Jedro

Upoštevaje vse specifične okoliščine tega primera je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen sklep, da ta vmesna kratkotrajna zveza ni pomenila pretrganja zveze tožnice s pokojnim in mu pri časovnem trajanju zveze s tožnico ni dalo posebne teže. Okoliščine, v katerih določena zveza obstaja, so lahko zelo različne. Sodišče jih ugotavlja za vsak konkreten primer posebej. Odnosi, ki so veljali v tej zvezi, so pač posledica osebnih lastnosti obeh partnerjev.Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izpolnjeni trije pogoji. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zakonska skupnost med partnerjema neveljavna. Vsi ti pogoji so v konkretnem primeru bili izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pokojni S.K. in tožnica M.V. živela v času smrti S.K. v zunajzakonski skupnosti in da je zato tožnica upravičena do dedovanja po zunajzakonskem partnerju S.K.. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 135.391,80 SIT.

Zoper sodbo je vložila toženka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Sprašuje se, ali je sodišče prve stopnje dejansko stanje sploh pravilno ugotovilo. V vsakem primeru se ji postavlja vprašanje, ali okoliščine tožničinega primera utemeljujejo sklep, da je obstajala zunajzakonska skupnost. Tožnica naj bi s pok. S. živela tri leta, pa še v tem času je imel razmerje, za katerega se je javno vedelo in živel z drugo žensko, zaradi česar je pristal v priporu in je po prihodu iz pripora, kjer je skušal narediti samomor, hudo zbolel in veliko časa preživel v bolnišnici. Vse te okoliščine so takšne, da je toženka nad zaključkom izpodbijane sodbe presenečena. Sodišče se ni opredelilo do možnosti, da je tožnica samo izkoristila stanje za pridobitev velikega premoženja. Tožnica je bila v tistem času navadna delavka z delavsko plačo in ji je po njenih izjavah celo mati pomagala s svojo pokojnino. Živela je v blokovskem stanovanju z dvema otrokoma, zato je bila vsekakor zainteresirana, da na nek način izkoristi položaj in duševno stanje pokojnega in da pride do določenega nepremičnega premoženja. To na nek način izhaja tudi iz njenih navedb v katerih priznava, da je pokojnega spoznala že pred več kot sedemnajstimi leti, samo tri leta pred njegovo smrtjo pa je začela živeti z njim. Tudi od smrti dalje tožnica v celoti razpolaga s premoženjem pokojnega in pridobiva od tega premoženja korist.V nadaljevanju pritožbe toženka izpostavlja izpovedi prič in tožnice glede premoženjskega stanja tožnice in pokojnega S.K.. Izpostavlja pokojnikove lastnosti, ki so razvidne iz kazenskega spisa, kjer je dr. F. iz Psihiatrične bolnišnice ugotovil, da je šlo za psihopatsko osebnost. Predvsem pa večkrat ponovi, da je nesprejemljiv zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, ker podatki kazenskega spisa dokazujejo, da je imel pokojni spolno in čustveno razmerje prav v času, ko naj bi potrditvah tožnice obstajala zunajzakonska skupnost z njo. Tako se da iz kazenskega spisa ugotoviti, da je S.K. sam priznal intimno razmerje s S.H. v času od 03.04.1994 in okoliščino, da se je S. k njemu preselila 27.04.1994. Iz tega izhaja, da ni šlo zgolj za avanturo oziroma za skok čez plot, kot želi prikazati tožnica. S.K. je v kazenskem postopku povedal, da S. ljubi in tudi ona njega. S. je v tistem času vložila tožbo za razvezo, skupaj sta hodila na obiske k prijateljem in sorodnikom, zato ni logičen sklep sodišča, da so M.V. in njene priče potrdile, da sta M. in pokojni živela skupaj, obiskovala prijatelje in počela vse, kar počno normalni zakonci. Človek, ki živi normalno in srečno v zvezi ne vzdržuje istočasno vzporedne zveze, ki je poleg tega še javna. Sodišče je ugotovilo, da sta M. in pokojnik zvezo skrivala. Nenavadno je tudi to, da naj bi M.V. za zvezo pokojnega S. s S. izvedela iz časopisov. Dejansko so za to razmerje pokojnika vedeli vsi, očitno samo tožnica ne, kar pa po mnenju pritožbe ne preseneča, saj s pokojnim ni bila v nobeni zvezi in ji zato tudi ni mogel pokojni ničesar prikrivati. Razmerje pokojnega s S. bi verjetno trajalo, če ne bi domači S.H. preprečili in prepovedali kakršnekoli stike s pokojnim. Pokojni je bil zaradi te zveze in dogodkov v zvezi z njo v zaporu, zato ni mogel ničesar storiti. Dejansko se je njuno razmerje grobo pretrgalo, v celoti po zaslugi drugih in bi se prav gotovo nadaljevalo v ugodnejših razmerah. Sam pokojni je v kazenskem spisu izjavil, da ga je S.H. dvakrat obiskala v zaporu in da mu še piše pisma. Res so ga v zaporu obiskovali tudi drugi prijatelji, med njimi tudi tožnica, vendar je ta obisk šteti kot enega izmed obiskov prijateljev in nikakor ne kot obisk intimne partnerice, kot želi prikazati sodišče. Tudi glede oporoke se da dobiti odgovor v kazenskem spisu. Prvo oporoko naj bi pokojni napisal 04.05.1994 in z njo namenil vse tožničini hčeri A.. Ker je ta dan preživel s S. istega dne storil kaznivo dejanje ter bil 05.05.1994 zjutraj že v zaporu, se toženka sprašuje, kako je lahko isti dan pisal še oporoko. Prepričana je, da tistega dne sploh ni napisal oporoke. Tudi skozi analizo pokojnikovega življenja, ki jo je naredil dr. F., bi se dalo dobiti odgovore. Pritožba izraža še pomisleke glede druge oporoke. V njej je pokojni izjavil, da živita z M. skupaj v njegovem stanovanju. Nikjer v oporoki ni napisal, da sta stanovanje kupila skupaj in tudi to dokazuje, da gre za njegovo stanovanje. Da živita že več let skupaj, pa izpodbijajo ugotovitve kazenskega spisa. Izpoved M.V. pa postavlja na laž pokojnikovo izjavo, saj je tožnica povedala, da sta živela skupaj v Ž.. Gre za neusklajene izjave, ki kažejo na laž in dejstvo, da je šlo zgolj za izkoriščanje pokojnika s ciljem dedovanja. Po ugotovitvi specialista psihiatra je bil pokojnik človek trenutka. Če se je v nekem trenutku nahajal na vrhu čustvene gugalnice, je bil sposoben herojskih dejanj. Takrat je na primer lahko človeku zapustil premoženje. Če se je znašel na dnu, je izgubil kontrolo nad seboj. Nesporno je dejstvo, da je pokojni po prihodu iz pripora hudo zbolel in da je večino časa do smrti preživel v bolnišnici. Tudi dejstvo, da je M.V. načrtno skrivala zdravstveno stanje pokojnika in dejansko storila vse, da bi preprečila stike, da se je potem lahko sklicevala, da ne v bolnišnici ne na pogrebu ni bilo nikogar od domačih, kaže na drugačno stanje zadeve. Iz vseh teh razlogov toženka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi. Smiselno torej, da se izpodbijana sodba spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema v sodbi sodišča prve stopnje sprejete dejanske ugotovitve in dokazno oceno. Iz izpovedi zaslišanih prič in tožnice izhaja, da sta pokojni S.K. in tožnica živela skupaj od leta 1993 do njegove smrti 08.03.1996. Ker sta imela stanovanji v različnih krajih in je bil pokojni brezposeln tožnica pa redno zaposlena, sta med tednom živela v Ž., v stanovanju tožnice, konec tedna pa sta pogosto preživela v A., to je v stanovanju pokojnega. Čeprav sta se spoznala že 17 let prej, skupaj pa začela živeti komaj tri leta pred njegovo smrtjo, to ni nekaj neobičajnega, saj se medosebni odnosi s časom spreminjajo. Nikakor pa to dejstvo ne daje podlage za sklep, ki ga ponuja pritožba, da je tožnica izkoristila njegov položaj in duševno stanje. Tudi trditev, da je šlo tožnici v tej zvezi zgolj za osebno korist, da bi pridobila veliko premoženje, nima podlage v podatkih spisa. Pojem "veliko premoženje" je sicer relativen, saj je za nekoga, ki nima stanovanja tudi lastništvo stanovanja veliko premoženje. Ob dejstvu, da je tožnica po določbah Stanovanjskega zakona tudi sama odkupila svoje stanovanje v Ž., pa premoženje, ki spada po podatkih zapuščinskega spisa v zapuščino pok. S.K., niti za tožnico, pa čeprav navadno delavko z delavsko plačo ne more pomeniti tako velikega premoženja, ki naj bi jo napeljalo k temu, da izkoristi očeta toženke, kot skuša prikazati pritožba. Če pa se upoštevajo še navedbe same toženke o osebnih lastnostih njenega očeta, in dejstva, ki niso sporna, da je bil on nezvest tožnici, ki mu je vse to oprostila in mu edina stala v najtežjih trenutkih ob strani, saj mu je nudila pomoč, ko je bil v priporu, ko se je vrnil iz pripora in predvsem v času bolezni, so pritožbene navedbe o tožničinem zasledovanju osebne koristi v tem razmerju povsem neprepričljive. Za hudo pokojnikovo bolezen se je zvedelo že potem, ko je po odpravljenem priporu K. živel pri tožnici, tožnica pa mu je v času te bolezni ves čas edina stala ob strani, redno ga je obiskovala v bolnici in sama poskrbela za njegov pogreb. Trditve, da naj bi pred toženko načrtno skrivala zdravstveno stanje pokojnika in storila vse, da bi preprečila stike, so brez vsake dokazne podlage. Priča C.B. je na zaslišanju, na katerem je bila tudi toženka zaslišana, povedala, da je imel oče toženke v bolnici željo, da bi ga hči obiskala, pa je ni bilo, kot je ni bilo na pogreb. Toženka na to izpoved ni imela nobene pripombe, niti ni v svoji izpovedi pojasnila teh okoliščin. Zato njene navedbe, da naj bi bila za to stanje kriva tožnica, ne prepričajo. Nenavaden in zelo tragičen je bil konec razmerja očeta toženke v aprilu 1994 s S.H.. Ker se je zaključil s kazenskim postopkom, je zadeva postala znana tudi javno. Če se dogodek ne bi končal tako tragično s hudo poškodbo sina S. H., zaradi katerega je bil oče toženke priprt in ta zgodba ne bi bila dokumentirana s kazenskim spisom, na katerega opira pritožba pretežen del svoje kritike, kratkotrajna zveza ne bi imela takšnega efekta, kot ji ga pripisuje pritožba, ki pri tem izhaja iz nekih normalnih, običajnih odnosov. Iz podatkov kazenskega spisa, pa se da razbrati, da ni šlo za povsem običajno razmerje. Sodišče prve stopnje je skrbno analiziralo na eni strani celotno obdobje razmerja med tožnico in očetom toženke in na drugi strani njegovo kratko razmerje v tem obdobju s S.H. in upoštevajo specifične odnose tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je šlo v spornem dogodku zgolj za kratko krizo v zunajzakonski zvezi tožnice in S.K.. Do takšnih kriz pa lahko pride tudi v zakonski zvezi. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo vse podatke iz kazenskega spisa o zvezi med pokojnim S.K. in S.H. in pravilno ugotovilo, da je ta zveza vsega skupaj trajala manj kot mesec dni, pa še to z vmesno prekinitvijo. Zato ni mogoče zavrniti kot povsem neverjetne niti tožničine izpovedi, da je S.K. v tem času še vedno prihajal tudi k njej. Upoštevaje vse specifične okoliščine tega primera je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen sklep, da ta vmesna kratkotrajna zveza ni pomenila pretrganja zveze tožnice s pokojnim in mu pri časovnem trajanju zveze s tožnico ni dalo posebne teže. Okoliščine, v katerih določena zveza obstaja, so lahko zelo različne. Sodišče jih ugotavlja za vsak konkreten primer posebej. Tako jih je tudi v tem primeru, kjer ni brez pomena značaj in temperament S.K., na katerega opozarja prav toženka v pritožbi. Odnosi, ki so veljali v tej zvezi, so pač posledica osebnih lastnosti obeh partnerjev. Kako bi se razmerje S.K. nadaljevalo s H., če ne bi prišlo do pripora, so zgolj ugibanja pritožbe, ki v dejanskem poteku dogodkov nimajo podlage, zato so brez kakšnega pomena za odločitev v tem sporu.

Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) izpolnjeni trije pogoji. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med partnerjema neveljavna. Vsi ti pogoji so v konkretnem primeru bili izpolnjeni, zaradi česar je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopenjskega sodišča materialno pravno pravilna. Časovno trajanje skupnosti in vsebina te skupnosti, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, utemeljujeta uporabo določbe 12. člena ZZZDR. Iz izpovedi zaslišanih prič in tožnice je sodišče prepričljivo ugotovilo, da je tožnica s sedaj pok. S. živela v skupnosti, ki je imela tudi na zunaj vse znake skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Pravna posledica zunajzakonske skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo pa je dedna pravica tako kot je odločilo sodišče prve stopnje. Vse ostale pritožbene navedbe, v katerih toženka polemizira z razlogi izpodbijane sodbe, niso pravno relevantne. Tako je brez pomena za odločitev v izreku izpodbijane sodbe izvajanje o tem, kdaj je bila sploh napisana prva oporoka. Prav tako se pritožba po nepotrebnem ukvarja z vprašanjem kako je bilo z zapisom druge oporoke. Veljavnost oporok je bila predmet druge pravde. Prav tako pa tudi ni pomembno za ta spor, koliko in kdaj je za nakup stanovanja v A. prispevala tožnica. Ugotovitve sodišča prve stopnje o teh prispevkih tudi niso tako nelogične, kot skuša prikazati pritožba. Ob dejstvu, da je bil pokojni v drugi polovici leta 1995 že močno bolan, ni neobičajno, da je želel kupnino stanovanja, ki ga je kupil v letu 1991 na obročno odplačilo, predčasno v celoti plačati. Ker je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kakšnih bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ta pritožbeni razlog zgolj navržen, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).