Jedro

V individualnem delovnem sporu zaradi presoje zakonitosti sklepa o razporeditvi ni mogoče presojati zakonitosti postopka sprejemanja sistemizacije delovnih mest pri delodajalcu, ki je bila podlaga za razporeditev delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 30.6. in 21.11.1997 o razporeditvi tožnice, zahtevek za izplačilo razlike med plačo, ki jo je prejemala na delovnem mestu koordinator splošnih storitev in dejansko prejetimi zneski plače od dne 1.7.1997 dalje, kot nadalje zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 80.830,00 SIT. Ugotovilo je, da je bila tožnica v letu 1997 pri toženi stranki pravilno razporejena na delovno mesto upravni referent. Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da po razporeditvi na spornem delovnem mestu sploh ni delala, saj je bila od sprejema sklepa dalje odsotna zaradi bolezni, kasneje pa na začasnem čakanju na delo doma. V nadaljevanju ji je prenehalo delovno razmerje iz razlogov trajno presežne delavke. Po njenem sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, da se preizkusi pravilnost sprejema sistemizacije delovnih mest. V tej zvezi meni, da sodišče ni ugotovilo nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela, ki so po stališču tožene stranke narekovali njeno razporeditev. Vse pa nakazuje na šikaniranje s strani pristojnih delavcev tožene stranke, da ji zmanjša plačo oz. nadomestilo ki ga je prejemala v posledici čakanja na delo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V skladu z določbo 2. odst. 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je lahko delavec razporejen na vsako delovno mesto ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim, če sta izpolnjena dva pogoja, to je nujna potreba delovnega procesa in organizacija dela. Navedena pogoja morata biti opredeljena in konkretizirana v razporeditveni odločbi, saj je le na takšen način mogoče preizkusiti odločitev delodajalca in s tem ugotoviti utemeljenost delavčeve razporeditve. Kot je razvidno iz izpodbijanih odločb, je bila razporeditev tožnice na novo delovno mesto upravni referent izvedena na podlagi sprememb v notranji organizaciji tožene stranke in v skladu s spremembami in dopolnitvami akta o notranji organizaciji ter sistemizaciji delovnih mest družbe. Iz navedenih aktov izhaja, da se je zaradi racionalizacije dela in stroškov ukinilo delovno mesto koordinator splošnih storitev. Glede tega je potrebno poudariti, da je bila tožnica po ukinitvi navedenega delovnega mesta razporejena na takšno delovno mesto, ki je ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Zato ne more biti sprejemljivo njeno sklicevanje, da takšna razporeditev ni bila zakonita oz. za njo ni bilo podanega pravnega temelja. Nadalje ne more biti upoštevana pritožbena trditev, da je šlo pri izpodbijani razporeditvi za šikaniranje delavke. Pojem šikane pomeni izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom, ob tem, da gre lahko pri šikaniranju za namerno povzročanje neprijetnosti ali nevšečnosti, tudi s spravljanjem nekoga v podrejen položaj. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnica v sporu ni dokazala, da je takrat šlo pri njej za opisano namerno delovanje, saj bi nenazadnje morala tožnica navedene okoliščine konkretizirati oz. temu ustrezno ponuditi dokaze. Dejstvo, da je bila v nadaljevanju zaposlitve pri toženi stranki v bolniškem staležu, nadalje na čakanju na delo in da je koncem leta 1998 postala trajno presežna delavka, pa za presojo izpodbijane razporeditve ni odločilno, saj gre v navedenih primerih za obravnavanje delavkinega statusa na povsem drugačnih pravnih institutih. Pritožbeno sodišče v zvezi z očitkom pritožbe o nepravilnostih pri sprejemanju sprememb in dopolnitvah akta o notranji organizaciji ter sistemizaciji delovnih mest navaja, da presoja pravilnosti postopkov sprejemanja navedenih aktov tožene stranke, njihova primernost ali ustreznost, ne more biti predmet obravnavanja v individualnem delovnem sporu. Takšni zahtevki se lahko presojajo samo v zato predpisanem postopku in po predlogu za to določenih udeležencev spora, za kar pa tožnica v tem sporu ne more biti aktivno legitimirana. Ker tako pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). V pritožbenem postopku sta stranki priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela oz. na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).