Jedro

Za obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca, in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost ponovitve določenega, specifičnega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega F.Š. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki traja od 31.3.2009 od 12.10 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v uvodu katere uveljavlja kršitev materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve navaja, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, da ni ponovitvene nevarnosti in da bi mu bilo mogoče namesto pripora izreči milejši ukrep-hišni pripor. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču osumljenca ne bremenijo le "telefonski pogovori z abstraktno vsebino" in srečanje z Z. in V., temveč tudi drugi tehtni dokazi. Glede nevarnosti, da bo osumljenec ponavljal kazniva dejanja pa ni mogoče spregledati, da je specialni povratnik.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan osumljencu in njegovemu zagovorniku. Osumljenec se je o njem izjavil z vlogama, naslovljenima "pritožba", v katerih med drugim obsežno pojasnjuje, da ni specialni povratnik, ker je bil doslej vedno obsojen po krivem, navaja nepravilnosti, ki naj bi se zgodile pri hišni preiskavi in odreditvi pripora ter da je nesmisel, da je povezal Z. in V. Osumljenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca ocenjuje, da se vrhovni državni tožilec ni ustrezno opredelil do osumljenčeve ponovitvene nevarnosti, ki po njegovem mnenju ni podana.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni storil očitano kaznivo dejanje, ker ga v obravnavani zadevi bremenijo le telefonski pogovori z abstraktno vsebino in srečanje z Z. in V., hišna preiskava pri osumljencu pa ni zoper njega dala nobenih obremenilnih dokazov. Ob tem bi bilo potrebno upoštevati, da je osumljeni prepričljivo izpovedal, zakaj pozna osumljena Z. in V. 7. Zagovornik s takšnimi navedbami prepričuje, da v pravnomočnem sklepu navedeni dokazi ne dosegajo dokaznega standarda utemeljenega suma, ki je potreben za odreditev pripora.

8. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da v konkretnem primeru utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivi dejanji nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva, temelji zgolj na posnetkih telefonskih pogovorov z abstraktno vsebino in na srečanju osumljenca z B.Z. in V.V. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da sta nižji sodišči obrazloženo pretehtali obstoj utemeljenega suma in ugotovili, da le-ta izhaja ne le iz posnetkov telefonskih pogovorov v prilogi ZONTI-1 (iz katerih je sicer mogoče povsem konkretno sklepati, da so se osumljenci pogovarjali o prodaji orožja), temveč tudi iz poročil o tajnem policijskem delovanju in opazovanju, iz zapisnikov o prevzemih oziroma o predaji navidezno odkupljenih predmetov (orožja, nabojev, eksplozivov in detonatorjev), iz albuma fotografij, poročil o preiskavi zaseženih predmetov in nenazadnje tudi iz zagovorov osumljenih F.Š., V.V. in B.Z. Sodišče je v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora razumno presodilo, da poročilo o tajnem policijskem opazovanju in povzetki nadzorovanih elektronskih komunikacij potrjujejo intenzivno komuniciranje osumljencev neposredno pred obema odkupoma avtomatske pištole znamke škorpion oziroma vojaškega plastičnega eksploziva, pogovori med osumljenimi v času pred odkupom pa se nedvoumno nanašajo na navedeno orožje, enako tudi pogovori, posneti v dneh po prodaji orožja. Da je osumljenec posredoval med V.V. in B.Z. pri prodaji eksploziva pa je slednji potrdil tudi v svojem zagovoru. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta preiskovalna sodnica in pritožbeno sodišče pravilno ugotovila, da doslej zbrani dokazi in podatki z zadostno stopnjo verjetnosti kažejo na utemeljen sum, da je osumljeni F.Š. storil očitani kaznivi dejanji in v obrazložitvi sklepov tudi dovolj določno navedla razloge za utemeljen sum, ki jim gre v celoti pritrditi.

9. Navedba zahteve, da je osumljenec prepričljivo izpovedal, zakaj pozna osumljena V.V. in B.Z., sodi v okvir nestrinjanja vlagatelja z oceno verodostojnosti izpovedb prič in osumljenca ter po vsebini pomeni nedovoljen razlog izpodbijanja dejanskega stanja, ki ga, po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da pri osumljencu ni podana ponovitvena nevarnost iz istih razlogov kot ni podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje ter iz razloga, ker je domnevna združba razbita.

11. Za obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni potrebno, da so kumulativno podane vse okoliščine, naštete v citirani določbi, zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca, in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost ponovitve določenega, specifičnega kaznivega dejanja.

12. V konkretnem primeru je bil ta procesni standard v celoti izpolnjen. Preiskovalna sodnica je namreč obstoj ponovitvene nevarnosti oprla na podatke o osumljenčevem prejšnjem življenju in na njegove osebne lastnosti. Ugotovila je, da gre pri osumljencu za izkušeno osebo v preprodaji orožja, ki s takšno dejavnostjo ni prenehal navkljub izrečeni visoki zaporni kazni. Osumljenec je bil namreč dvakrat (v letu 2000 in v letu 2004) pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje. V obrazložitvi sklepa je posebej poudarjeno, da obstaja realna nevarnost, da bo osumljenec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, saj mu kriminalna dejavnost predstavlja določen vir zaslužka, ki se mu kljub prestani zaporni kazni ne želi odreči. Kot pravilno ugotavlja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, v zahtevi zatrjevana okoliščina, da je "domnevna kriminalna združba razbita", ne more odtehtati v pravnomočnem sklepu pravilno ugotovljenega dejstva, da je osumljenec specialni povratnik, za katerega je izkazana realna nevarnost, da bo na prostosti nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj.

13. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi bilo osumljencu potrebno izreči milejši ukrep-hišni pripor, zlasti zaradi njegovega srčnega obolenja in obolenja prostate in ker živi z izvenzakonsko partnerko in otrokom. Sodišče je tudi po oceni Vrhovnega sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo, da upoštevaje težo in okoliščine obravnavanih kaznivih dejanj in osumljenčevo predkaznovanost zoper njega ni mogoče uporabiti kakšnega drugega nadomestnega oziroma milejšega ukrepa, posebno ne hišnega pripora, saj ta osumljencu ne bi onemogočil nadaljnjega nedopustnega prometa z orožjem in eksplozivom. Osumljenčevo zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje zagovornik (kronična srčna bolezen in bolezen prostate), in navedba, da mora redno uživati zdravila ter da živi z otrokom in zunajzakonsko partnerko, niso okoliščine, ki bi v obravnavanem primeru lahko vplivale na odpravo pripora oziroma na njegovo nadomestitev s hišnim priporom. Obdolženec je namreč med priporom upravičen do ustrezne zdravstvene pomoči, lahko pa se mu dovolijo tudi obiski njegovih domačih.

C.

14. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).