Jedro

Tožena stranka bi morala tožniku, ki je delal s krajšim delovnim časom od polnega zaradi starševstva, določiti razpored delovnega časa že v pogodbi o zaposlitvi. Tega vse do ponudbe aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni storila, se je pa s tožnikom dogovorila, da bo ta delo opravljal le v dopoldanskem času. Glede na takšen dogovor ni utemeljeno določila razporeda delovnega časa, tako da bi moral tožnik delo opravljati popoldne. Četudi se popoldne na delo ni zglasil (ampak je prišel v dopoldanskem času), je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja in da mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2010 nezakonita in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, temveč še traja, tožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, vključno s plačo. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožena stranka svojo dolžnost izpolnila in delavcu obrazložila svojo odločitev o spremembi delovnega časa v delno dopoldanski, delno popoldanski delovni čas, pa dela kljub temu ni opravljal v vnaprej določenem delovnem času, temveč je navodila tožene stranke vehementno kršil, zaradi česar je podan krivdni razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delovni čas je efektivni delovni čas in čas odmora ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Stranki posebnega dogovora, v katerem časovnem obdobju je tožnik dolžan svoje delo opravljati, nista sklenili, zato je tožena stranka v skladu z 93. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji dolžna spoštovati predlog delavca. Drži ugotovitev v izpodbijani sodbi, da načeloma o delovnem času odloča uprava delodajalca, vendar je v primeru krajšega delovnega časa potrebno upoštevati 93. člen kolektivne pogodbe, ki določa, da lahko delavec z mladoletnim otrokom sklene delovno razmerje oziroma ima pravico, da prične delati s krajšim delovnim časom. Tožnik je svoje možnosti izkoristil in toženi stranki predlagal delovni čas od 8.30 do 12.30 ure. Le tako bi tožnik lahko uspešno koristil pravice iz naslova starševskega varstva, saj ima otroka, ki obiskuje vrtec v S., ki obratuje od 6.30 do 16.30. Otroka mora tožnik prevzeti in odpeljati domov, z ženo teh obveznosti ne moreta drugače uskladiti, saj žena dela popoldan. Tožnik je že v postopku poudarjal, da je pravi razlog za odrejanje delovnega časa zgolj konflikt z vodjo poslovalnice, ki namerno ni spoštovala ne dejstva, da je tožnik delovni invalid, ne tega, da ob odrejanju dela v popoldanskem delovnem času za otroka ni mogel ustrezno poskrbeti. Tožniku ni mogoče očitati, da želi enostransko spreminjati delovno razmerje, tožniku je bilo v začetku izvajanja pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom omogočeno delo le v dopoldanskem delovnem času, kar kaže na to, da je tožena stranka prenehala spoštovati zakonske in podzakonske predpise samovoljno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Določanje delovnega časa, v katerem naj bi delavci opravljali svoje delo, je prepuščeno delodajalcu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.odstavka 350.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegracijo in reparacijo.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je urejena v 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji). Za krivdni razlog po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR gre, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpoved iz tega razloga je zakonita le, če delodajalec delavca predhodno pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot je določeno v 1. odstavku 83. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnega razloga zato, ker ni upošteval razporeda delovnega časa, določenega s strani vodje poslovalnice in je v dneh 18. 6. 2010, 23. 6. 2010 in 30. 6. 2010 prišel na delo ob 8 .00 uri namesto ob 13.20 uri in ker je v teh dneh 30 minutni odmor med delom izkoristil med 11.30 in 12.00 uro, čeprav to ni dovoljeno in svojega popoldanskega dela med 13.20 in 17.20 uro ni opravil. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito odredila, da ob sredah in petkih svoje delo opravlja v popoldanskem času, kljub temu, da je tožnik koristil pravice iz starševskega varstva. Štelo je, da je tožena stranka v celoti upoštevala predlog tožnika, da dela s krajšim delovnim časom, saj je pogodba o zaposlitvi sklenjena za krajši delovni čas. Vendar pa ima tožena stranka pravico da določi svoj delovni čas ob upoštevanju zakonskih omejitev in ureditev v kolektivnih pogodbah. O razporedu delovnega časa so bili delavci pravočasno obveščeni, nanj so delavci vezani in morajo v skladu z njim opravljati svoje delo. Tožnik svojega dela ni opravljal v skladu z razporedom dela, zato mu je tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

V konkretnem primeru je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, od 3. 4. 2008 do 26. 8. 2010 z 20 urnim delovnim časom , zaradi izvrševanja pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva po 48.členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. list RS št. 97/2001 in naslednji). Tožnik je sklenil s toženo stranko novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določno opredeljeno obdobje, v katerem bo delavec delal s krajšim delovnim časom. V 6.členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da delavec dela v „premičnem“ delovnem času. Po pravilniku o delovnem času v SKB je premični delovni čas časovni razpon, v katerem lahko delavec sam določa svoj prihod na oziroma odhod z dela. Namen je določen v 24. členu, ki določa, da delavci s premičnim delovnim časom lažje usklajujejo privatno življenje s službenim časom.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 14. 4. 2008 o skrajšanem delovnem času predstavljala soglasje volj. Pravilna je tudi ugotovitev, da so vprašanja v zvezi z obratovalnim oziroma poslovnim časom poslovna odločitev delodajalca, ki določi delovni čas ob upoštevanju zakonskih omejitev in ureditve v kolektivnih pogodbah. Delavci so vezani na razpored delovnega časa. Tožena stranka je zato po zaključku sodišča prve stopnje zakonito odredila tožniku, da ob sredah in petkih svoje delo opravlja v popoldanskem delovnem času, zaradi potrebe po izboljšanju poslovnih rezultatov v poslovalnici.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da načeloma o delovnem času odloča delodajalec v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Vendar pa je v primeru, ko ima delavec pravico, da dela s krajšim delovnim časom, potrebno upoštevati, kakšen je namen take pravice t.j. da se delavcu omogoči lažje združevanje delovne obveznosti s starševsko obveznostjo. Tožnik je zatrjeval, da so bile z novo razporeditvijo delovnega časa njegove delovne obveznosti in obveznosti starševstva nezdružljive v času, ko mu je bilo odrejeno delo v popoldanskem času, saj je bilo varstvo otroka v vrtcu zaključeno ob 16.30 uri, njegova delovna obveznost pa je trajala do 17.20 uri, z ženo pa teh obveznosti ne moreta uskladiti, saj žena dela popoldan. Tožnik je toženo stranko večkrat pozival potem, ko je prišlo do spremembe razporeditve delovnega časa, da upošteva usklajevanje družinskega in poklicnega življenja v času, ko koristi pravice iz starševskega varstva. Tožena stranka mu je zato ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem mu je bil določen delovni čas tudi v popoldanskem času, tožnik aneksa ni podpisal. Po določbi 3. odstavka 93. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic (Ur. list RS št. 81/2004) delodajalec v celoti upošteva predlog delavca po delu s krajšim delovnim časom. Delavec in delodajalec skleneta novo pogodbo, v kateri je določen začetek in konec dela s krajšim delovnim časom, dnevni in tedenski delovni čas oziroma tedenska razporeditev delovnega časa. Tožena stranka bi torej morala glede na citirano določbo kolektivne pogodbe že v pogodbi o zaposlitvi za delo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva določiti razpored delovnega časa. Tega vse do ponudbe aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 3. 2010 ni storila, obstajal pa je dogovor, da tožnik delo opravlja le v dopoldanskem delovnem času. Tožnik aneksa ni podpisal, zato tožena stranka ni imela podlage, da tožniku določi delovni čas po razporedu, določenem v aneksu.

Glede na namen sklenjene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom po določbi 48. člena ZSDP je odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka preuranjena. Tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi ni določila tedenske razporeditve delovnega časa v skladu s 3. odstavkom 93. člena kolektivne pogodbe, to je storila šele naknadno z aneksom. Če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega časa, mora delodajalec, upoštevaje potrebe delovnega procesa, pisno utemeljiti svojo odločitev (3. odstavek 147. člena ZDR). Dejstvo je, da zakon glede na naravo dela prepušča delodajalcu določanje obratovalnega oziroma poslovnega časa. Vprašanja v zvezi s tem so poslovna odločitev delodajalca, zato jih ZDR ne ureja. Iz potreb delovnega procesa je odvisno kako je delovni čas razporejen. Vendar pa mora biti delavec s tem predhodno seznanjen in kot pogodbena stranka mora ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tem tudi soglašati. To velja tudi za delavce s skrajšanim delovnim časom. Razporeditev delovnega časa je odvisna od organizacije dela, ki je povezana s potrebami dela oziroma z zahtevami delovnega procesa, vendar mora biti razpored delovnega časa določen v pogodbi o zaposlitvi.

Postopek v individualnih delovnih sporih je specifičen, saj je v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS. Ur. list RS št. 2/2004 in naslednji) predpisano preiskovalno načelo. Glede na trditve tožnika, da z novo razporeditvijo delovnega časa ni mogel uskladiti dela s svojimi družinskimi obveznostmi, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik lahko uspešno koristil pravice iz naslova starševskega varstva, glede na namen sklenjene pogodbe za delo s krajšim delovnim časom. Torej ni raziskovalo v zadostni meri, ali je tožnik s tem, ko ni prišel na delo v odrejenem delovnem času, kršil delovne obveznosti, zaradi katerih je nemogoče nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tudi, da je v dneh 18. 6., 23. 6. in 30. 6. 2010 koristil 30 minutni odmor med 11.30 uro in 12.00 uro, čeprav to ni dovoljeno. V skladu s 4. odstavkom 154. člena ZDR se odmor lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa. Tožnik pa je pravico do odmora koristil pred koncem delovnega časa, kar ni v skladu z zakonsko določbo. Sodišče prve stopnje so do te očitane kršitve delovnih obveznosti ni opredelilo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov podana iz utemeljenih razlogov. Ko bo sodišče v nakazani smeri izvedlo dokaze, bo lahko o zadevi ponovno odločilo.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).