80 - 90 %, vendarle pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da so razlogi v izvedenskem mnenju jasni, celoviti in strokovni ter da gre mnenju v celoti slediti. Zagovornici tako z navajanjem, da gre pri izvedenskem mnenju za "eno samo ugibanje", ne kaže pritrditi, vsakršna morebitna nasprotja med izvedenskim mnenjem in ostalimi dokazi (zapisnikom o ogledu glede višine rastlin) pa so bila na glavni obravnavi v ponovljenem sojenju tudi razčiščena.

26.Upoštevaje torej izvedensko mnenje, da so bile najdene rastline stare od 8 do 10 tednov, in upoštevaje za obtoženca ugodnejšo oceno (in dubio pro reo), da je obtoženec posadil že sadike, ki rastejo krajši čas, zgolj osem tednov, so bile tako v vsakem primeru rastline posajene vsaj do okvirnega datuma 10. 4. 2014, ko pa se obtoženec še ni nahajal na prestajanju zaporne kazni. Upoštevaje, da je prvo sodišče njegov zagovor, da se je na Vrhniki nahajal že od 8. ali 9. 3. 2014, pravilno ocenilo kot neresničnega, kar velja tudi za del zagovora, v katerem je trdil, da najdene prepovedane substance last M. M., pa se tako pritožbenemu sodišču ni pojavil prav noben dvom, da je bil ravno obtoženec tisti, ki je z namenom prodaje neupravičeno gojil 46 rastlin prepovedane droge konoplje, oskrbo katerih je po 22. 4. 2014 predal neznani osebi (tč. 1/a krivdoreka sodbe).

27.Pritožbeno sodišče tako kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da s strani obtoženca zatrjevana odsotnost od doma, ki da jo je potrdil L. L., ter izvedensko mnenje izvedenca O. O. in sámo dejstvo prestajanja zaporne kazni omaje obstoj gotovosti, potreben za izrek obsodilne sodbe. Ob vseh navedenih dokazih pa gotovosti, da je ravno obtoženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, ne omaje niti dejstvo, da na zaseženih škarjah z guminiranim ročajem niso uspeli izolirati bioloških sledi v zadostni količini, da bi bila primerna za nadaljnje analize, kar izpostavi pritožnica, saj to ni razbremenilna okoliščina.

28.Glede na to, da zagovornica v pritožbi polemizira z razlogi izpodbijane sodbe, že pojmovno ne more držati, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, saj so razlogi očitno podani, kot obrazloženo, pa niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Zgolj nestrinjanje zagovornice z razlogi izpodbijane sodbe pa ne more rezultirati v njeni spremembi ali razveljavitvi, za kar se neuspešno zavzema, saj prvostopenjsko sodišče ni ne zmotno niti nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kot tudi ni prekršilo kazenskega zakona.

Glede pritožbe obtoženca

29.Obtoženec sam v pritožbi navaja, da so bila v postopku hudo kršena osnovna procesna pravila, človekove pravice in ustavna načela, ki bi jih moral vsak sodnik varovati. Pri tem poudarja, da razpravljajoča sodnica ni upoštevala izpovedb prič, ki jih je predlagal obtoženec, skakala naj bi jim v besedo oziroma jim ni pustila izpovedati do konca, kar pa iz spisovnega gradiva na nobenem mestu ne izhaja, zato takšna pritožbena izvajanja niso upoštevna. Katerih "izkazov ključnih prič" sodnica naj ne bi upoštevala, obtoženec ne obrazloži, zato dodaten odgovor niti ni mogoč. Prav tako razpravljajoči sodnici očita, da se je ponižujoče vedla do priče Č. Č., torej njegove matere.

30.Obtoženec je s pritožbeno diskusijo, ki smiselno meri k izločitvi razpravljajoče sodnice iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, prekludiran. Skladno z drugim odstavkom 41. člena ZKP lahko namreč stranka zahteva izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, kar pomeni, da so tovrstne navedbe o okoliščinah, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti razpravljajoče sodnice, podane šele v pritožbi, prepozne. Ne nazadnje pa obtoženčeve navedbe o ponižujočem vedenju in žaljenju sodnice ne izhajajo iz prav nobene spisovne dokumentacije, pri čemer je odhod obtoženca ter njegove mame z naroka za glavno obravnavo 8. 7. 2024 na zapisnik o glavni obravnavi tudi protokoliran (obtoženec torej v pritožbi napačno navaja, da njegova protestna zapustitev naroka ni evidentirana). Iz list. št. 604 spisa izhaja zgolj to, da je sodnica priči Č. Č. predočila, da se ni spomnila, da sta oba s sinom v istem kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in ali je bila že zaslišana, sicer pa se je spomnila stvari, ki se nanašajo na hišno preiskavo iz leta 2014, ter ji je priča odvrnila, da ko bo sodnica toliko stara kot ona, ne ve, če se bo še toliko spomnila, kot se sama. Nato pa se je obtoženi vznemiril in sodnici očital, kako se obnaša do njegove mame ter da njega že ves čas postopka obravnava kot najhujšega kriminalca. Skupaj z mamo sta zapustila razpravno dvorano ob 11.59 uri. Iz navedenega tako ne izhaja nobena pristranskost razpravljajoče sodnice, kot tudi ne njena nadvlada, zaničevanje priče ali obtoženca, kot deplasirano očita pritožnik, še zlasti pa ne zmerjanje priče Č. Č. z lažnivko.

31.Nadalje v pritožbi obtoženec nerazumljivo navaja, da mu ni bilo dovoljeno snemanje lastne obravnave, četudi gre za javni postopek, kar po njegovem mnenju predstavlja kršitev do dokumentiranja in samoobrambe. Do take posplošene navedbe se pritožbeno sodišče niti ne more opredeliti, ker pritožnik ne konkretizira, kdaj in na kakšen način se mu ni dovolilo snemati oziroma kakšno snemanje je pravzaprav sploh imel v mislih, saj iz zapisnikov glavne obravnave niti ne izhaja, da bi obtoženec v tej smeri podal kakršen koli predlog ali izjavo. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodnica obtoženca "nagnala iz sodne dvorane", ker ni želel nositi zaščitne maske, ko se je pričel covid-19, saj se te navedbe lahko kvečjemu nanašajo na prvotno sojenje in ne na postopek po razveljavitvi sodbe prvega sodišča, ki je predmet pričujočega pritožbenega postopka. Pri tem obtoženec še poudarja, da mu je bila zaradi preklicev obravnav zaradi covid-19 kršena pravica do "enakovredne obrambe", kar pa se prav tako ne nanaša na ponovljeni postopek.

Glede zavesti o protipravnosti in kazenski sankciji

32.Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Zagovornica meni, da je bila obtožencu izrečena predolga zaporna kazen, saj je vendarle treba upoštevati, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno leta 2014, torej pred kar enajstimi leti. Ker je obtoženec v svoji pritožbi nakazal razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče odločbo o kazenski sankciji preizkusilo tudi na podlagi 386. člena ZKP.

33.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpisov iz kazenske evidence za obtoženca z dne 10. 10. 2024 in 3. 12. 2024 izhaja, da obtožencu ni bila izrečena kazenska sankcija, torej velja za nekaznovanega, pri čemer je prvostopenjsko sodišče napačno izhajalo iz dejstva, da je obtoženec predhodno kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje. Kljub temu se pritožbenemu sodišču ni porajal prav noben dvom, da je obtoženi ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, pri čemer se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel storiti ter je tako v želji po zaslužku prepovedano drogo vseeno gojil in jo brez dvoma tudi hranil zato, da bi jo prodal neznanim kupcem, saj je tako pridobival sredstva za lastno preživljanje. Kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, je namreč obtoženi brez dvoma vedel, da so vse obravnavane substance (konoplja, psilocin) prepovedane droge, kot je sam povedal, se celo bori za legalizacijo konoplje, iz česar ni mogoče narediti drugačnega sklepa, kot je ta, da je zelo dobro vedel, da gre za droge, ki so v Republiki Sloveniji prepovedane.

34.Sodišče druge stopnje prav tako nima pomislekov v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da se obtožencu izreče kazen zapora. Obtoženec je torej dobro vedel, da je neupravičena proizvodnja ter hramba konoplje in psilocina kaznivo dejanje, poleg tega pa drugačni vrsti kazenske sankcije nasprotuje tudi sama količina najdene prepovedane droge, ki jo je obtoženec proizvajal in zaradi prodaje hranil (torej 46 rastlin prepovedane droge konoplje, 24.202,02 gramov prepovedane droge konoplje, 113,01 gramov ekstrakta prepovedane droge konoplje, 15 ml ekstrakta prepovedane droge konoplje in 21,69 gramov gob rjave barve z vsebino aktivne snovi psilocin). Na drugi strani pa višje sodišče ni moglo spregledati, da dejstvo časovne odmaknjenosti kaznivega dejanja (pred enajstimi leti) le govori v prid izreku zaporne kazni v krajšem trajanju, čemur v prid govori tudi obtoženčeva predhodna nekaznovanost, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma je obtoženčevo specialno povratništvo slednjemu štelo kot obteževalno okoliščino. Ker je torej izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora glede na navedeno prestroga kazen, je drugostopenjsko sodišče ugodilo pritožbama obtoženca in zagovornice v tem delu ter obtožencu izrečeno kazen znižalo na eno leto in tri mesece zapora, kot izhaja iz tč. I izreka te sodbe, kar je primerna ter pravična kazen. Tako izrečena kazen je tudi primerljiva s kaznimi, ki se izrekajo drugim storilcem za kazniva dejanja, izvršena v primerljivih okoliščinah.

Odločitev pritožbenega sodišča

35.Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je pritožbama zagovornice in obtoženca delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, kot je navedeno v tč. I te sodbe. V ostalih delih je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v vseh nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz tč. II izreka te sodbe.

36.Glede na to, da je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v korist obtoženega E. E., sodišče ni določilo sodne takse (določilo drugega odstavka 98. člena ZKP).

-------------------------------

1

Npr. sodba in sklep VS RS I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 (točka 10 obrazložitve).

2

Pri čemer je A. A. vendarle izpovedal, da je tisti, ki je pisal zapisnik, obtožencu rekel, da naj hitro prebere, kar potrjuje, da je zapisnik vendarle bil prebran, prav tako pa je policist J. J. izpovedal, da se ne spomni, kdo je prebral zapisnik, da pa je 100 % prepričan, da se je zapisnik o hišni preiskavi prebral, oziroma da se še ni zgodilo, da zapisnik ne bi bil prebran, četudi se ni spomnil branja v tem konkretnem primeru.

3

Tudi zanju pa je dokazni postopek vendarle pokazal, da ne drži, da bi bili kjer koli zaklenjeni med hišno preiskavo, upoštevaje, da so se ju policisti spomnili in je policist Komauer celo vedel podrobnosti o D. D., o katerih ni mogel izvedeti nikjer drugje kot od nje, kot to pravilno izhaja iz točke 38 obrazložitve izpodbijane sodbe.