Up-45/99

11. 4. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 11. aprila 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 198/99 z dne 22. 12. 1998 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 424/97 z dne 19. 6. 1998 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 3574/94 z dne 4. 2. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožniku je leta 1992 prenehalo delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa. Delovno sodišče v Mariboru je njegov zahtevek za sodno varstvo zavrnilo, prav tako pa sta bili kot neutemeljeni zavrnjeni pritožba in revizija. Po prepričanju pritožnika je sodba krivična. Sodišče naj bi zlorabilo institut priče v sodnem postopku. Tako trditev utemeljuje s tem, da naj bi ugotovitev o vinjenosti na delovnem mestu slonela izključno na izjavi priče Vinka Loniča, ki naj bi bil tudi pobudnik disciplinskega postopka. S tem, ko ni upoštevalo njegovega zanikanja, naj bi sodišče neenakopravno obravnavalo stranki v postopku. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča, da je bil postopek glasovanja na delavskem svetu pravilen. Prepričan je, da je taka sodba posledica delegatskega vprašanja, ki ga je kot delegat občinske skupščine Maribor v letu 1992 zastavil takratnemu sodišču združenega dela.

2.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev disciplinskih organov in sodišča o očitanih disciplinskih kršitvah in disciplinski odgovornosti pritožnika, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe torej ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja.

3.Pritožnik smiselno zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki v sodnih postopkih pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave). Ta pravica naj bi mu bila kršena, ker da je sodišče svojo odločitev oprlo le na izpoved ene same priče. Trditev pritožnika sploh ni točna. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da je bil Vinko Lonič le ena izmed zaslišanih prič glede ene izmed očitanih kršitev, glede vseh ostalih pa ugotovitev sodišča temelji predvsem na izpovedi priče Pavla Lešnika. Prvostopno sodišče se je tudi izčrpno opredelilo do ugovorov pritožnika o verodostojnosti priče Loniča.

4.Določba 22. člena Ustave vključuje pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna (tako na primer v odločbi št. Up-118/95 z dne 11. 6. 1998 - OdlUS VII, 227). Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika. Ker je v obravnavanem primeru sodišče to storilo, za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

5.Sodišča so se opredelila tudi do ugovorov pritožnika o načinu glasovanja o pritožbi na delavskem svetu ter prepričljivo utemeljila svojo odločitev o veljavnosti sklepa delavskega sveta. Kakšna naj bi bila povezava med opravljanjem funkcije delegata občinske skupščine in izpodbijanimi sodbami iz zgolj pavšalne navedbe pritožnika, ni mogoče ugotoviti.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senataMilojka Modrijan