Jedro

Sodišče prve stopnje je štelo da večletna sodna praksa revizijskega sodišča in pravna teorija zagovarjata stališče, da pojem plače v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače vedno pomeni bruto zneske. Takšno stališče pa je za obdobje 1974 do 1979 napačno. V zvezi s tem pritožba pravilno navaja, da je bil bruto sistem obračunavanja plač uveden šele 1. 1. 1991 z uveljavitvijo Zakona o dohodnini, ki je sistemsko uredil obdavčevanje različnih vrst osebnih dohodkov fizičnih oseb z enotno davčno dajatvijo - dohodnino. Pritožbeno sodišče dodaja da je bruto sistem plač poleg ZDoh uvedel tudi Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje. Zaradi primerjave s podatki o neto plačah pa je bila sprejeta tudi Odredba o preračunu bruto osebnih dohodkov. Navedeni predpisi jasno kažejo na to, da je bil splošni sistem v spornem obdobju takšen, da se je s pojmom plača vedno mislila neto plača in je do spremembe sistema iz neto v bruto prišlo šele v letu 1991. Za obdobje po tem v celoti veljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da pojem plača v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, pomeni bruto zneske.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni po prejemu te sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine s tem, da za čas od 5. 9. 1974 do 31. 5. 1979 upošteva v pokojninsko osnovo tožeče stranke neto mesečno plačo, ki brez minulega dela znaša, neto 5.900 DIN.

2. V preostalem (v delu, kjer tožeča stranka zahteva da se v pokojninsko osnovo za čas od 1. 2. 1990 do 31. 12. 1992 všteva mesečna plača v znesku najmanj 3.730 DEM v ustrezni protivrednosti po vsakokratnem tečaju nemške marke), se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 149,81 EUR."

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano II. točko sodbe odločilo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v višini 945,90 EUR na mesec od 1. 6. 2013 dalje. V socialnem sporu glede višine starostne pokojnine je deloma ugodilo tožniku in sicer glede upoštevanja tožnikove plače v obdobju od 5. 9. 1974 do 31. 5. 1979, to je za čas, ko je tožnik bil zaposlen pri A., s tem da je štelo, da je takrat njegova plača znašala 5.900 DIN, brez dodatka za delovno dobo. Za čas od 1. 2. 1990 do 31. 12. 1992, ko je tožnik delal v družbi B. in bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, ni moglo ugotoviti višine plače, plačanih prispevkov, niti s stopnjo pretežne verjetnosti.

2. Zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo dokaze glede višine plač za čas od 1974 do 1979 in sicer, da bi po uradni dolžnosti pri banki C. pridobilo podatke o nakazilih tožniku za to obdobje ter da naj toženko pozove, da po edicijski dolžnosti predloži podatke o načinu usklajevanja in rasti plač zaposlenih na ZPIZ-u za to obdobje s tem je tako kršilo pravico do izvedbe dokazov, saj je predlagana dokaza sodišče zavrnilo brez upravičenih razlogov. Tako je tožniku kršena tudi pravica do izjavljanja iz 22. člena Ustave RS. Pritožba meni, da so se do spremembe družbenega sistema ob osamosvojitvi Slovenije plače in drugi prejemki iz delovnega razmerja vseskozi določali in opredeljevali v neto, ne pa v bruto zneskih, kot se določajo sedaj. Bruto sistem obračunavanja plač je bil namreč uveden šele dne 1. 1. 1991, z uveljavitvijo Zakona o dohodnini, ki je sistemsko uredil obdavčevanje različnih vrst osebnih dohodkov fizičnih oseb, z enotno davčno dajatvijo - dohodnino. Tudi vsebina Družbenega dogovora iz leta 1974 in Družbenega dogovora iz leta 1975 o osnovah in merilih za določanje osebnih dohodkov drugih osebnih prejemkov delegatom in vodjem ali imenovanim funkcionarjem sta določala višino plač in sicer osnov osebnih dohodkov brez navedbe, da gre za bruto zneske. Posebej to še izhaja iz drugega odstavka 25. člena citiranega Dogovora, ki določa, da bodo podpisniki družbenega dogovora o izplačilu osebnih dohodkov iz drugega in tretjega člena tega dogovora za delegate in vodje ali imenovane funkcionarje v obračunu izkazali bruto osebni dohodek, z navedbo obračunanih in izplačanih prispevkov iz osebnega dohodka. Iz tega torej izhaja da je bila plača dogovorjena v neto, ne pa v bruto višini, kot je materialno-pravno zmotno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Napačna in materialno-pravna zmotna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo, da tožnik za obdobje zaposlitve pri družbi B. ni dokazal, da je prejemal plačo v znesku 3.750 DEM neto. Tožnik je izpovedal, da sta bila sprva s D.D. edina zaposlena, kasneje je družba zaposlovala skupaj 4 osebe. Ker sta bila v začetnem obdobju poslovanja zaposlena le tožnik in D.D. in sta oba prejemala plačo v enaki višini, bi sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganega dokaza - s sodno poizvedbo pri AJPES-u o plačanih prispevkih za obvezna zavarovanja v korist zaposlenih pri družbi B., lahko ugotovilo višino vsakokratnih obračunanih plač tožnika v navedenem časovnem obdobju. V posledici tega je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in napačno uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa deloma napačno uporabilo materialno pravo v delu, kjer je štelo da je tožnik v letih 1974 do 1979 prejemal plačo v bruto znesku. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ni ugotovilo kršitev pravdnega postopka na katere pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih tožnik v pritožbi posebej izpostavlja.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu z 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 7. 5. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 11. 2013 s katero je bila tožnika priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 876,54 EUR na mesec od 1. 6. 2013 dalje.

6. Spor v predmetni zadevi se nanaša na pravilnost upoštevanja in izračuna pokojninske osnove. Toženec pri ugotavljanju pokojninske osnove ni upošteval obdobja od leta 1974 do 1979, ko je bil tožnik zaposlen pri A., ter obdobje od 1. 2. 1990 do 31. 12. 1992, ko je delal v družbi B. Sama zaposlitev v predmetnih pravnih subjektih ni sporna, sporna je višina plače v navedenem obdobju in posledično plačilo prispevkov v času zaposlitve tožnika pri družbi B. 7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2011). Po 30. členu tega zakona se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Odmeri se od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovanih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih iz posameznih obdobjih po 1. 1. 1970. Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine (dne 30. 11. 2017) dopolnil 62 let starosti in 40 let ter 14 dni pokojninske dobe in izpolnjuje pogoje po 36. členu Zakona o pokojninske in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), v zvezi z 391. členom ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Po določbi prvega odstavka 140. člena ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Takšna zakonska določba pa v skladu z že ustaljeno sodno prakso ni ovira, da se v primeru, ko podatkov v matični evidenci ni in jih ni mogoče pridobiti od delodajalca, višine plač za zavarovanca lahko dokazuje tudi z drugimi verodostojnimi dokazi kot na primer s plačo zavarovanca pri istem delodajalcu v obdobju neposredno pred spornim obdobjem, z znanimi podatki o plačah ali z izračunom izvedenca.

Glede upoštevanja višine plače in plačanih prispevkov za obdobje zaposlitve tožnika pri družbi B., za čas od 1. 2. 1990 do 31. 12. 1992

8. Tožnik zaslišan kot stranka je pojasnil, da je bil v obdobju od februarja 1990 do konec leta 1991 zaposlen pri družbi B. kot direktor, družba je imela tudi poslovnega direktorja D.D., ki je imel enako plačo kot tožnik, to je bilo 3.730 ali 3.750 DEM neto. V začetku sta bila v družbi zaposlena samo dva, nato so bili štirje. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved želelo potrditi s poizvedbami pri AJPES in FURS. Slednji je sporočil, da s podatki o izplačanih plačah in plačanih prispevkih za zaposlene pri pravnih osebah za obdobje pred 1. 7. 1996 ne razpolaga. AJPES pa je sodišču posredoval izpis podatkov iz računovodskih izkazov za leta 1990 do 1992 za pravno osebo B., E. (C1-C3). Ti podatki, kakor pravilno zaključuje sodišče prve stopnje so zbirni, za celotno pravno osebo B., in sicer gre za obračunani čisti OD, obračunana nadomestila čistega OD, obračunane prispevke iz OD, pa tudi število zaposlenih. Na podlagi navedenih podatkov sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je bilo v spornim obdobju v družbi B. vedno zaposleno več kot dvoje delavcev, tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sta bila v spornem obdobju pri družbi B. zaposlena le tožnik in D.D. in da bi v posledici tega lahko ugotovilo koliko je v tem obdobju znašala vsakokratna obračunana plača tožnika. Posledično, tudi ob upoštevanju izjave tožnika, da sta imela s poslovnim direktorjem D.D. enaki plači, na podlagi takšnih dokumentov (C1-C3) ni mogoče ugotoviti višine njune plače v spornem obdobju. Ob odsotnosti kakršnegakoli dodatnega ustnega ali listinskega dokaza (na primer pogodbe o zaposlitvi in plačilne liste), ki bi dokazoval višino prejemkov tožnika v tem obdobju, kakor tudi plačilo prispevkov, sodišče, le na podlagi izpovedb tožnika o višini njegove plače, upravičeno ni moglo šteti za dokazanega takšnega dejstva z vsaj pretežno verjetnostjo in je tako pravilno zavrnilo tožbene zahteve v tem obsegu.

Glede plače v času tožnikove zaposlitve A. od 6. 9. 1974 do 31. 5. 1979

9. V predmetni zadevi je sodišče pravilno ugotovilo višino mesečne plače v spornem obdobju, ko je kot tožnikovo plačo upoštevalo aritmetično sredino plačnega razpona opredeljenega v točki B 4. člena Družbenega dogovora iz leta 1974, torej v višini 5.900 DIN, k temu znesku pa je potrebno prišteti vsakokratni dodatek za delovno dobo in vsakokratne uskladitve plač zaradi inflacije oziroma usklajevanje plač kot izhaja iz vsakokratnih sklepov o spremembah družbenega dogovora, kot so navedeni v sodnem spisu. Glede na pritožbene navedbe je potrebno ugotoviti, ali je sodišče pravilno štelo, da je navedena osnova v bruto znesku ali kot navaja pritožba bi moralo šteti, da gre za neto znesek.

10. Sodišče prve stopnje je štelo da večletna sodna praksa revizijskega sodišča in pravna teorija zagovarjata stališče, da pojem plače v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače vedno pomeni bruto zneske. Takšno stališče pa je za obdobje 1974 do 1979 napačno. V zvezi s tem pritožba pravilno navaja, da je bil bruto sistem obračunavanja plač uveden šele 1. 1. 1991 z uveljavitvijo Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 84/90, ZDoh), ki je sistemsko uredil obdavčevanje različnih vrst osebnih dohodkov fizičnih oseb z enotno davčno dajatvijo - dohodnino. Pritožbeno sodišče dodaja da je bruto sistem plač poleg ZDoh uvedel tudi Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (ZPPIZ, Ur. l. RS, št. 48/1990 s spremembami). Zaradi primerjave s podatki o neto plačah pa je bila sprejeta tudi Odredba o preračunu bruto osebnih dohodkov (Ur. l. RS, št. 2/1991). Navedeni predpisi jasno kažejo na to, da je bil splošni sistem v spornem obdobju takšen, da se je s pojmom plača vedno mislila neto plača in je do spremembe sistema iz neto v bruto prišlo šele v letu 1991. Za obdobje po tem v celoti veljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da pojem plača v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, pomeni bruto zneske.

11. Na podlagi do sedaj navedenega je bilo pritožbi ugoditi v obsegu, ki se nanaša na to da je bila tožnikova plača, 5.900 takratnih DEM, v času od leta 1974 do 1979 všteta v pokojninsko osnovo kot bruto plača in ne pravilno kot neto plača, v preostalem pa pritožbo zavrniti. Zavrnitev se nanaša na to, da bi bilo potrebno v pokojninsko osnovo všteti tudi tožnikovo plačo v času od 1. 2. 1990 do 31. 12. 1992 v mesečnem znesku najmanj 3.730 DEM v ustrezni protivrednosti po vsakokratnem tečaju za nemško marko.

12. Ker tožena stranka v predsodnem upravnem postopku ni pravilno upoštevala pokojninsko osnovo tožnika mu je posledično tudi nepravilno odmerila višino starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje odpravilo obe izpodbijani odločbi z dne 7. 5. 2014 in 13. 11. 2013 (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Šele z upoštevanjem pravilnih zneskov za čas od 5. 9. 1974 do 31. 5. 1979 v pokojninsko osnovo bo ugotovljena pravilna pokojninska osnova in posledično višina starostne pokojnine tožnika. V zvezi s tem je dolžna tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine, kakor ji je bilo naloženo z izrekom sodbe. Odločitev pritožbenega sodišča je v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. 13. Tožnik je v pritožbi deloma uspel (do polovice), zato je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka. Celotni stroški postopka so odmerjeni na 299,63 EUR (225,60 EUR po tar. št. 3210, 20 EUR po tar. št. 6002 in 22 % DDV po tar. št. 6007). Pravna podlaga za odločitev je drugi odstavek 165. člena ZPP v povezavi z 154. členom ZPP.