Jedro

Predmet spora je odločba, s katero je tožena stranka odločila o prošnji prve tožeče stranke kot delodajalca za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje druge tožeče stranke v RS zaradi zaposlitve ali dela, in sicer tako, da je prošnjo delodajalca zavrnila, četudi je ugotovila, da so za izdajo zaprošenega dovoljenja izpolnjeni pogoji iz 33. in 34. člena v povezavi s 1. odstavkom 37. člena ZTuj-2. Sodišče se strinja tožečo stranko, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva oziroma protislovna v tolikšni meri, da pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Za zaključek, da pri drugi tožeči stranki obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS, bi bilo treba raziskati še nadaljnje relevantne okoliščine. Tožeči stranki pred izdajo odločbe tudi ni bila dana (učinkovita) možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki utegnejo vplivati na zavrnilno odločitev o stvari, kar pomeni nadaljnjo absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Sodišče je s sodbo (1. točka izreka) že odločilo o tožbi v tem upravnem sporu ter odpravilo izpodbijani upravni akt in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki. Učinki pravnomočnosti sodbe nastopijo z njeno vročitvijo strankam, zato v tem primeru tožeča stranka ne izkazuje (več) verjetnosti, da bi z izvršitvijo oziroma pravnim učinkovanjem izpodbijanega upravnega akta nastala takšna težko popravljiva škoda, ki bi jo sodišče z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečilo oziroma odvrnilo. Zato je sodišče takšno zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-21343/2013-6 z dne 16. 4. 2014 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR povečane za 22% DDV, v roku 15 dni, šteto od prejema te sodbe in sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/11 in nadaljnji) z izrekom pod točko 1 zavrnila prošnjo za prvo prebivanje tujca (sedaj drugega tožnika) v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) iz razloga zaposlitve ali dela po 37. členu ZTuj-2, z izrekom pod točko 2 pa je odločila, da v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka.

V obrazložitvi navaja, da je delodajalec A. d.o.o, s pisno vlogo dne 30. 12. 2013 podal zahtevo za izdajo prvega dovoljenja drugemu tožniku za začasno prebivanje tujca, ki ji je priložil tudi listine, in sicer overjeno fotokopijo veljavnega delovnega dovoljenja, pogodbe o zaposlitvi in potnega lista ter potrdili iz kazenske evidence in dokazilo o zdravstvenem zavarovanju. Naknadno je dodatno predložil še 2 fotografiji. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tujca v RS in zaradi sistematičnih zlorab dovoljenj za prebivanje ter zagotovitve možnosti, da se tujec seznani z ugotovitvami v postopku in se pred izdajo odločbe izreče o vseh pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, je po zaprosilu tožene stranke njegovo ustno zaslišanje opravilo Veleposlaništvo RS v Prištini dne 21. 2. 2014. Tedaj je imenovani izpovedal, da si želi v Slovenijo, kjer je s pomočjo očeta odprl podjetje, v katerem bi lahko delal, in da je tudi že podpisal pogodbo o zaposlitvi, ki jo je razumel, saj mu jo je prevedel njegov oče, ki je hkrati tudi direktor navedenega podjetja. Po tej pogodbi, ki jo je sklenil za dve leti, mu pripada dva meseca dopusta. Izpovedal je še, da ni on sam ničesar vložil v navedeno podjetje, katerega lastnik je, ker je vse vložil njegov oče, ki je podjetje tudi ustanovil. Navedeno podjetje je bilo po njegovih navedbah ustanovljeno v mesecu novembru 2013, vendar drugi tožnik ni vedel, ne koliko znaša ustanovni kapital podjetja niti kdo bo vodil računovodstvo in tudi ne, koliko denarja ima navedeno podjetje na svojem računu. Tožena stranka na podlagi podatkov Poslovnega registra Slovenije (AJPES) ugotavlja, da je bilo navedeno podjetje, sedaj prva tožeča stranka, ustanovljeno septembra 2013 ter da je 100 % lastniški delež v lasti drugega tožnika. Na podlagi predložene pogodbe o zaposlitvi še ugotavlja, da je le-ta sklenjena za določen čas od 6. 12. 2013 do 5. 12. 2014. Nadalje ugotavlja, da je drugi tožnik s pomočjo tretjih oseb ustanovil navedeno podjetje ter storil vse potrebno za pridobitev dovoljenja za prebivanje tujca, to je ustanovitev podjetja in vpis podjetja v evidenco AJPES ter tako posledično dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela. Na podlagi ugotovljenih dejstev tožena stranka ugotavlja „da obstaja sum, da tujec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije“, zato je na podlagi 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 obravnavano zahtevo zavrnila.

V (skupni) tožbi, ki jo vlagata po istem pooblaščenem odvetniku in ji prilagata tudi listine (tožbene priloge A1 – A4), tožnika uveljavljata tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotnega sklepa o dejanskem stanju ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlagata izvedbo dokazov z vpogledom izpodbijane odločbe, listin predmetnega upravnega spisa, čistopisa akta o ustanovitvi družbe in zaslišanjem drugega tožnika. V tožbenem predlogu sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji prvega tožnika ugodi in drugemu tožniku izda dovoljenje za prvo prebivanje, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Uveljavljata tudi povrnitev stroškov postopka. V tožbi uvodoma pojasnjujeta, da je drugi tožnik ob zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Prištini navedel, da mu je pri ustanovitvi podjetja pomagal oče, kar potrjuje tožbi priloženi čistopis akta o ustanovitvi d.o.o, na katerem je podpisan B.B. kot pooblaščenec drugega tožnika. Slednji je mlad ter neizkušen in je kot tak v celoti prepustil urejanje poslov očetu. Po pravici je tudi povedal, da je celoten znesek ustanovitvenega kapitala prispeval njegov oče, zato sam ni vedel, koliko točno je ta znašal. Prav tako se je glede izbire računovodstva zanesel na svojega očeta in ker je vse papirje urejal njegov oče, tudi ni vedel, kdaj točno je bilo podjetje ustanovljeno, kar nenazadnje ni pomembno, vendar to še ne pomeni, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Na zaslišanju je drugi tožnik pravilno povedal, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za dve leti in da mu po pogodbi pripadata dva meseca dopusta, iz česar je razvidno, da mu je pogodba o zaposlitvi poznana in kot je sam navedel, da jo je podpisal in tudi razumel, tako da ne drži ugotovitev veleposlaništva, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da drugi tožnik ne pozna vsebine pogodbe o zaposlitvi. Tožnika poudarjata, da je bilo že predhodno pridobljeno dovoljenje za zaposlitev pri pristojnem organu, ki se mu ni pojavil nikakršen dvom v tem smislu, da drugi tožnik ne bi imel namena opravljati dela v RS in da je ta dvom povsem neupravičen. V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da si je drugi tožnik s pomočjo tretjih oseb uredil vse potrebno za pridobitev zaprošenega dovoljenja za prebivanje, ji tožnika očitata, da v kolikor je imela pri tem v mislih koga drugega, razen očeta drugega tožnika, ni tega z ničemer izkazala, niti ni te svoje ugotovitve z ničemer obrazložila. Četudi pa bi tujcu dejansko pri pridobitvi dovoljenja pomagala tretja oseba, to še ne predstavlja protipravnega dejanja, niti ne kaže na to, da se ne bo podrejal pravnemu redu, temveč pomeni pravilen pristop k učinkovitemu reševanju zadeve. Nadalje tožnika očitata, da ni tožena stranka z ničemer izkazala, na čem temelji njen sklep, da se drugi tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj zgolj pomoč njegovega očeta pri ustanavljanju gospodarske družbe nikakor ne kaže na to. Tudi sistematične zlorabe dovoljenj za prebivanje še ne morejo pomeniti, da namerava drugi tožnik zlorabiti pravni red. Zgolj nepoznavanje okoliščin v zvezi z ustanovitvijo družbe in okoliščina, da ne ve, kdo bo vodil računovodstvo družbe, pa nista v nikakršni relevantni zvezi s presojanjem možnosti, da se drugi tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, za kar bi bilo potrebno ugotoviti še druga dejstva, kot so morebitna predhodna kaznovanost, spoštovanje pravnega reda matične države, podatki o storjenih prekrških in podobno. V tožbi poudarjata, da se tožena stranka lahko prepriča, da drugi tožnik v svoji državi ni izvrševal nikakršnih kaznivih ravnanj, iz česar izhaja sklep, da le-teh ne bo izvrševal niti v RS. Kakršnakoli drugačna domneva bi ga neupravičeno postavila v diskriminatoren položaj. Tudi nepoznavanje določnih navedenih okoliščin še ne more kazati na to, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS in zaradi njih tudi ni podana niti verjetnost o obstoju razlogov za domnevo, da bo drugi tožnik kdaj kršil predpise RS. Tožnika še očitata, da odločitev tožene stranke temelji zgolj na njenih predsodkih na podlagi nacionalne pripadnosti drugega tožnika, ki meni, da mu je z izpodbijano odločbo poseženo v ustavno pravico do svobode dela v RS, ker kljub formalnemu izpolnjevanju vseh pogojev za nastop dela v RS, le-tega ne more nastopiti zaradi diskriminatorne odločbe tožene stranke, ki je na podlagi ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju in nanj oprla svojo odločitev, s čimer je podan izpodbojni razlog po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Posledično naj bi napačno uporabila tudi materialno pravo, in sicer 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Očitata še, da je dodatno zagrešila bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, češ da naj izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Hkrati s tožbo vlagata predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. oziroma 3. odstavka 32. člena ZUS-1, s katero sodišču predlagata, da drugemu tožniku izda dovoljenje za začasno prebivanje za obdobje enega leta, ki naj mu ga tožena stranka vroči v roku 5 dni po prejemu izdane začasne odredbe. Hkrati zahtevata povrnitev stroškov tega postopka. Menita, da je z vloženo tožbo, na katero se v celoti sklicujeta, verjetno izkazana tudi njuna zahteva za sodno varstvo. Ker gre v tem primeru za trajajoče razmerje z dobo trajanja enega leta, za kolikor je bilo drugemu tožniku izdano dovoljenje za zaposlitev, navajata, da bi mu nastala težko popravljiva škoda, v kolikor mu predlagana začasna odredba ne bi bila izdana, saj bi mu bilo na podlagi nezakonite odločbe onemogočeno nameravano delo v pekarni in s tem preživljanje njegove družine, saj si zaradi nameravanega dela v Sloveniji ni iskal druge zaposlitve in je trenutno brez dohodkov in brez prihodnosti. Glede na siceršnjo dolžino trajanja sodnih postopkov se lahko zgodi, da mu bo potekla veljavnost delovnega dovoljenja, preden bo izdana sodna odločba, tako da bi bila morebitna odločitev v njegovo korist brezpredmetna oziroma bi bila le mrtva črka na papirju, ki mu ne bo omogočila, da bi v času veljavnosti delovnega dovoljenja delal v RS in si pridobival dohodek. Nasprotno pa z ugoditvijo predlagani začasni odredbi ne bo poseženo v korist nasprotnih strank niti v javno korist, saj je v javnem interesu, da se sanira nezakonite odločitve. Drugi tožnik tudi nikakor ne bo v breme državi, saj bo v Sloveniji delal in si pridobival dohodek.

Tožena stranka po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku ni vložila posebnega odgovora zahtevo za izdajo začasne odredbe, pač pa je sodišču tedaj predložila le predmetne upravne spise. Odgovora na zahtevo za začasno odredbo tudi ni podala naknadno, ko je dne 30. 5. 2014 priporočeno na pošto vložila odgovor na tožbo, ki ga je sodišče prejelo 2. 6. 2014. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da ne spreminja svoje odločitve, kljub temu, da je tujec izkazal zakonsko določene pogoje za izdajo zaprošenega dovoljenja, ker meni, da je podan zadržek iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Nasprotuje tožbenim navedbam in pojasnjuje, da v zadnjem času obravnava „zelo veliko prošenj prosilcev, ki prihajajo iz Kosova, in da se pri Zavodu za zaposlovanje RS v zadnjem obdobju najlaže pridobi delovno dovoljenje tako, da postaneš večinski lastnik podjetja v Sloveniji. Pogosto je to tudi način, kako prodreti na evropski trg.“ Tožena stranka izrecno vztraja pri izdani odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Sodišče mora v upravnem sporu ob upoštevanju določbe 2. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z vsako vloženo tožbo ter še nadalje ves čas trajanja postopka po uradni dolžnosti paziti na obstoj procesnih predpostavk, ki so taksativno določene v 1. do 8. alineji 1. odstavka 36. člena ZUS- 1. V konkretnem primeru sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe glede vprašanja, ali je skupna tožba obeh tožečih strank, ki sta po svojem pravnem statusu pravna in fizična oseba, vložena po upravičeni osebi, ob dejstvu, da se je predmetni upravni postopek začel na podlagi vloge za izdajo dovoljenja za začasno bivanje drugega tožnika kot tujca v RS, ki jo je v upravnem postopku vložila pravna oseba, sedaj prva tožeča stranka, in sicer njegov delodajalec gospodarska družba A. d.o.o. Odgovor na to vprašanje je po presoji sodišča lahko le pritrdilen, glede na to, da se izpodbijana odločba v izreku pod točko 1 nanaša poimensko na drugega tožnika ter da je bila izdana na podlagi zahtevka prve tožeče stranke, kar je prav tako razvidno tudi iz izreka izpodbijane odločbe, vsebovanega pod točko 1. Sodišče je zato štelo, da je tožba, ki je vložena po uvodoma imenovanem odvetniku in opremljena z dvema lastnoročno podpisanima odvetniškima pooblastiloma pravne in fizične osebe za zastopanje v tem upravnem sporu obeh tožečih strank, vložena po upravičenih osebah.

Sodišče je nadalje ob predhodnem preizkusu tožbe ugotavljalo, ali je podana procesna predpostavka iz 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da odločanje v sporu spada v sodno pristojnost. Pri tem je ugotovilo, da je v obravnavani sporni zadevi, ki se nanaša na izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca na zahtevo delodajalca, podana sodna pristojnost upravnega sodišča za odločanje, o čemer se je že izoblikovala obsežna upravno-sodna praksa (npr. I U 1756/2011, I U 1410/2012 z dne 6. 3. 2013, I U 1913/2012, I U 736/2014).

Nadalje sodišče po vpogledu podatkov v listinah predmetnih upravnih spisov, ki mu jih je skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, ugotovilo, da je tožba pravočasno vložena pred iztekom zakonsko določenega tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, saj je bila osebna vročitev izpodbijane odločbe stranki izkazana dne 22. 4. 2014, tožba pa je bila priporočeno na pošto oddana dne 20. 5. 2014, torej pred iztekom zakonsko določenega tridesetdnevnega roka.

Tudi kar se tiče obstoja procesne predpostavke iz 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, to je glede procesne legitimacije obeh tožečih strank, je sodišče ugotovilo, da je ta procesna predpostavka izkazana že s tem, da je predmet odločanja v sporni upravni zadevi zahtevek za izdajo dovoljenja drugemu tožniku za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi prošnje njegovega delodajalca, sedaj prve tožeče stranke na podlagi določil ZTuj-2. Prav tako je že iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listin (tožbena priloga A3) razvidno, da je podana procesna predpostavka iz 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da gre pri izpodbijanem aktu, kot je predhodno povzet v pod točko 1. in 2 te sodbe in sklepa, za dokončni upravni akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, torej za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj je tako iz njegove oblike in vsebine razvidno, da gre za upravno odločbo, s katero je bilo v upravnem postopku odločeno o zahtevi prve tožeče stranke za izdajo zaprošenega dovoljenja tujcu za začasno prebivanje (drugega tožnika) v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela.

Nadalje je že iz vsebine izreka izpodbijane odločbe (tožbena priloga A3) razvidno, da sta v konkretnem primeru podani tudi procesni predpostavki iz 5. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Že iz samega izreka izpodbijane odločbe pod točko 1 je namreč očitno, da ne gre za upravni akt, ki za obe tožeči stranki ne imel nobenih posledic ali pa bi bile te posledice zanemarljive (5. točka), saj gre pri zaprošenem dovoljenju za nujen pogoj, da delavec, sedaj drugi tožnik, sploh lahko opravlja delo za delodajalca (prvo tožečo stranka). Slednje brez dvoma onemogoča zaključek, da bi izpodbijani upravni akt očitno ne posegal v pravico obeh tožečih strank ali njuno neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka).

Prav tako v obravnavani zadevi ni izostala procesna predpostavka iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da bi zoper izpodbijani prvostopni upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, ne bila vložena pritožba, saj gre za izjemen primer upravnega odločanja po določbah ZTuj-2, glede katerega je že sam zakonodajalec izključil pritožbo ter s tem implicitno upoštevaje 157. člen Ustave direktno dopustil upravni spor (4. odstavek 64. člen ZTuj-1 oziroma 3. odstavek 87. člena ZTuj-2).

Kar zadeva obstoj procesne predpostavke iz 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 se je sodišče na podlagi vpogleda podatkov sodnega vpisnika tožb, ki ga uradoma vodi Upravno sodišče v skladu z določili Sodnega reda, prepričalo, da o isti zadevi v upravnem sporu še ni bilo izdane pravnomočne sodbe, tako da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi ta procesna predpostavka.

Po tem, ko je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da so kumulativno podani vsi formalni pogoji (procesne predpostavke iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1) za meritorno odločanje o tožbi, je prešlo na njeno vsebinsko obravnavanje.

V konkretnem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka odločila o prošnji prve tožeče stranke kot delodajalca za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje drugega tožnika v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela tako, da je zahtevo delodajalca zavrnila, četudi je ugotovila, da so za izdajo zaprošenega dovoljenja izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji iz 33. in 34. člena v povezavi s 1. odstavkom 37. člena ZTuj-2. Kar zadeva tožbeni očitek o pomanjkljivi oziroma protislovni obrazložitvi izpodbijane odločbe v tolikšni meri, da je utemeljen tožbeni ugovor absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, se sodišče strinja s tožnikoma. Obrazložitev izpodbijane odločbe (zlasti v delu „da obstaja sum, da tujec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije“) ostaja v tolikšni meri nejasna in nepopolna, da ne omogoča njenega preizkusa v pogledu pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke v tej sporni zadevi, kar je že samo po sebi razlog, ki ga je zakonodajalec definiral kot bistveno kršitev pravil upravnega postopka v določbi 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. S to pravno normo je uzakonjena zahteva, da mora biti brezhibna tudi sama upravna odločba in ne le postopek pred njeno izdajo, ter da mora vsebovati poleg pravilne pravne podlage odločitve tudi obrazložitev, ki je skladna z zahtevami zakonodajalca, predpisanimi z določili 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP.

Po določilih 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev obsegati razložitev zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih (točka 1), ugotovljeno dejansko stanje (glede pravno relevantnih dejstev) in dokaze, na katero je to oprto (točka 2), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (točka 3), navedbo glede predpisov, na katere se opira odločba (točka 4), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (točka 5) in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (točka 6). Naštetim zahtevam pa po oceni sodišča v tem primeru ni bilo zadoščeno, na kar utemeljeno opozarjata tožnika, saj glede na navedeni zadržek za izdajo zaprošenega dovoljenja iz 5. točke 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 v izpodbijani odločbi ni logično prepričljivo navedeno relevantno dejansko stanje, ki bi utemeljevalo izdajo zavrnilne odločbe. Sodišče namreč lahko sledi tožbenemu očitku, da je v izpodbijani odločbi ostal preuranjen zaključek, da se drugi tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj sama po sebi pravna pomoč pooblaščenca oziroma njegovega očeta pri ustanavljanju in registraciji gospodarske družbe v Republiki Sloveniji in pri zagotavljanju ustreznega zneska ustanovnega kapitala nad zakonsko predpisanim minimumom oziroma v ustrezni višini finančnih sredstev še ne more kazati na to, da se drugi tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. To pa še zlasti ne ob upoštevanju tudi drugih relevantnih dejstev, ki jih v tožbi utemeljeno izpostavljata tožnika glede na starost, življenjsko neizkušenost in trenutno nezaposlenost drugega tožnika, ki je po podatkih upravnega spisa državljan tretje države, ki ni članica EU in torej legalno sploh ne more vstopiti v Republiko Slovenijo brez pridobljenega ustreznega dovoljenja za začasno prebivanje ali vize. Tudi njegovo nepoznavanje zakonsko predpisane višine ustanovitvenega kapitala gospodarske družbe za določeno navedeno statusno obliko (d.o.o.) ter netočna navedba meseca ustanovitve njegove gospodarske družbe in niti okoliščina, da ne ve, kdo bo vodil računovodstvo te družbe, same po sebi še ne dajejo podlage za logičen, vzročno-posledično utemeljen zaključek, da se drugi tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. To še zlasti velja ob upoštevanju med strankama nespornega dejstva, da je drugi tožnik po poklicu pek, da ima za to delovno mesto veljavno delovno dovoljenje, ki mu ga je izdal Zavod RS za zaposlovanje ter da je tudi pogodbo o zaposlitvi sklenil za zaposlitev na delovnem mestu peka, ne pa direktorja ali prokurista v navedeni gospodarski družbi, ki odgovarjata za zakonitost njenega poslovanja. Iz navedenega razloga se sodišče strinja s tožnikoma, da bi bilo v tem primeru za pravilno in zakonito odločitev potrebno ugotoviti še druga pravno relevantna dejstva, kot na primer morebitno predhodno kaznovanost, spoštovanje pravnega reda matične države, podatke o morebitnih storjenih prekrških in druge podobne okoliščine, ki bi narekovale zaključek, da pri drugem tožniku obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije po 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Nadalje iz podatkov upravnega spisa tudi izhaja, da drugemu tožniku dejstva, ki bi narekovala takšen zaključek, ki ga je sprejela tožena stranka, na ustnem zaslišanju pred Veleposlaništvom RS na Kosovu niso bila predočena pred izdajo izpodbijane odločbe v tem smislu, da bi naj narekovala izdajo zavrnilne odločbe. Prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje drugega tožnika kot tujca v Sloveniji pa je tako bila torej zavrnjena, ne da bi drugi tožnik imel možnost oporekati zaključkom, na podlagi katerih je utemeljen sklep, da predstavljajo razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in ki jih tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni jasno, eksplicitno in določno opredelila, pač pa je v svoji obrazložitvi navedla: „da obstaja sum, da tujec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije“. To pa po presoji sodišča pomeni, da tožniku v postopku pred izdajo odločbe tudi ni bila dana (učinkovita) možnost, da se izjavi o vseh tistih okoliščinah in dejstvih, ki utegnejo vplivati na zavrnilno odločitev o stvari, zato je sodišče presodilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določili 9. in 146. člena ZUP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. S tem je podan tudi razlog iz 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala v roku iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 tožnika (po pooblaščenem odvetniku) seznaniti z vsemi zbranimi dokazi ter z vsemi za odločitev pravno pomembnimi dejstvi in okoliščinami ter jima dati možnost, da se o njih izjavita, preden bo o stvari ponovno odločila.

K točki 2: Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 vložena tožba v upravnem sporu praviloma ne ovira izvršitve oziroma pravnega učinkovanja upravnega akta, zoper katerega je vložena (kolikor zakon ne določa drugače). Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva od sodišča, da začasno odloži izvršitev izpodbijanega dokončnega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe 3. odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega (drugega) odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

V skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Začasna odredba na podlagi 2. oziroma 3. odstavka 32. člena ZUS-1 namreč predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih bodisi začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta, bodisi z izdajo predlagane začasne odredbe določi začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno, oziroma, da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode.

Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se s stopnjo verjetnosti ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

V konkretnem primeru je sodišče, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa, v prvi točki izreka že odločilo o tožbi v tem upravnem sporu in odpravilo izpodbijani upravni akt ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki. Učinki pravnomočnosti sodbe nastopijo z njeno vročitvijo strankam, zato v tem primeru tožeči stranki ne izkazujeta (več) verjetnosti, da bi z izvršitvijo oziroma pravnim učinkovanjem izpodbijanega upravnega akta nastala takšna težko popravljiva škoda, ki bi jo sodišče z izdajo predlagane začasne odredbe lahko preprečilo oziroma odvrnilo. Na tej podlagi je sodišče zahtevo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 5. odstavka 32. člena ZUS-1. K točki 3: O stroškovnem zahtevku tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Po tej določbi sodišče, če tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ali ugotovi zgolj nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku prisodi tudi pavšalni znesek povračila stroškov glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ta v 3. odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ta znesek se ustrezno poveča za 22% DDV.